Na današnji dan, 13. decembra, praznujemo god sv. Lucije, device in mučenke. Živela je v Sirakuzah na Siciliji v času cesarja Dioklecijana. Že kot mladenka je vzljubila Jezusa in mu zaobljubila devištvo. Njena mati, ki je bila sicer dobra, vendar je hrepenela po dobičku, je Lucijo želela omožiti s plemenitim mladeničem, poganom, za katerega je mati upala, da ga bo Lucija spreobrnila. 

Da bi se ognila nadležnemu snubcu, si je iztaknila oči 

Lucija pa je, zaradi zaobljube Bogu, zavrnila poroko, kar pa je snubca, ki naj bi se menda zaljubil v njene oči, zelo razjezilo. Iztaknila si je oči in mu jih poslala, angel pa ji je podaril nove, še lepše. Doto je razdala ubogim, njen nesojeni mož pa jo je ovadil guvernerju Sirakuz. Ta jo je ukazal mučiti, kakor ji je napovedala že sveta Agata, ko je Lucija z materjo obiskala njen grob v bližnji Catanii. Ker je čudežno niso mogli ne premakniti ne sežgati, ji je stražar z mečem prebodel grlo, vendar je kljub temu še naprej glasno molila.

Češčenje sv. Lucije se je že v zgodnji krščanski dobi razširilo po vsej Italiji in kmalu prišlo tudi v naše kraje. Po izročilu velja za zavetnico vida, največkrat jo upodabljajo s pladnjem in parom oči na njem. V Sloveniji ji je posvečenih 12 cerkva. 

Še pred 15 leti so Lucije hodile po Cerkvenjaku

S sv. Lucijo je povezanih tudi več običajev. Marjeta Šalamun, predsednica društva Krdebač iz Cerkvenjaka, omeni običaj, ki je bil v preteklosti precej živ na območju Slovenskih goric, Prlekije in Prekmurja, drugod po Sloveniji ga niso poznali. Kot pravi, so na ta dan ali že na predvečer praznika ljudje, oblečeni v bela oblačila, hodili od hiše do hiše: "Ponavadi so se ogrnili v stare rjuhe, na predelu oči pa so izrezali dve luknji. S seboj so vzeli krožnik ali pladenj, na njega pa položili oči, običajno od prašiča ali svinje."

"Ob tem so z vilico praskali po krožniku, da je bilo vse skupaj še bolj strašljivo. Ko so vstopili v hišo, so morali otroci moliti, nakar so jim dali tudi kakšno skromno darilo."

[[image_1_article_72609]]

Marjeta doda, da ta običaj v Cerkvenjaku zdaj ni več živ, pred kakšnimi 15 leti pa je še sama sodelovala v njem. "Takrat smo še se odpravili do bližnjih sosedov. Otroci so se tega še bolj bali kot parkljev."