Pred nami je božični večer, ki ga bomo preživeli v krogu svojih družin oziroma tistih, ki jih imamo najraje. Številni bodo danes opravili še zadnje nakupe daril v nabito polnih trgovskih centrih, še pred tem pa izgubljali živce pri iskanju prostega parkirnega mesta. Potrebno je kupiti še vse za božično večerjo, pa zaviti darila, ki se bodo zvečer pojavila pod veliko in okrašeno smrečico.
Pa je vso to hitenje in ustvarjanje neke popolne slike na božični večer, kot jo vidimo v filmih, res potrebno? Za odgovore na to vprašanje smo se obrnili na Martina Goloba, enega izmed najbolj priljubljenih katoliških duhovnikov, ki preko spleta in drugih modernih tehnologij na svojevrsten in iskren način širi svoja sporočila. Nagovarja zlasti mlade, pa tudi ostale, ki mu želijo prisluhniti.
Praznik božiča se je zelo skomercializiral. Zdi se, da otroci, pa tudi nekateri odrasli, praznik povezujejo predvsem z darili, skupno božično večerjo, na kateri so vsi srečni, in veliko osvetljeno smreko. Kaj bi morali narediti, da bi božič doživeli v njegovem bistvu?
Nič ni narobe, če božič praznujemo na zgoraj opisan način. Božič je pravzaprav eno veliko darilo, ker se nam Bog rojeva in se nam da. Dodal pa bi, da bi morali ta praznik sprejemati z vso vero. Božič je, ker se nad nami rojeva Bog, praznik vere. Poudarek torej naj bo na globini in vsebini praznika, to pa je rojstvo Odrešenika.
Kako ste vi kot otrok praznovali božič? Na kaj se najprej spomnite? Kakšna so bila takrat darila?
Za božič nismo imeli daril, darila nam je prinesel edino Miklavž. Na praznik smo se pripravljali tako, da smo zvečer zmolili, imeli smo skupno večerjo, ob kateri nam je bilo zelo lepo. Imeli smo tudi jaslice, pa okrasili in pospravili smo po hiši, da ni bil ravno navaden dan, ampak svetek, ki se je poznal tudi od zunaj. Sledil je obisk polnočnice, naslednji dan pa smo bili prosti in skupaj. Poudarek je bil na tem, da smo se imeli skupaj lepo.
Kakšna pa naj bodo danes božična darila za naše otroke? (da ne bomo preveč zašli v materializem in hkrati otrok ne bo razočaran)
Kaj je danes najdražja stvar? Čas. Dajte otrokom doživetje, pri čemer ni potrebno, da greste kam daleč. Če pa že imamo darila, pa naj bodo skrbno pripravljena in premišljeno izbrana. Nič ni narobe, če človek tudi kakšno darilo dobi. Hvala Bogu, tudi jaz sem vesel daril. Naj pa bo nekaj, kar bo otroku koristilo, kar mu bo pomagalo pri njegovi rasti. Nikar pa naj darilo ne bo samo potešitev slabe vesti, ker smo premalo z otrokom.
Obisk polnočnice je gotovo posebno doživetje. Zakaj je pomembno, da se potrudimo in se po večerji skupaj z družino odpravimo v cerkev?
Tja gremo počastit Gospoda, ki se je rodil. To je izkaz naše vere. K polnočnici pridejo tudi ljudje, ki mogoče čez leto ne hodijo k maši, kar je zelo lepo. Dobrodošli. Hvala Bogu, vsaj na polnočnico pridejo. To je nekaj lepega, eno posebno doživetje, ki je zelo skrbno pripravljeno.
[[image_1_article_72949]]
Imate tudi vi občutek, da se v decembru stiske poglobijo? S kakšnimi zgodbami prihajajo ljudje do vas?
Stiske se ne pojavijo samo zaradi decembra, lahko so nastale in rastle že čez leto. Smo pa mi krivi, da se v tem času stike še nekoliko bolj izrazijo.
Božič je namreč predstavljen kot praznik za popolneža, ki ima zvečer s svojo srečno družino skrbno izbrano večerjo v enem lepem stanovanju, z lepimi okraski in bogatimi darili.
Ko človek to gleda in vidi svojo realnost, se mu lahko stiska še poglobi. Lahko je nekdo sam, se mu je razdrla družina, si ne more vsega tega privoščiti ali je celo brez doma. Pojavi se primerjanje in je zato bolečina hujša. Lahko še nekdo celo pomisli, da zanj božič, ker tega ne more doživet, ne obstaja.
Stiska ni zaradi božiča, pač pa je posledica našega razkazovanja, sebičnosti, tudi egoizma. Marsikdaj bi lahko kakšnega starejšega vzeli k sebi, namesto, da je recimo sam v domu starostnikov.
Božič je pravzaprav praznik revnih in ubogih, tistih nepopolnih. To ni praznik popolnežev. Popolnež pravzaprav ne rabi božiča, ker težko hrepeni. Poglejmo situacijo svete družine; v revnem hlevčku kot begunci, prvi, ki so prišli pogledat Jezusa, so bili ubogi pastirji, torej ljudje brez vsega. Tisti, ki jim je šlo vse v redu, pravzaprav svete družine niso hoteli sprejeti.
Kakšno je bilo za vas leto 2024?
Bilo je zelo lepo. Sem hvaležen za vse. Da bi le tako šlo še naprej.
Kakšne so vaše želje za leto 2025?
Da bi skupaj držali, da bi bili hvaležni, za vse, kar imamo. Da preko socialnih medijev ne bi bili zgolj površinski, ampak, da bi poglabljali odnose. Da bi pol manj kritizirali, da bi bili drug do drugega bolj spoštljivi. Da ne bi recimo na socialnih omrežjih vsakemu vse napisali. Da bi bili potrpežljivi, da ne bi toliko pričakovali od vsega. Da bi manj hiteli in si vzeli več časa drug za drugega.