O ortoreksiji smo se pogovarjali z Nastjo Gajšek Ornik, mag. psih. specializantko klinične psihologije, edukantko razvojno analitične psihoterapije, ki nam je podrobneje predstavila znake, dejavnike in način zdravljenja nove oblike motenj hranjenja.

Kaj pravzaprav je ortoreksija?

Ortoreksija oziroma ortoreksija nervoza (angl. Orthorexia Nervosa) predstavlja novejšo obliko motnje hranjenja, ki za zdaj še ni vključena ne v evropsko klasifikacijo bolezni (MKB) ne v ameriški diagnostični priročnik (DSM). Kot prvi jo je leta 1997 opisal dr. Steven Bratman, ki jo je opredelil kot patološko obsedenost z ''biološko čisto'' oziroma zdravo hrano, kar pogosto privede do strogih prehranskih omejitev. ''Danes jo opredeljujemo kot hranjenje z izključno »zdravo«, biološko neoporečno hrano. Obolevajo pretežno ženske v poznem mladostniškem in zgodnjem ter srednjem odraslem obdobju. V ozadju je izrazita potreba po nadzoru; ni strahu pred debelostjo, niti težnje po vitkosti, torej ne gre za moteno telesno shemo. Aktualno stanje v družbi, ki je na eni strani preplavljena s hitrim tempom življenja in hitro hrano, na drugi strani pa ekstremno spodbuja zdrav življenjski slog, v smislu bio in eko prehrane, diet, spremenjen način prehranjevanja, kot je vegetarijanstvo, veganstvo, hranjenje z neobdelanimi živili ali živili obdelanimi na nižji temperaturi, je v tej zmedi človek tudi medijsko izpostavljen omenjenim trendom,'' razlaga Nastja Gajšek Ornik, mag. psih. specializantka klinične psihologije, edukantka razvojno analitične psihoterapije.

Vloga družbenih trendov in življenjskega sloga 

Velik vpliv na razvoj tovrstne motnje imajo družbena omrežja, a to ni edini dejavnik. ''Ker gre pri ortoreksiji nervozi za preokupiranost nad vnosom izrazito zdrave hrane v človeško telo so današnja družbena omrežja lahko pobuda za omenjen tip prehranjevanja, a je pomemben predpogoj tudi osebnost človeka, ki se odloči, ali ''pade pod vpliv'' ortoreksičnih navad. To so pogosto ljudje, ki doživljajo precejšnjo mero stresa v svojem življenju, stisko, za katero ne najdejo kapacitet, kako se soočiti z njo, zato potrebujejo določeno kontrolo nad svojim življenjem, da dobijo občutek, kako vsaj en del življenjskih potreb ''rešujejo prav'' ali obvladujejo. Hrana je ena izmed osnovnih in najbolj bazičnih človeških potreb. V današnji družbi razvitih držav je preprosto postala ''zdrava'' hrana na dosegu roke. Tudi opevana je in hkrati v resnici pomeni zdravo prehranjevanje nekaj, kar lahko človek ''dobrega'' naredi zase. A pri ortoreksiji gre bolj za to, da meji na obsedenost. Kar pomeni, da lahko gre z roko v roki z obsesivno kompulzivno motnjo, kjer človeka vodi kompulzija, da s svojim vedenjem vnašanja ''zdrave in čiste hrane'' v telo, doživlja pomiritev. Ta pomiritev je kratkotrajna in ko jo oseba doživi, se znova in hitro pojavi ponovno misel glede hrane in načrtovanja izbire, priprave ter vnosa le-te. To se v tako imenovanem začaranem krogu ponavlja,'' pove mag. Nastja Gajšek Ornik.

Pretirano razmišljanje o zdravi hrani

Ortoreksija nervoza je, podobno kot druge motnje hranjenja, čustvena motnja, ki se odraža v spremenjenem odnosu do hrane. Pogosto jo spremljajo razpoloženjske motnje, zlasti depresija, pa tudi panična motnja, generalizirana anksiozna motnja ter obsesivno-kompulzivna motnja. Posledično lahko vodi v zmanjševanje socialnih stikov ter v razvoj čustvenih težav, predvsem depresivnega in anksioznega značaja. ''Znaki, ki kažejo na ortoreksijo nervozo, so vsakodnevna preokupiranost z razmišljanjem o hrani (vsaj tri ure na dan), načrtovanje obrokov za več dni vnaprej, prehrambena vrednost obroka je v ospredju, kakovost uživane hrane vpliva na samozavest in posledično na samopodobo posameznika ter odrekanje hrani, v kateri je posameznik prej užival in posledično občutki krivde, če ne jejo ''prave'' hrane,'' razloži mag. Nastja Gajšek Ornik.

Dejavnikov tveganja je več

Kot razlaga psihologinja, razlog za nastanek motnje hranjenja ne tiči zgolj v enem dejavniku, saj jih lahko razdelimo v tri skupine:

Biološko-genetska skupina vzrokov oz. dejavnikov vključuje visoko porodno težo novorojenčka, prekomerno telesno maso v otroštvu, prekomerno telesno maso starša/staršev in značilne osebnostne lastnosti (perfekcionizem, storilnost, pridnost, rigidnost, velika potreba po zunanji pohvali).

Sociokulturni dejavniki tveganja predstavljajo drugo skupino, kamor sodijo spremenjena vloga ženske, stigmatizacija debelosti in glorificiranje suhosti ter spremenjen lepotni ideal ženske.

Družinski dejavniki tveganja so tretja skupina, ki obsega: kronično telesno ali duševno bolezen staršev (pri otroku in mladostniku povzročajo občutek negotovosti, nestabilnosti in pomanjkanje varnosti), nefunkcionalen (neustrezen) partnerski odnos staršev v smislu stalnih prepirov, pretirane nadvlade enega nad drugim ali celo nasilnosti, nefunkcionalno starševstvo (otrok mora prevzemati vlogo posredovalca, pogajalca, amortizerja ali razsodnika med staršema, ki jim ni dorasel; je lahko pretirano zaščiten ali pa zanemarjen), hrano kot vzgojni pripomoček oz. sredstvo nadzorovanja, neustrezno komunikacijo med staršema in otrokom (dvojna sporočila) ter duševno, telesno in spolno zlorabo.

Kako poteka zdravljenje?

Pogosto posamezniki z znaki ortoreksije nervoze nimajo notranje motivacije za zdravljenje, saj težave sami ne prepoznajo. Nasprotno, svoj način prehranjevanja dojemajo kot nekaj, kar jim omogoča optimalno raven delovanja in kakovosti življenja. ''Pogosto jim drugi, tudi družba na splošno drži hvalospev, v smislu, kako so lahko tako striktni, strukturirani in se imajo tako pod kontrolo. Za tiste, ki se odločijo za zdravljenje, je pogosto sprožilni dejavnik ta, da kontroliranje nad vnosom hrane postane preobremenjujoče, saj vpliva na njihovo kakovost življenja v tem smislu, da zanemarijo druge vidike svojega življenja, npr. ne jejo zunaj v restavracijah, se družijo z ljudmi, ki imajo podobne prehranjevalne navade, ne izbirajo krajev za izlete in potovanja, kjer ni mogoče priti do omenjene hrane ter najpomembneje, da pride do omejevanja drugih pomembnih hranil. Najpomembnejši predpogoj za zdravljenje je lastna motivacija (želja po spremembi in s tem po zdravljenju). Dokler se oseba sama ne odloči, da želi spremeniti svoje življenje, je nihče ne more k temu prisiliti. Kot metodi zdravljenja sta najbolj uspešni vedenjsko-kognitivna psihoterapija (vplivanje na spremembo vedenjskih vzorcev in stališč preko spoznavnih procesov) in dinamsko-razvojna psihoterapija (vplivanje na spremembo vedenja preko razumevanja in upoštevanja preteklih izkušenj). Kadar se kontrola nad vnosom hrane stopnjuje do hujšanja in porušenega ravnovesja mineralov, vitaminov in drugih pomembnih hranil, se v zdravljenje vključi tudi dietetik,'' zaključi mag. Nastja Gajšek Ornik.