V želji, da bi starši otrokom čimbolj olajšali življenje, delamo v okviru tako imenovane permisivne vzgoje veliko napak. Rezultat so nesamostojni in mehkužni otroci, ki so povsem neodporni na negativne izkušnje in stresne situacije. O tem smo se pogovarjali s prof. dr. Sebastjanom Kristovičem, predstojnikom študijskega programa logopedagogika na Univerzi Alma Mater Europaea. 

Je nesamostojnost mladostnikov danes bolj izjema kot pravilo, ali je množično razvit pojav?

Na žalost prej pravilo kot izjema. Nesamostojnost in neodgovornost mladostnikov sta danes dve najbolj problematični in nerazviti področji otrok ter mladostnikov. Po eni strani svet odraslih, predvsem starši, v svojih otrocih vidi genialne talente, po drugi strani pa niso sposobni, razvojno in socialno gledano, osnovnih življenjskih veščin, ki bi jih otrok ali mladostnik glede na svojo starost in razvojne značilnosti moral obvladati. Na primer že v vrtcih vzgojiteljice povedo, da ko gredo ven, se otroci znajo sami obleči in obuti, ko pa pridejo po njih starši, se spremenijo v delovne invalide. Oblačijo in obuvajo jih njihovi starši, otroci pa zraven kričijo in jočejo. Enako je pri hranjenju, umivanju, spanju in podobno. Že več let na šolah za starše govorim, da bi bilo potrebno zakonsko prepovedati ježke na čevljih.

Ko na predavanjih starše vprašam, kaj bi naredili za svojega otroka, vsi v en glas rečejo VSE. In to je temelj vseh problemov. Tukaj seveda ne govorimo o ljubezni, ampak o tem, da, kar je otrok zmožen in sposoben narediti sam, bi mu morali dovoliti, da naredi sam.

S tem, ko delamo vse za njega oziroma v veliki meri tudi vse namesto njega, ga oropamo dragocenih in nujno potrebnih veščin za kakovostno in osmišljeno življenje.

Posledično si tudi zdrave samozavesti in samopodobe ne morejo izgraditi. Kasneje to eskalira v to, da v osnovni šoli, srednji šoli in tudi na fakulteti skorajda vse njihove zadeve urejujejo starši. Če starši kličejo na fakulteto in za svoje otroke urejajo praktično vse administrativne in študijske zadeve že pred vpisom, je to nekaj zelo zaskrbljujočega in pomeni, da je v vzgoji šlo nekaj zelo zelo narobe. Na krilih permisivne vzgoje otroke vzgajamo v nekakšne življenjske invalide, neempatične posameznike in pasivne opazovalce življenja in sveta okrog sebe.

Kje so razlogi, da na primer študentom prve razgovore za počitniško delo urejajo starši, ki z njimi celo prihajajo na te razgovore?

Psihološko-pedagoška stroka in zadnja prenova vzgojno-izobraževalnega sistema sta v zadnjih treh desetletjih sistemsko vpeljali permisivno paradigmo vzgoje. Na podlagi tega so starši postali pretirano zaščitniški do svojih otrok, ujeli so se v strokovno past »vse za otroka«, kar v prevodu pomeni »skorajda vse namesto njega«, ob tem so še postali nekakšni dežurni izpolnjevalci otrokovih želja in otrokovih potreb. Postavljanje meja in vzgojna doslednost prav tako ne spadata v to logiko permisivnosti.

Naravna posledica tega so mladostniki z izredno nizko samopodobo in samozavestjo, ki so obenem izrazito nesamostojni in neodgovorni. Ker so celotno otroštvo starši delali in urejevali vse namesto njih, morajo to početi tudi sedaj, ko so odrasli in so se vpisali na fakultete oziroma se celo zaposlili.

Katere so najpogostejše napake, ki jih starši naredimo pri vzgoji svojih otrok?

Ob zgoraj naštetem je potrebno dodati še to, da se je vzgoja v veliki meri zreducirala na nenehno debatiranje, razlaganje, prepričevanje, obljubljanje, motiviranje. Ob tem pa se je pozabilo, da je določene stvari, tekom odraščanja, preprosto potrebno tudi zahtevati. Zaradi tega nenehnega debatiranja starši izgubljajo na avtoriteti in resnosti. Mnogi starši povedo, da s tem nenehnim debatiranjem potrošijo ogromno časa in energije. Posledično pa jih otroci ne upoštevajo. Kajti kdor preveč govori, deluje neavtentično in neprepričljivo. Nekateri starši so si celo zadali nalogo da bodo svojemu otroku všečni in da bodo z njim prijatelji. S tem jim delajo, razvojno gledano, trajno in nepopravljivo škodo.

Oče in mama morata otroku predstavljati vzor, avtoriteto in ideal. Šele v tem okolju in družinskem vzdušju se bo otrok zdravo in celovito razvijal.

Druga stvar, ki se mi zdi izredno pomembna, pa je, da so vzgojne avtoritete usklajene. V prvi vrsti morata biti usklajena mama in oče, to pomeni, da to, kar reče oče, mora mama stoodstotno podpreti, ali obratno, in otroku to dati tudi jasno vedeti. Druga usklajenost pa je med starši in šolo ali vrtcem. Šola in vrtec sta strokovni avtonomni inštituciji in starši jima morajo v celoti zaupati in jih podpreti. Ko otrok enkrat začuti, da so starši njegovi zavezniki v odnosu do šole ali vrtca, je borba izgubljena. Starši na ta način spodkopavajo avtoriteto vzgojiteljev in učiteljev.

Izredno pomembno se mi zdi tudi ozavestiti, da s tem, ko so starši pretirano zaščitniški in jih želijo pretirano obvarovati vseh neprijetnih izkušenj, jih pravzaprav onemogočajo in jih oropajo življenjsko pomembnih izkušenj, da bi lahko izgradili svoj lastni obrambni sistem, samozavest, samopodobo in življenjsko vztrajnost.

Ali jim s tem, da jim vse serviramo (ob opravljenem vozniškem dovoljenju je normalno, da jim starši kupimo prvi avto), delamo medvedjo uslugo?

Vsekakor. Zelo pomembno namreč je, da starši otroke naučijo, da je delo vrednota, da je v življenju potrebno najti smisel, da najdejo svoje življenjsko poslanstvo, ki jih bo osrečevalo in izpolnjevalo. Naučiti jih je potrebno, da se je za pomembne, bistvene in dragocene stvari potrebno potruditi in da je za nagrado potrebno nekaj narediti.

S tem, ko starši otrokom vse kupujejo, vse dajejo, vse dovolijo … obenem v njih ubijajo željo po hrepenenju, uničujejo veselje nad dosežki ter jih s tem učijo, da dosežki in nagrade pridejo, brez da za to karkoli narediš ali se potrudiš.

Zato ne čudi, da imamo danes cele generacije mladostnikov, ki se počutijo notranje prazni, apatični, melanholični, brez zanimanja in navdušenja nad čemerkoli. Mnogi rečejo, da je vse brez veze in da v življenju ne vidijo nobenega smisla. 

Kaj se zgodi s takšnimi otroci, ko naletijo (npr. v službi) na neuspeh, stresno situacijo?

Za mnoge otroke in mladostnike je prvi nekoliko resnejši neuspeh prava tragedija. Ker jim je svet odraslih vse te izkušnje na nek način ukradel, je to za njih velik šok in nekaj popolnoma novega. Posledično se v tej situaciji ne znajdejo in to za njih predstavlja ogromen stres, ki mu niso kos. Danes je med mladimi ogromno anksioznosti, depresij, motenj hranjenja, različnih duševnih stisk, agresivnega vedenja in tudi samomorilnosti. Dogaja se, da ko 14-letnico zapusti fant, ona reče, da njeno življenje nima več nobenega smisla in da želi narediti samomor. Družba in stroka se še ne zavedata resnosti, ki jih je povzročila sistemsko vpeljana permisivnost.

Kaj svetujete staršem, ki so prepoznali svoje napačno ravnanje? Kakšni naj bodo njihovi prvi koraki na prvo pot?

Svetoval bi jim, da če imajo resnično radi svojega otroka, ga naj vzgajajo v samostojnega in odgovornega posameznika. Potrebno je razvijati ustvarjalnost, avtonomnost, kreativnost in varovati otrokovo otroškost. Danes imamo postarane otroke, ker jih prehitro, dejansko na silo, potegnemo v svet odraslosti. Družba ali sistem otroke, v največji meri preko zaslonov in družbenih omrežij, uči dve najpomembnejši vrednoti. To sta: slava in denar. Nihče pa se ne vpraša, ali so naši otroci srečni in zadovoljni.

Potrebno je omeniti tudi škodljive vplive zaslonov in družbenih omrežij na duševno zdravje in razvoj možganov ter kognitivne sposobnosti. V stroki govorimo o digitalnem kokainu, ker zasloni na možgane v zgodnjem obdobju odraščanja vplivajo identično kot trde droge. Zato bi staršem svetoval zelo pomembno pravilo: manj je več.

S tem ko se vklopi zaslon, se izklopi odnos.

Ena izmed ključnih nalog staršev je tudi, da imajo urejen, ljubeč in spoštljiv partnerski odnos. Le-ta je namreč največji porok za kakovostno, ljubečo in učinkovito vzgojo. Cilj vzgoje je: otroka pripraviti in opremiti za življenje.