Nogometni vrtec, košarkarski vrtec, ta telovadba, ona telovadba ... Starši predšolskih otrok so ob začetku novega šolskega, pardon, vrtčevskega leta 'bombardirani' s ponudbami za vadbo malčkov. Dolgoročna korist za otroke ali zaslužek na njihov račun? Ni dvoma, da se je tovrstna ponudba v zadnjih letih razpasla, in skoraj ga ni športnega kluba - ob številnih prav v ta namen ustanovljenih društvih -, ki ne bi vabil tudi predšolskih otrok v svoje vrste. In čeravno bi morda vsak 'ata' z veseljem vzgojil svojega dončića ali šeška, s tovrstno vadbo, še posebej specializirano za določen šport, ni treba hiteti, opozarjajo strokovnjaki.

Zlati standard: prosta, a tudi tvegana igra

Zlati standard za predšolske otroke je še vedno prosta, nestrukturirana igra, razlaga dr. Gregor Jurak, strokovnjak za šport otrok in mladih na Fakulteti za šport (DIF): "A ni pomembno le, da gre za prosto igro. Mora biti tudi dovolj tvegana. To pomeni, da ni ves čas opozarjanja v slogu 'pazi', 'ne tako visoko' ..., kar je zelo pogosta napaka pri starših ali vzgojiteljih, ki želijo biti zaščitniški do otrok." Kot dodaja sogovorec, je predšolsko obdobje zelo pomembno za otroke, da spoznajo, kje so meje njihovih gibalnih sposobnosti.

Kraste morajo biti

Te še niso tako razčlenjene kot v kasnejši dobi: "Ne vidimo še, koliko je otrok vzdržljiv, koliko je močan, koliko je koordinacijsko dober. Zato apeliram na starše, naj pustijo otroka raziskovati. Naj se ne bojijo preveč zanj. Krasta je del njegovega gibalnega odraščanja. Do kraste mora priti," Jurak opozarja, da je za otroka tudi nujno, da kdaj pade in ugotovi, kdaj je šel čez sebe: "Otrok je precej lažji od odraslih. Ko otrok pade, je to bistveno nižja masa. To niso hudi padci." Ko se en za drugim spuščajo po toboganu, vmes pa po njem tudi plezajo ter se 'butkajo', to ob približno enaki masi otrok torej ni tako zelo hudo: "Seveda mora biti neka zdrava mera pazljivosti prisotna, a da med igro nek starš ves čas stoji zraven in ga ali opozarja ali podpira, ni v redu. Otroci se morajo naučiti tudi določene samostojnosti. Ob koncu predšolskega obodbja si morajo tudi česa upati."

[[image_2_article_81127]]

Najprej skoki, plezanje, kotaljenje ...

Kljub poudarku na prosti, nestrukturirani igri pa Jurak opozarja, da določena vrsta vadbe pri tovrstni starostni strukturi otrok ni nezaželena, prav nasprotno, lahko je zelo koristna, le izbrati je treba pravilno: "Nikakor naj to ne bo vadba posameznih športov, recimo nogometa. Priporočljiva je vadba gibalnih vzorcev. To pomeni, da se otroci naučijo osnovnih veščin - skočiti z ene noge na drugo, da se zna gibati vzvratno, kotaliti, lesti, plaziti ...." Ob takšni vadbi, kot dodaja Jurak, lahko strokovnjaki prepoznajo tudi določene primanjkljaje, ki jim je mogoče posvetiti več pozornosti. 

Predšolski nogomet? Neumnost

Če bi že iskali specifičen šport, ki je najprimernejši za malčke, Jurak kot dober primer izpostavi gimnastiko, ker krepi in uči vse prej omenjene gibalne vzorce. Tudi številni drugi ponudniki telovadbe za najmlajše se osredotočajo na tovrstni razvoj spretnosti. A kaj - če se vrnemo k osnovnemu vprašanju -, če si nek oče potihem želi, da bo njegov otrok nogometaš ali košarkar. In če ga potihem skrbi, da bi s kasnejšim vpisom v tovrstno disciplino njegov otrok zaostajal za vrstniki, oziroma si želi, da bi s čim zgodnejšim vpisom dobil določeno prednost. Jurak zavrača tovrstno teorijo: "Da bi šel predšolski otrok na vadbo z žogo, ni le nesmiselno, ampak celo slabo za njegov razvoj. Seveda pripomočki lahko pridejo v poštev, a osnovna gibanja so v osnovi brez pripomočkov. Naj ne gre za povsem usmerjen šport, a la nogomet. To je velika neumnost."

[[image_1_article_81127]]

Kdaj športi z žogo?

Kdaj pa potem prihaja pravi čas za tovrstne moštvene športe z žogo? Jurak izstreli: "Pri dvanajstih letih. Še pred tem mora otrok osvojiti še ostale gibalne vzorce in sestavljenih koordinacijskih gibanj, kot so kolesarjenje, rolanje, drsanje, plavanje ... Ekipni športi pridejo na vrsto kasneje. Za otroke je najpomembneje, da obvladajo čim bolj široko bazo teh osnovnih gibalnih vzorcev. Prav ti omogočajo otrokom uspešno ukvarjanje s športi.," razlaga Jurak. Ampak ... za nove dončiće in šeške bo to prepozno? "Ko bo otrok denimo pri dvanajstih letih začel z nogometom, rokometom ali čim podobnim, morda ne bo takoj najboljši. A če date otroka prezgodaj v določen šport, mu lahko škodujete. Nekateri otroci se posledično prehitro zasitijo, lahko jih začnejo mučiti kronične težave, specifične za šport ... Dogaja se tudi, da so nekateri otroci zaradi hitrejšega razvoja pri teh letih pravcate zvezde, a se potem, ko jih vrstniki fizično dohitijo, izkaže, da sploh nimajo posebnega talenta in jih to psihološko potre. Skratka, pri dvanajstih ocenjevati otroke športnike nima smisla."