Do četrtka, 11. decembra 2025, bi morale biti vse obstoječe javne stavbe v Sloveniji po zakonu dostopne osebam z invalidnostjo. A Zveza paraplegikov Slovenije opozarja, da je realnost povsem drugačna. ''Približno četrtina zdravstvenih domov, šol, kulturnih ustanov, občin, špornih objektov in drugih javnih zgradb ostaja gibalno oviranim še vedno nedostopna.''
15-letni rok se izteka
Gre za iztek 15-letnega roka, ki ga je določil Zakon o izenačevanju možnosti invalidov (ZIMI), ta pa prepoveduje diskriminacijo pri dostopu do objektov in storitev v javni rabi. "Za gibalno ovirane osebe to pomeni izključenost iz izobraževanja, storitev in javnega življenja. To lahko pomeni nezmožnost prevzema paketa na pošti, obiska kulturne predstave ali bližnje trgovine," so za 24 ur opozorili na Zvezi paraplegikov.
Posledice nosijo ljudje, ne institucije
Na zvezi poudarjajo, da zamuda pri prilagoditvah ne bo prizadela lastnikov stavb, temveč tiste, ki vsak dan živijo z oviranostjo. Varuh človekovih pravic in Zagovornik načela enakosti že več let opozarjata na enak problem - številni objekti ostajajo nedostopni kljub jasnim zakonskim zahtevam.
Pravica do dostopnosti je osnovna človekova pravica, priznana tudi v mednarodnih dokumentih. Lastnike javnih stavb zavezuje, da morajo zagotoviti klančine, dvigala, taktilne oznake, slušne zanke in druge tehnične rešitve. V nasprotnem primeru gre za diskriminacijo, za katero ZIMI predvideva denarne kazni v višini od 2.500 do 40.000 evrov.
Vlada za podaljšanje roka, invalidske organizacije ostro proti
Poslanci imajo te dni na mizi predlog novele Zakona o izenačevanju možnosti invalidov, ki med drugim uvaja novo globo za neizpolnjevanje obveznosti, a šele z dvoletnim zamikom uveljavitve. Predsednik Zveze paraplegikov Dane Kastelic temu ostro nasprotuje:
''Slovenski invalidi že 15 let čakamo na dostopne stavbe. Uvedbo globe podpiramo, a ne tudi njenega odloga. Dvoletni zamik pomeni dejansko podaljšanje roka. Lastnikom sporoča, da jim v resnici še ni bilo treba ukrepati.'' Zveza poslance zato poziva, naj predlogu ne prisluhnejo.
Kaj je minimalni standard?
Dostopnost ne pomeni le, da lahko oseba na vozičku pride skozi vrata, pomeni, da se lahko po prostoru tudi varno giblje, razume informacije in enakopravno uporablja storitve.
Strokovnjakinja Maja Babič iz Zavoda Brez ovir opozarja, da so slabo načrtovane rešitve pogoste in težavne. ''Tudi najboljša klančina je neuporabna, če je prestrma ali preozka. Prilagoditve morajo biti načrtovane v sodelovanju z uporabniki, ne samo izpolnjene na papirju.''
Rešitve obstajajo in so finančno dosegljive
Stroški prilagoditve so zelo različni, od nekaj sto evrov za taktilne oznake do več tisoč za vgradnjo dvigala. Toda z dobrim načrtovanjem je veliko mogoče narediti tudi z omejenimi sredstvi. ''Vsak evro pomeni večjo samostojnost nekoga, ki to potrebuje. Dostopnost ni luksuz, je pravica,'' poudarja Babičeva.
Na Zvezi paraplegikov Slovenije s projektom ''Tudi jaz bi šel noter'' zbirajo prijave nedostopnih stavb, posredujejo pri lastnikih, jim nudijo arhitekturno pomoč ter izpostavljajo dobre prakse.
