Začelo se je s kontrabasom. Skoraj poredno in brez uvoda. Ker saj ga tak komad niti ne potrebuje. Ta pa sploh ne. Res ne. Ampak bil je nekaj kakor slečen. Ne toliko oskubljen, kolikor je bil res nag. Kar je prav. Ker ga itak poznamo. Do obisti. Komad, ki je rodil druge komade. Komad, ki je še vedno tako živen. Komad, ki nosi naslov Hvala za vijolice. Komad, ki je, kot nas je v torek zvečer iz Narodnega doma Maribor spomnila Maja Pihler – Bilbi, star že deset let.

Ja, deset let. Deset? Ja. Deset.

Bilbi = nostalgija v času brez časa

Morda prav v tem času, ko imamo toliko časa, takšna obletnica še toliko bolj spomni, kako hitro gre čas. Sploh pa v pop glasbi. Ko namreč rečemo, da je bilo nekaj dve leti nazaj, mislimo na leto 2015. Če rečemo, hm, se spomniš, deset let nazaj, ko smo to in to, je bilo najbrž še preden smo leta 2007 dobili evro. Ker smo vmes izgubili občutek za čas. In posledično strašno obudili željo po nostalgiji. In presečišče obojega je – Bilbi. In njena, no, njuna (ter Gregorjeva – Gregor Stermecki, ki tokrat ni sedel za klaviature) glasba. In njena, njuna besedila. In še toliko bolj koncerti.

Lahko bi napisali, da smo se do sedaj že privadil na koncerte s kavča. Na računalnike, tablice, telefone, pametne televizorje. Na youtube in facebook prenose. Smo se? Najbrž smo se, če nič drugega že zato, ker Narodni dom z svojim ciklusom awwwditorij zdaj že skoraj natanko en mesec prireja prenose koncertov iz prazne dvorane Rudolfa Maistra. Ampak če smo se nemara res že navadili, ker kaj pa naj drugega, se prav zares sprijaznili ne bomo nikoli.

Vedno doza dobre volje

Toda če se nekdo loti e-koncerta tako, kakor se ga je Bilbi s spremljevalnimi glasbeniki, potem gre tudi na daljavo. Dela. Dela tako, da se, ko je (pre)kmalu konec, vprašaš: kako jim je uspelo stiščati kar enajst skladb v tričetrt ure, ne da bi delovalo, kakor da se jim je mudilo? Najbrž res z dozo dobre volje. Pa saj, a Bilbi kdaj ni dobre volje? Nasmejana? Prešerna? Migetava? Dobrodušna? Ne.

In takšna je bila tudi tokrat, ko je vidno, prepričljivo in pristno uživala, ker lahko dela tisto, kar najraje počne. In to tam, kjer se je, kot je rekla, »pol Maribora« učilo plesanja. Ker Narodni dom imajo cele generacije Mariborčanov ravno v spominu po vajah za maturantski ples. In kakšni šolski proslavi. In zdravo.

Koncert, ki je pobožal

Z awwwditorijem Narodni dom po svoje zdaj počne ravno to. Odpira vrata vsem, tokrat ne le Mariboru. Komurkoli. Da smo videli doslej že bombastičen nastop Emkeja, ognjen dvojec OYGN, nepopustljive Icotove zobe in, med drugimi, že kar trikrat Tadeja Toša. Lokalne favorite, znalce in znance, h katerim se sploh v veselem decembru toliko raje zatečemo.

Dostop do Awwwditorija Narodnega doma na povezavi.

Z Bilbi je bilo podobno, le da je njen koncert toliko bolj pobožal. Ne ker bi bil na silo pocukran, decembrski, božičkasti. Ne. Saj je morda tudi bil, ampak ne na prvo žogo. Bil je prepričljiv zaradi interpretacije – ne zato, ker je december, ampak kljub temu.

In zaradi opaznega dejstva, da je imela ob sebi povezan, izkušen in predan četverec. Delovali so, da uživajo vsaj toliko kot ona. Peter Dekleva na kitari tako ali tako živi, Luka Herman Gaiser je gradil vse na tako prodornem basu, da še najbolj poceni domači zvočniki zazvenijo v trebuhu, Doris Šegula je gostovala na ubrani violini, Jože Zadravec pa je bobnal ravno prav.

Bonbončki za tak program

»Odločili smo se, da izberemo najbolj ljube bonbončke za ta(k) program,« je uvodoma napovedala Bilbi in pojasnila, zakaj takšen pregleden repertoar. Pustila je, da so več, če že ne kar vsega, povedale pesmi.

Redki so bili uvodni nagovori, kakor je bil: »Sladka pesem za osamljene duše, ta čas je takih kar veliko, ampak če gledamo skupaj iste zvezde, je samota tudi malo lepa.« Nato pa se je igrala z nastavkom trobente, pihala vanj in krenila v instrumentalni dvoboj z Deklevo, da se je kar podalo pesmi Nič me ni sram.

Zaradi bolezni v ansamblu

Migetav, pester in pisan koncert, v kateri je Bilbi pokazala, zakaj ji je sploh uspelo predramiti glasbeno sceno z Vijolicami pred desetimi leti. Ker je to, kar je. Ker zaprtih oči pripoveduje ne le svojo, ampak skupno zgodbo, v kateri se lahko marsikdo, če že ne vsak najde. Ne le v 505 s črto ali Jokala bom jutri. Ampak v tistem miganju na Shanti Shanti ali Resetiraj me. Pesmi, ki govorijo o snegu na televiziji. In tista prekruto nostradamovska, da »zaradi bolezni v ansamblu danes ne igramo / na odru je le sveča, ki upanje prinaša.«

Tokrat je prinesla namreč ravno to. Upanje. V časih, ko se glasbeniki po nastopu gledajo med sabo in se skušajo spomniti, kako naj bi se bili priklonili. Saj je šlo. Nekako. Malo čoravo, malo na aufbiks. Ampak je le šlo. Sploh po štajerskem šansonu. In to šteje največ.

Bilbi & Co. v Narodnem domu

  1. Hvala za vijolice
  2. Kaj pa ti
  3. Single song
  4. Nič me ni sram
  5. Lepo mi je s teboj
  6. Jokala bom jutri
  7. 505
  8. Shanti Shanti
  9. Zaradi bolezni v ansamblu
  10. Resetiraj me
  11. To ni blues