Glasbena zapuščina žive legende ne odraža le bluesa, rocka in duše, temveč tudi njegove osebne preizkušnje – in prav to ga dela tako pristnega. Skozi desetletja delovanja je osvojil občinstvo z nepozabnimi skladbami, kot so Layla, Tears in Heaven, Wonderful Tonight in mnoge druge. Je edini glasbenik, ki je bil kar trikrat vključen v Rock and Roll Hall of Fame: kot član Yardbirdsov, Creama in kot solo izvajalec. V zadnjih letih je sodeloval pretežno z glasbenimi legendami, kot so B.B. King, J.J. Cale in Van Morrison, ter se s svojimi projekti vračal k bluesu, a vedno z edinstveno interpretacijo, ki nagovarja novo generacijo. Album Meanwhile bo na voljo v fizični obliki (vinil in CD) januarja prihodnje leto.

Slowhand: Glasbena pot skozi življenje

Njegova glasbena pot se je začela, ko je pri 13 letih prejel svojo prvo kitaro – nemško Hoyer, ki je bila skoraj tako velika kot on sam. Kljub čudovitem zvoku je Clapton obupal zaradi težkih strun in zahtevnih akordov, kar ga je sprva odvrnilo od učenja. Sam pravi, da je zvenela  lepo, a ker je bilo tako težko, je obupal pri 13 letih in pol. K sreči se je kmalu vrnil k kitari in začel svojo glasbeno pot.

[[image_2_article_71434]]

Karierna pot glasbenega genija obsega legendarne skupine, kot so Yardbirds, John Mayall’s Bluesbreakers, Cream in Blind Faith, ter izjemne solo nastope, za katere je prejel številne grammyje. Aprila 1965 je pesem The Yardbirds "For Your Love" dosegla 3. mesto na britanskih lestvicah in postala prvi večji hit. Vendar v tistih dneh je Clapton bil purist bluesa, ki se je spopadal z basistom The Yardbirds Paulom Samwell-Smithom in menedžerjem Giorgiem Gomelskim glede vse bolj pop usmeritve skupine.  Kmalu po izidu pesmi je zapustil skupino in predlagal, da bi ga nadomestil profesionalec Jimmy Page, vendar je bodoči kitarist Led Zeppelin to zavrnil. Mesto je na koncu prevzel glasbeni velikan Jeff Beck. 

S svojim inovativnim kitarskim stilom je Eric, znan tudi pod vzdevkom "Slowhand", vplival na številne generacije glasbenikov, od svojega vibrata, ki je že postal njegov zaščitni znak, do kompleksnih kitarskih solov, ki so navdihnili mnoge glasbene velikane. Priredba pesmi Boba Marleyja "I Shot the Sheriff" je bila njegova edina samostojna pesem, ki je dosegla 1. mesto na Billboardovih lestvicah in ob tem pomagala reggaeju doseči množični trg. Njegov glasbeni opus je odraz njegovega življenja – od divjih let rock’n’rolla do globokih osebnih refleksij. Tudi danes, pri skoraj 80 letih, še naprej ustvarja glasbo in se dotika src svojih oboževalcev po vsem svetu.

Ljubezen, bolečina in navdih v melodijah


Claptonova kariera in osebno življenje sta bili pogosto prepleteni s težkimi trenutki, kot so zasvojenost z drogami in alkoholom, osebne izgube ter izjemne vrnitve na vrh glasbene scene. Po okrevanju se je odločil podpreti druge na podobni poti in leta 1998 ustanovil rehabilitacijski center Crossroads na otoku Antigua. S svojo avtobiografijo iz leta 2007 pa je Clapton javnosti prvič razgalil globoko osebno zgodbo – svojo pot vzponov in padcev, vztrajno iskanje duševnega miru in boj, ki ga je za vedno zaznamoval.

[[image_1_article_71434]]

Ena izmed najbolj znanih in srce parajočih zgodb iz njegovega življenja je izguba sina Conorja, ki je leta 1991 tragično umrl pri štirih letih. Po tej izgubi je Clapton ustvaril skladbo Tears in Heaven, ki je postala ena njegovih najbolj priljubljenih balad in je osvojila srca poslušalcev po vsem svetu. S pesmijo je Clapton izrazil najglobljo žalost in se spopadel z bolečino, ki ga spremlja še danes.

Ljubezenska zgodba s Pattie Boyd, bivšo ženo člana skupine The Beatles Georgea Harrisona, je navdihnilkar nekaj njegovih pesmi, med njimi tudi legendarno Layla. Ta pesem, polna obupa in ljubezni, odraža Claptonov notranji boj med prijateljstvom s Harrisonom in strastjo do Pattie. Zgodba je postala tako simbolna, da je Clapton v 70. letih priznal svojo ljubezen do Boydove javno, kar je še dodatno poglobilo mitologijo okoli Layle. Romantično je bil povezan še z znanimi imeni, kot so Sheryl Crow, Naomi Campbell, Janis Joplin, Sharon Stone, Carlo Bruni, Rosanne Cash in Cher.

"Clapton je Bog"

V sredini 60-ih let je slogan "Clapton je Bog" postal sinonim za njegovo nadčloveško kitaristično sposobnost. Ta grafit je bil pogosto viden na stenah po Londonu. Kasneje je Clapton razkril, da naj bi za tem vandalizmom stal Hamish Grimes, moški, zaposlen pri menedžerju The Yardbirds, kar je bilo namenjeno vzbujanju navdušenja med oboževalci.

[[image_4_article_71434]]

Album Meanwhile zaznamuje refleksija in nostalgija

Glasbeno delo prinaša mešanico novih in starih pesmi, med njimi so sodelovanja s slavnim Vanom Morrisonom, Judith Hill, Danielom Santiagom in pokojnim Jeffom Beckom, s katerim sta nekaj mesecev pred njegovo smrtjo posnela skladbo Moon River. Clapton, ki je aprila letos dopolnil 79 let, se je v tem albumu še bolj poglobil v refleksijo o življenju, minevanju in svoji lastni umrljivosti. Med novimi pesmimi še posebej izstopa The Call, ki jo preveva melanholija, hkrati pa je poklon življenju in težavam, s katerimi se vsi soočamo.

Na albumu Meanwhile nastopa s svojo dolgoletno spremljevalno skupino, v kateri so Nathan East (bas), Chris Stainton (klaviature), Paul Carrack (klaviature in spremljevalni vokali), Doyle Bramhall II (kitara), Sonny Emory (bobni) ter Sharon White in Katie Kissoon (spremljevalni vokali).

Uredniška izbira pesmi

Pesem Stand and Deliver  je dvignila precej prahu zaradi jasnih protikarantenskih sporočil. Ta skladba, ki jo je napisal Van Morrison in zapel Clapton, je že četrta pesem, s katero je Morrison tedaj izražal svoje nestrinjanje z omejitvami zaradi pandemije. Pesem vključuje značilne blues riffe, ki so prepoznavni tako oboževalcem Claptona kot Morrisona.

Besedilo pesmi vsebuje provokativna vprašanja: "Do you wanna be a free man or do you wanna be a slave?" "Do you wanna wear these chains until you’re lying in the grave?"

Ta stih jasno nasprotuje omejitvam, ki so bile uvedene zaradi COVID-19, s čimer Morrison in Clapton podajata svoje videnje svobode. Čeprav pesem ni bila najbolj priljubljena pri širši javnosti, ostaja pomembna kot izraz glasbene in osebne svobode obeh umetnikov.

[[image_5_article_71434]]