Unionska dvorana je bila rumena. Bila je rdeča. Bila je modra. Bila je… No, ni bila. Vsekakor ne takšna, kot kadarkoli poprej smo bili tam. Tako veličastna, nežna, zvezdnata, topla, modrikasta, tudi ognjena, tako tiha in obenem glasna. Vau! Je to res bil Maribor? Še enkrat: je vse to sploh bilo res? Ali je bil morda le res nesramno dobro posnet film? Je to bilo res v živo?
Ja. Res.
Vrhunec? In še več.
Ko so v Narodnem domu napovedali, da bo nastop Luke Šulića vrhunec predprazničnega sicer za ta čas zelo napolnjenega dogajanja, so bili skromni. Preskromni. Ni bil le vrhunec predprazničnega dogajanja. V času, ko ne verjamemo, da lahko s kavča sploh doživimo spektakel v živo, nekaj, kar bi nas dvignilo, da bi spet padli nazaj na rit, smo videli nemara najbolj tako čuten kot mogočen koncert (leta). Da, hkrati.
Skoraj ni bilo koncerta na daljavo v tem koronačasu, v drugem lockdownu, ko sicer nihče več ne prepeva iz balkonov, ki bi nas tako osupnil. V Mariboru, seveda, ampak kaj Mariboru, tudi v celotni Sloveniji gotovo ne.
Ker takšen je Luka Šulić. Drugače kot čustveno in mogočno ne zna. Tudi sam. No, sam. Ni bil sam. Evgeny Genchev, mladi bolgarski pianist, s katerim vztrajno krepita in nadgrajujeta sodelovanje, je bil več kot le spremljava na klavirju. Prvi toni uvodne Schubertove večne Ave Marie so pripadli prav njemu. Nato pa sta družno obdelovala premešan repertoar: Vivaldijeva Zima iz Štirih letnih časov, ki jih je Šulić lani tudi izdal v svoji interpretaciji, je bila hladna in mrzka. Takšen Vivaldi še zdaleč ni na prvo žogo, še zlasti, ker je Genchev tako izrazito poudarjal, krepil in širil gromoglasen prvi stavek. Dve roki zmoreta skoraj toliko, kakor v osnovi osem rok kvarteta violinistov. Violončelo pač to naredi. Prodre, sploh pa, če ga spremljajo črno-bele tipke.
Od Argentine do Poljčan
Ko so sledile balade in filmske teme, so se množično oglašali poslušalci in gledalci iz vseh koncev in krajev tako na kanalih YouTube kot Facebook, kjer so prenašani dogodki ciklusa Awwwditorij. Pozdravi so med drugim prihajali iz Nizozemske, Gruzije, Francije, Argentine, Nemčije, Rusije, Italije, Grčije, Belgije in kakopak Hrvaške ter Slovenije. Tudi iz štajerskih koncev, očarani so bili v Dupleku, Oplotnici, Poljčanah, Makolah in jasno Mariboru. In še marsikje.
Kako ne bi bili očarani! Pač drugače je, ko si v soboto zvečer vzamemo slabo uro za dobro glasbo. Malo verjetno je, da bi si večina gledalcev v soboto ob osmih zvečer vzela čas za pianista in čelista. Kjer ni prav nič povedano. Nič. Nula. Vsaka pesem je bila pospremljena le z naslovom v podpisu (mi zraven dodajamo še avtorje v okvirju).
Začetni del je bil nežnejši, čutnejši, podobno, kakor sta rada počela že s Stjepanom Hauserjem, preden si je 2Cellos po zaključku turneje Let There Be Cello lani aprila vzel premor. Po vsaj 310 koncertih. Ampak kaj počneta oba, Hauser in Šulić tudi narazen? Igrata še naprej, na novo, mladostno, sveže, zagnano.
Ajax? Einaudi?
Šulić je nekako veljal za bolj tihega v dvojcu. Še ko sta nastopila na Snežnem stadionu septembra 2018, ko je najbrž povedal največ na katerem koli koncertu 2Cellos. V vijol’čnem dresu, seveda. In tudi v takšni izvedbi ni drugačen. Je takšen, kot je. Fant, ki živi za glasbo. Rad z lokom vleče po strunah. Pokaže, koliko mu glasba pomeni.
Tako tista, ki so jo poslušali vsi njegovi vrstniki in tista, ki je najbrž nikdar ne bi. Vprašajte ga kdaj recimo o Ludovicu Einaudiju. Kako mu bodo zažarele oči! Kot so mu, ko sta igrala pred finalom lige prvakov leta 2018. Šulića vprašajte recimo, če je bil na tisti tekmi v Ljudskem vrtu z Ajaxom. Vprašajte ga, kaj je storil po tekmi. Če je šel domov ali čez ograjo.
Z zaprtimi očmi, kako pa?
Ker točno takšni so tisti, ki vedno znova pokažejo, kako zelo živijo za nekaj. Šulić igra z zaprtimi očmi, ker kako pa naj? Če pa takšen je. In takšen je bil seveda tudi tokrat, še posebej, ko se je ustavil pri toliko bolj tankočutnih skladbah in sploh v nižjih legah, kot je Debussyjeva Clair de Lune, torej mesečina, ki jo je slavni skladatelj naslovil po pesmi slovitega pesnika Paula Verlaina. Na tej točki je bil koncert tako čuten, čuteč in čustven, da je bilo težko ne zapirati oči.
In le uživati. Brez besed. Ker bi bila prav vsaka odveč. Tudi proti koncu, ko se je ponavljal razgaljen refren You Raise Me Up, ki jo je prvi izvajal dvojec Secret Garden, norveški zmagovalec Eurosonga 1995 (s pesmijo Nocturne, Darja Švajger je bila takrat sedma s Prisluhni mi), popularizirali pa so hit med drugimi Josh Groban in zlasti Westlife. Pesem, ki v bistvu tako zelo govori, prepeva, dehti, joče in hlipa. Ni čudno, da si jo radi izberejo denimo tudi umetnostni drsalci. Ko gre za senzibilni vrhunec koncerta, boljše skoraj ni šlo. Morda, ker je prvič tako izrazito zazvenel dur.
Brutalna Smells Like Teen Spirit
Genchen in Šulić sta tako pripeljala koncert do logičnega zaključka. Nekje je moralo… Zagoreti. Preskok v Smells Like Teen Spirit je bil, no, brutalen. Tako, kakor je Nirvana pometla s konceptom tako pop kot rock glasbe. Na polno. Brez pomisleka ali zadržka. Eh. Pri čemer je bilo to daleč od izvedbe iz prvenca 2Cellos, ki bo drugo leto star že desetletje. Da, 20. januarja bo deset let, kar sta Stjepan in Luka naložila video za predelavo pesmi Smooth Criminal. Deset let!
Ni lahko združevati klavirja z rock spomeniki. Saj je sloviti pianist Lang Lang z Metallico obdelal recimo One, pa je bil končni izdelek nekje vmes, na pol, ne povsem prepričljiv. In, da, seveda sta z Lang Langom sodelovala tudi 2Cellos, v priredbach Clocks (Coldplay) in Live and Let Die (Paul McCartney & The Wings). Saj je bilo tudi tukaj vmes potrebne kar nekaj domišljije, toda Genchev in Šulić sta se dopolnjevala in prav škoda je bilo, po svoje, da ni bilo trših komadov še več. Ker kadenca je bila tako silovita, da je, če smo dobro videli, Šulić takoj zatem, ko je vstal, preveril svoj lok in nemara tudi, če še ima vse prste. Kot da ni vajen, da tudi sam vražje zagode, kakor običajno Hauser.
Toliko izpovedanega
Ampak že tako je bilo, za klasiko pa sploh, skladb ogromno. Ducat. Za konec še Silent Night. Dobra stara Sveta noč, tik pred zadnjo adventno nedeljo. Brez odmikov, brez šova, brez česarkoli, kar bi skušalo večno božično skladbo oskruniti. Niti slučajno.
Za približno 45 minut smo tako dobili več kot le koncert. Najprej smo dobili Unionsko dvorano, kakršne poprej še nikdar nismo in vprašanje, kdaj jo bomo spet. Dobili smo šov, ki v bistvu ni bil šov. Je seveda tako deloval, vsi tisti svetlobni efekti in izjemna, filmska, skoraj hollywoodska produkcija. Ampak bil je šov ravno zato, ker ni bil šov. Ker si bil nagrajen, če si si vzel čas. To je bil šov. Ko so bila čustva tako zelo na glas, pa nihče ni črhnil niti besede. Pa je bilo toliko (iz)povedanega. O, ja.
Bravo.
Luka Šulić
Ocena. 5/5
Kje. Unionska dvorana, Maribor
Kdaj. Sobota, 19. decembra, 2020. 45 minut.
- Ave maria (Franz Schubert)
- Winter From the Four Seasons (1. stavek, Antonio Vivaldi)
- A Thousand Years (Christina Perry)
- Gymnopedie No 1. (Erik Satie)
- Comptine d’un autre été (Yann Tiersen)
- Clair de lune (Claude Debussy)
- Una Mattina (Ludovico Einaudi)
- On the Nature of Daylight (Max Richter)
- Arrival of the Birds (The Cinematic Orchestra)
- You Raise Me Up (Secret Garden)
- Smells Like Teen Spirit (Nirvana)
- Silent Night (Franz Xaver Gruber)