Z Ino Lutarič iz Pineapple Tattoo Studia smo se pogovarjali o njenih začetkih, načrtih za prihodnost in zanimivih prigodah, ki jih je doživela med upravljanjem svojega dela. Čeprav jo je tetoviranje zanimalo že od malega, si ni nikoli mislila, da je to nek poklic, ki ga lahko delaš v Sloveniji.
"V bistvu sem mislila, da je Slovenija premala za take zadeve, oziroma, da je tako nedostopno, da se človek pri nas ne more s tem prav ukvarjat, oziroma od tega živet. Že kot otrok sem bila na primer obsedena z oddajo LA-Ink na TLC-ju. Pol sem pa nekako v srednji šoli začela malo o tem razmišljat, da bi mogoče vseeno poskusila kaj v tej smeri, tudi če bi bil samo hobi. Potem sem tudi faks izbrala tak, ki mi je omogočil ogromno podlage v umetnosti in likovni teoriji, ker se mi je vedno zdelo, da mi bo koristilo in sem vse to dojemala kot umetniško izražanje, ne kot obrt," nam je povedala. Dodala pa je, da je vedno stala za tem, da je na tetoviranje gledala kot na umetnost.
Prva "stranka" je bila njena mama
Kljub temu, da je imela za njeno prvo umetnino naročenega prijatelja, ki bi ji naj "zaupal svojo kožo", jo je mama kasneje prepričala, da želi biti ona prva stranka. Že od samega začetka je bila torej deležna podpore družine in prijateljev. "S tem se je počasi začelo ampak je res dolgo trajalo, ker sem se enostavno na napačen način lotila. Seveda sem se lotila vsega sama in nisem čakala na vajeništvo, ker ga je bilo v tistih časih tudi nekoliko težje dobiti. Potem pa sem bila tudi zelo dolgo doma in sem tu in tam (kar je spet narobe) sama kaj delala. No, 2019 sem začela delati v pravem studiu, kjer sem bila pol leta, kasneje pa sem šla na svoje in sem začela z neko svojo zgodbo, s katero sem se izpopolnjevala kot umetnica," je povedala in poudarila, da jo je najbolj podpiral partner, ki ji je celo naročil prvo "mašinco". "Vsi so sicer dvomili, da lahko od tega živiš in, da lahko to delaš kot tvojo glavno službo in so mislili, da je to bolj dejavnost za popoldne, oziroma za po šoli. Se je pa s časom izkazalo, da to ni potrebno in, da se lahko s tem preživljam."
Poklic, ki je vedno zanimiv
[[image_2_article_62448]]
Ina sama pravi, da je to poklic, pri katerem se vedno nekaj dogaja in ji posledično ni dolgčas. Spominja se predvsem preteklih konvencij, kjer je zadnji trenutek ostala brez modela. To so bili dogodki, kjer ji ni preostalo druga, kot biti izvirna. "Dve leti nazaj na primer, ko smo šli v Amsterdam, je bila situacija taka, da smo se že odpravili na pot. Model se nam ni javil in sem seveda prvo mislila, da verjetno vozi in nima telefona. Potem pa je bila že ura štiri, ko smo bili zmenjeni, pa njega še vedno ni bilo. Ob petih se žal še vedno ni prikazal in nam ni preostalo drugega kot iti na 14-urno pot brez modela. Smo sicer tam stvar rešili ampak je bil kar zabaven dan no. Lani v Celovcu pa bi morala začeti delati ob 9. ampak sem ob polnoči ostala brez modela. Hvala bogu pa se najdejo ljudje, ki mi zadnji trenutek vskočijo. Je pa to res sama sreča, na katero se seveda ne smem zanašati. V tem primeru se dejansko nekdo zjutraj odloči, da se bo šel nekam v svet za dva dni tetovirat. Vedno gre kaj narobe na teh konvencijah," je dodala.
Ekipa se letno udeleži 4-5 konvencij
[[image_5_article_62448]]
Ina se je konvencij začela udeleževati nekoliko kasneje, torej ne takoj ko je šla na svoje. Prav za sebe je začela delati v začetku leta 2020, vendar takrat, zaradi Covida, seveda ni bilo konvencij. Prve prave konvencije se je tako udeležila leta 2022 v Rijeki, zaradi dobrega vzdušja pa se jih še danes z veseljem udeležuje. "Lani smo bili še v Klagenfurtu, v Trstu in v Veroni, torej gremo letno na ene 4 do 5 konvencij. Gledamo pa, da je vsaj ena nekoliko dlje vstran od Slovenije, pri tem smo zadovoljni predvsem z Amsterdamom. Letos gremo že tretjič tja. Če bi me pred časom vprašali, kaj je bila moja najljubša konvencija bi rekla Rijeka, zdaj pa moram reči Trst, ker sem tam dobila nagrado Best of Show pa še zaročila sem se tam. Trsta mislim, da ne bo nobena konvencija več presegla. So pa v Rijeki res dobri organizatorji, ki rade volje pomagajo in so vedno v bližini, če jih potrebuješ. Čudovite so tudi te v Italiji," je pojasnila.
"Zaradi konvencij sem spoznala tudi ogromno novih ljudi. Mislim, da je tudi neka potrditev, ko te nekdo, ki ga drugače občuduješ na Instagramu, pohvali in občuduje tvoje delo."
Za letos načrtuje udeležbo na konvenciji v Klagenfurtu, v Grazu, kasneje v Sloveniji, v Beogradu in mogoče tudi v Amsterdamu ter v Rijeki. Zelo verjetno je, da se bo vmes pojavil tudi kak Treviso, Trst ali celo Verona. Poleg izredno zanimivega leta, kar se tiče konvencij, pa načrtuje v letu 2024 tudi izobraževanje v Birminghamu, kjer se bo učila pri tetoverju, ki bi ga sama uvrstila med top 3 svetovne umetnike našega časa. Woorkshopa se veseli in verjame, da bo od njega veliko odnesla. V bližnji prihodnosti (čez 2 do 3 leta) je v načrtu tudi delo v Ameriki, studio pa bo v tem času prepustila Freyi in Niki.
Studio je bil prej na Koroški cesti
[[image_4_article_62448]]
Studio je na trenutni lokaciji kakšno leto in pol, prej pa je bil približno dve leti na Koroški cesti v centru Maribora. Je pa tukaj zagotovo veliko večji prostor, kar ustreza strankam in tetoverkam. Stranke so ostale iste. "Dejansko pri nas skoraj vse poteka preko socialnih omrežij, mailov in telefonov, zato ni odvisno od mimoidočih. Delamo samo po naročanju. Jaz imam trenutno sistem zapiranja/odpiranja, ravno zaradi konvencij, za katere ne vem točno kdaj bodo. Strank nočem prestavljat, ker se mi zdi konkretno, če se z nekom dogovoriš za datum, da se ga tudi držiš. Februarja bom, na primer, odprla naročanja in bom sprejemala ljudi za julij in avgust, čeprav je tudi to že bolj kot ne zasedeno in samo še čakajo fiksne datume. Potem bo spet nekaj časa zaprto, dokler si ne uskladim konvencij in bom kasneje v letu odprla september in oktober. Sem pa že imela obdobje, ko je bila čakalna doba 14 mesecev, ko se res ni dalo nič organizirat, da bi si malo zmanjšala. Je pa bilo seveda stresno, ker sem morala stvari prestavljati pa vse prilagajati temu," nam je Ina pojasnila sistem naročanja.
Poleg Ine je v studiu trenutno tudi stalna umetnica Freya in Nika, ki se zaenkrat še uči. Medtem ko Ina izpopolnjuje svoj stil, torej barvne tetovaže z abstraktnimi in grafičnimi poudarki, je Freya zaenkrat pripravljena delati vse. "Nekako sem osredotočena na to kar najbolje znam, ker se mi zdi pomembno, da ne delaš vse na pol, ampak da najdeš nek svoj stil in ga izpiliš. Želimo pa si, da bi v prihodnosti pokrivali čim več različnih stilov," je pri tem še dodala. Se je pa sama začela usmerjat nekje proti koncu leta 2021, oziroma v začetku leta 2022.
Ogromno strank iz različnih koncev sveta
Povedala nam je tudi, da si ljudje za tatuje načeloma vzamejo dopust, ampak je seveda možno da jim kaj vskoči vmes. Prav zato, ker se vedno kaj dogaja, pa je to delo še toliko bolj pestro. "V zadnjem času je ogromno novih strank, sploh v zadnji polovici leta prihaja celo veliko Hrvatov. Je pa tudi nekaj ljudi iz ostalih evropskih držav. Ogromno je tudi rednih strank, ki prihajajo v obdobjih, ker je dejstvo, da se ne mora oseba v enem letu cela potetovirat. Redni se torej nekako menjavajo. Stranke zagotovo privabimo tudi s konvencijami, saj jim le-te dajo potrditev o našem znanju. Najbolj pogoste stranke so do nekje štiridesetega leta, mogoče do 43. Ko je koža še lepo napeta," se je pošalila.
[[image_1_article_62448]]
Umetnica nam je zatrdila, da glede spola in starosti nima preferenc. Meni pa, da trditev, "moški so nekoliko bolj občutljivi," v večini primerov drži. "Ženske, ki so že rodile so najbolj pridne. Imam občutek, da njih nič več ne boli," se je pošalila. Z veseljem se prilagodi tudi raznim odtenkom kože, za optimalen končni izdelek uporablja celo računalniški program za analizo. "Dejstvo je, da morajo biti barve, sploh pri temnejši koži, drugačne. V takšnem primeru so opravi analiza in se s stranko skupaj odločiva kaj in kako. Po želji pa lahko seveda pridejo pred terminom na posvet glede tega," je povedala.
Nagrade kot potrditev dobrega dela
Da je Ina izredno nadarjena tetoverka potrjujejo tudi njene številne nagrade. Tako je že leta 2022 v Amsterdamu prejela svojo prvo večjo nagrado - 2. mesto v kategoriji Best of day. Kljub temu, da gre "le" za drugo mesto, ga sama zelo ceni. Žirija je namreč izbirali med 270 nastopajočimi. Med pomembnejše nagrade pa uvršča tudi 3. mesto za Best color tattoo na konvenciji v Veroni. "Pomembno mi je predvsem zato, ker je prvo mesto prejel ravno ta tetover, h kateremu grem na izobraževanje. Dosežek je bil že to, da sem zraven njega stala na odru," je pojasnila. Izpostaviti pa moramo seveda tudi 1. mesto v kategoriji Best of show v Trstu.
[[image_6_article_62448]]
Med Ininimi najljubšimi tatuji je, zraven steam punk mačke, Wednesday in obraza s feniksom, tudi Mickey, s katerim je osvojila nagrado v Trstu.
Sama je prepričana, da nagrade ne smeš nikoli pričakovati. Vedno se lahko kaj zalomi ali pa se enostavno izkaže, da je žiriji kdo drug bolj všeč, sploh zato, ker je na konvencijah res ogromno dobrih umetnikov. "Zagotovo si nagrado vsak želi. Ker pa si ne želim postavljati previskoih pričakovanj, si vedno pri sebi mislim, da nič ne bo. Ko dobim nagrado pa je prvo šok, ko se cela tresem in verjetno ne bi vedela niti kako mi je ime, če bi kdo vprašal," se je pošalila. Pri tem pa je dodala, da so te nagrade neke vrste "svetla luč" po dveh ali treh napornih dneh. "V večini se udeležujemo tridnevnih konferenc, redkeje dvodnevnih. Se pa dejansko dela vsak dan od devete ure zjutraj, vse do konca tekmovanja (tekmovanje se začne okoli 20. ure). To so torej 3 celi dnevi in si na koncu tako utrujen, da niti nagrade ne uspeš proslavit, če jo seveda dobiš." je pri tem pojasnila.
