Matevž Visočnik je slaščičar mož in oče, ki je pri štiridesetih letih začutil, da je čas, da naredi nekaj zase in se pričel ukvarjati z glasbo. S kavča pred televizijo in gledanja talentov je z vajo in trudom prestopil na glasbene odre in radie.

Facebook: Matevž Visočnik

Vsak dan v glasbeni industriji je zanj nekaj novega, zagotavlja pa, da je vse mogoče, če si to le dovolj želimo in za to nekaj naredimo.

Po naključju se je začel ukvarjati z ustno harmoniko, sedaj so njegove pesmi na vrhu radijskih lestvic

Matevž Visočnik je ustvarjalec, ki je svojo glasbeno pot pričel skoraj po naključju in razmeroma pozno. Ob gledanju nemških talentov pred petimi leti je odkril čare ustne harmonike. Odpravil se je v trgovino in si kupil svoje prvo glasbilo. Šele takrat je tudi ugotovil, da jih obstaja več. Kot pravi začetnik je končno nabavil pravo in začel vaditi. Ker se ukvarja z izdelavo tort, ki jih tudi dostavlja, je sprva vadil kar med dostavami. Temu je namenil tri, štiri ure na dan in kmalu se je preizkusil tudi na svojem prvem glasbenem tekmovanju, kjer se je pomeril z izkušenejšimi glasbeniki in zmagal. Kasneje se je udeležil še tekmovanja Accordion Olympic, kjer je dosegel drugo mesto. Ker pa v glasbi tekmovanje še zdaleč ni vse, se je že takrat zavedal, da želi s svojo glasbo zabavati prijatelje in družbo.

Prijatelji te na zabavah sicer poslušajo, toda bolj kot ne igraš sam zase. Žena mi je takrat predlagala, če bi igral tudi kitaro in tako zabaval prijatelje.

»Prijatelji te na zabavah sicer poslušajo, toda bolj kot ne igraš sam zase. Žena mi je takrat predlagala, če bi igral tudi kitaro in tako zabaval prijatelje.« Tako se je ponovno po sklopu naključij začel učiti nov instrument.

Od želje po nastopanju in zabavanju prijateljev do prve pesmi

Četudi je bila kitara velik korak pri animaciji prijateljev, je imel še vedno občutek, da nekaj manjka. Spremljevalni vokal, ki bi dal še tisto zadnje, kar potrebujejo njegove pesmi. Ker si je že večkrat dokazal, da se mora stvari le lotiti, je začel vaditi tudi petje. Začetek je bil težak, cilj pa dosežen – nastopati in zabavati prijatelje. Tako je iz želje po tem, da bi se imeli lepo v družbi, nastal projekt, ki ga izpopolnjuje in zaposluje.

Kmalu je začel razmišljati tudi o snemanju. Želel je narediti nekaj, kar bi ostalo in predstavljalo njega samega in njegovo pot, ki je iz ustvarjalca in dostavljavca tort počasi prehajala tudi v glasbeno smer. 

Kmalu je začel razmišljati tudi o snemanju. Želel je narediti nekaj, kar bi ostalo in predstavljalo njega samega in njegovo pot, ki je iz ustvarjalca in dostavljavca tort počasi prehajala tudi v glasbeno smer. Sprva je posnel avtorski komad, Na pol poti do tebe, in dve pesmi tujih avtorjev. Eno izmed njih je zanj napisal tudi Steffanio, ki v slovenskem prostoru velja za pisca hitov, sodelovati pa je začel s še enim predstavnikom slovenske glasbe, Domnom Kumrom. Spremljevalne vokale so zanj posneli tudi Tilen Kočevar in Ansambel Stil.

Od prve pesmi, ki jo je lahko slišal na radiu, do vrha glasbenih lestvic

Ko se je začel ukvarjati z glasbo, ni pričakoval, da bo svoje pesmi kdaj lahko slišal tudi na radiu. Presenetilo ga je, da so jih ljudje kmalu tako dobro sprejeli in pojavljati se je pričel na vedno več radijskih postajah. Zadnja pesem, ki jo je izdal, se vrti kar na petih. Pesem, ki je nastala v sodelovanju s Steffaniem in Domnom Kumrom, Neprespane noči, pa je bila tudi melodija tedna na radiu Pohorje.

Na njegovi poti se mu je ponudila še ena priložnost, ki si jo veliko glasbenikov lahko le želi. Dobil je priložnost posneti duet z legendo jugoslovanske glasbe, Džo Maračić Makijem. Posnela sta pesem Zelena kuča, ki govori o Makijevem domačem kraju. Veliko glasbenikov je že želelo posneti duet s to glasbeno legendo, Matevžu je to tudi uspelo.

Domen Kumer, prišel po torto, odšel z novim komadom

Svoje pesmi snema pri Domnu Kumru, ki je kar nekaj let domač na slovenski glasbeni sceni. Ker se v osnovi Matevž ukvarja s peko tort, pripravo sladoleda in vodenjem slaščičarne, je slovenskega glasbenika spoznal preko slaščic. Domen Kumer je sodil med njegove stranke in se večkrat oglasil po torto. Matevž se je takrat odločil, da bo izkoristil priložnost. Zraven torte mu je ponudil tudi svoj komad in izrazil željo po sodelovanju. Ta želja je rastla tudi zaradi narave njegovega dela. Zaradi slaščičarne se je udeleževal porok, kjer je opazoval glasbenike. Želel si je izkusiti njihov način dela in življenja. Ker se je v svojem življenju veliko ukvarjal s poslom in otroki ter družino, je vedel, da je nastopilo tudi obdobje, ko lahko več časa nameni sebi, svojim željam in skritim ciljem. Obdobje, ko je želel narediti nekaj zase. Tako se je preko naključij, ogleda talentov, nasveta žene, ustne harmonike in zabave na piknikih, podal na glasbeno pot. Od začetka pred petimi leti ni minilo dosti, a dosegel nekatere cilje, ki si jih je zadal.

»Če ne stopiš iz cone udobja, ne boš nikoli ničesar naredil.«

Sprva je nastopal s prijateljem, nastopi so bili sproščeni in namenjeni manjši publiki. Sedaj sodeluje z odličnim kitaristom Simonom Slemenskom, ki mu je vzor tudi pri igranju na kitaro. Skupaj pripravljata nabor pesmi, s katerimi želita zabavati publiko po raznih lokalih in prizoriščih. V ospredju pa kljub vsemu ostaja zabava in predvsem delanje tega, kar te veseli. Včasih je treba resnično zapustiti varni pristan poznanega in se podati na neznano pot, tvegati in morda tudi uspeti.

Najtežje ni bilo stopiti na oder in začeti. Najtežje je bilo sprejeti misel na to, kaj si bodo mislili ljudje.

»Najtežje ni bilo stopiti na oder in začeti. Najtežje je bilo sprejeti misel na to, kaj si bodo mislili ljudje.«Matevž poudarja, da noben začetek ni preprost. Problem je predvsem v tem, da smo ljudje močno vpeti v razmišljanje o tem, kaj bodo rekli drugi, in strahom pred neuspehom. Najtežje mu zato ni bilo stopiti na oder, ampak čakati na odzive, ki so temu sledili. Toda prvi korak je najpomembnejši in lahko vodi do uspeha. Kasneje pridobivaš izkušnje, na odru je bil tudi sam vedno bolj sproščen.

Glasba je dejavnost v njegovem življenju, v kateri uživa brez potrebe po zmagi

Matevž se je na začetku svojega nastopanja srečeval s kritikami, ki so bile velikokrat tudi negativne. Navadno so takšne kritike konstruktivne, sprejetje vsake pa zagotovo ni lahko. Toda, če želiš nekaj početi, se moraš navaditi na to in se ne ozirati na »zlobne jezike«.

Pri vseh dejavnostih je obiskoval tekmovanja in iskal neko potrdilo, da dela dobro. Glasba je edina stvar, pri kateri te potrditve ne rabi. 

Vzornika nima, nerad se primerja z zvezdami. Po naravi je zelo tekmovalen in to se je odražalo tudi na hobijih, s katerimi se je ukvarjal skozi življenje. Tekmoval je na športnih tekmovanjih, v gostinstvu, masiral, se ukvarjal s pečenjem tort in mnogo drugim. Pri vseh dejavnostih je obiskoval tekmovanja in iskal neko potrdilo, da dela dobro. Glasba je edina stvar, pri kateri te potrditve ne rabi. Kjer je dovolj, da ustvarja in v tem tudi uživa. V vsem je vedno želel biti najboljši. Pri petju in nastopanju je prvič ugotovil, da nima cilja in želje zmagati, temveč se zabavati in preizkusiti v nečem novem.

Sprva želiš ustvarjati avtorsko glasbo, biti oseben. V Sloveniji s tem ne moreš uspeti.

Zagotovo je največji odraz nastopajočega samega avtorska glasba. Toda pri nastopanju ne smeš gledati le nase. »Ob ustvarjanju lastne pesmi si preveč obremenjen s tem, kar želiš povedati in premalo z občinstvom, ki mu je glasba namenjena. Cilj glasbenika je zagotovo narediti komad, ki bo zabaval ljudi, če si ga bodo vrteli na zabavah.«

Ob ustvarjanju lastne pesmi si preveč obremenjen s tem, kar želiš povedati in premalo z občinstvom, ki mu je glasba namenjena.

Sam se zaveda, da ni več najstnik, da nima pred seboj ogromno časa, da bi pilil svoje glasbeno znanje in se na novo izobraževal. Zaradi tega sodeluje tudi z drugimi ustvarjalci, ki so na tem področju bolj domači.

»Če sam ne znaš pripraviti komada, ki bo ustrezal trenutni glasbeni sceni in pritegnil publiko, ni nič narobe s tem, da najdeš nekoga, ki ima za to občutek in je tukaj domač.«

Njegov cilj je zagotovo posneti še kak komad in videospot, glavni cilj pa je, da komadi pridejo na radio. Osnovno merilo ostaja to, kako se ljudje med njegovimi pesmimi tudi zabavajo. V glasbi je našel zadovoljstvo, rad nastopa in sliši svoje pesmi na radiu. Pripravlja nove projekte in sporoča, da nikoli ni prepozno in da je včasih treba samo začeti.