Draga naša Lidija!

Zgodaj zjutraj za mizo sedim, skozi prašno okno, no, v bistvu skozi roleto, vidim sonce in sebe. In srečni smo. Ker v šipi končno spet vidimo tudi tebe! Zdaj pa, ko gremo spet mirno nazaj spat, ker vemo, da čuvaš nas ti, poslušaj.

Star ni vedno bil, nor pa

V sivi srajci je prišel gor. Ja, sivi. Skoraj osemdeseta sivi, betonsko sivi. Vsak stilist bi ga vprašal, kam je šla pamet. Pomahala je, davno tega. Adijo, pamet. Poleg tega pa mu, ob štirih hudo mlajših muzičarjih, ni ostalo nič drugega, kot da si je v petek, malo čez deseto zvečer, pri enainšestdesetih sam »prilimal« vsebinski focn. Bolj. Star. Bolj. Nor. Ja, to je najprej zabrundal. Na Štuku (lektorji vselej popravijo iz na Štuku v Štuku, ampak tokrat se zaradi pristnosti ne damo). Petindvajset let kasneje od »tistega« koncerta. Špila, na katerem, sploh če tam niste bili, ker ste bili, kaj pa vem, premladi, so bili vsi. Ja, fsi. Vsi s f. V petek, 29. novembra 2019, pa koncerta Lačnega Franza ni začel niti s komadom Lačnega Franza. In vmes je »ušunjal« še kakšnega svojega. Pa saj. Zoran Predin ni bil vedno star, bil pa je, no, nor. In to, da se je vrnil na Štuk, je bilo, no, noro. Uspešno noro.

In predvsem, Lidija, je bila gužva. Taka, sardelasta. Taka, vredna kletvice. Taka gužva, kakršne so bile gužve včasih. Ko je borba, ko te tiščijo, ti nazaj tiščiš druge, meriš svoj ego in kleno slovensko trmo. Potem pa pride pesem, ob kateri nekako pozabiš, da je taka gužva. Še kvinto si zapoješ poleg. Mojih pet minut je danes …

Ste imeli tisti cd, ne?

Bojda je Predina kar malo stiskalo, kako se bo ideja po vrnitvi obnesla. Veliki načrt, da bi resnično na veliko praznoval štiridesetletnico skupine in skupaj s tistimi, ki so bili najbolj prepoznavne face Lačnega Franza, naj bi bil splaval po vodi skupaj z lentovskim odrom na Dravi. Ostal je pa Štuk. In spomini nanj ter na dvojni cd, Petnajstletnica v živo. Prvi z vijolično naslovnico, drugi z modro.

Marsikdo je tole imel doma, vedno nekje pod tujimi cedeji, ponavadi zaprašen. Bil je za tiste, ki smo Štuk ’94 zamudili. Najbrž to ni, seveda stvar okusa, najboljša živa plošča Lačnega Franza (precej bolj »franzovska« je Slišiš, školjka poje ti iz leta 1983, tam res čutiš, kako v Lipa zelenela je sošolko tovornjak povozi preko glave), je pa bila plošča, zaradi katere je Štuk dobil tak renome, da ga še danes ne spusti, niti ducat let po tem, kar je Emkej v Glavni si, skladbi Tekocheega Kruja, priznal »ne vem za vas / samo meni je že muka it’ na Štuka« in kar so letos Alo!Stari pretvorili v »Poštna puna, ful je polka / Štuk pa Modrijane, jebote polka«.

Ne tokrat.

Ko se je še lahko kadilo

»Veš, kdaj sem nazadnje bil na Štuku? Mislim, da ko se je dalo še kadit not,« sta se pogovarjala dva modela ob šanku, malo po tem, ko so svoje izprašili predvozači Pirhalter. Drugi mu je odgovoril, kako je taksist družbi zatrjeval, da vse to nima smisla, če ni originalnih članov banda. »Ja te pa mi pa povej ti, kiri so b’li originalni člani banda!« je zaključil. In delno je imel prav. In delno je bilo tudi narobe. Včash lahko imaš prav in narobe hkrati. Kaj bi mi brez nas!

Za marsikoga je bilo Lačnega Franza konec ravno tukaj. Na Štuku. Konec novembra 1994, ko so imeli zadnji koncert s postavo, ki je z redkimi spremembami delovala kontinuirano do leta 1997. Saj veste, če pa ne, pa je prav, da veste: Milan Prislan je več kot le nadaljeval, kar je na kultni kitari zastavil Oto Rimele, njegov Čakaj me se ne da preseči. Zoran Stjepanović je bil eden najbolj zvestih basistov, Mirko Kosi je klaviature raztegoval čez desetletja, Andrej Pintarič pa je bil, no, Andrej Pintarič. Najbolj neusmisljeno prismuknjen mariborski bobnar. Pa konkurenca ni švoh.

Zato je bilo glavno vprašanje, ne kdo bo na odru – ob Predinu še Anej Kočevar (bas), Boštjan Artiček (klaviature), Tine Čas (kitara) in Luka Čadež (bobni) -, ampak kdo bo pod njim. In koliko. No, bilo je nafilano, nabito, nagužvano. Resno nagužvano. Sploh če ste stali malo bolj zadaj. Gužva. Za Štuk gre nekako takole: če je več kot 900 ljudi, potem je verjetno, da do izhoda in wcja sploh ne boste sami stopili na tla, ampak vas bodo ponesli drugi. Lebdite. In tako nekako je bilo v petek, 29. novembra 2019.

Paloma in Šankrok

»Zapeli bomo tisto ‘la laj la laj la laj’, pa tudi ono ‘kdo je tebeee’, pa ‘f toti presneti’,« je takoj (na)povedal Zoran Predin. Refreni, ki grejo dalje sami od sebe. Ampak morda presežek koncerta ni bil v Zarjavelih trobentah, Praslovanu, Štajercu. Ne samo v polponarodelih hitih, ki morajo biti obvezno zaigrani. Lačni Franz se je v tej postavi, ki sicer naredi vse tip-top, ampak morda nekoliko preveč stihijsko, za kar si štirje pubeci po svoje niso sami krivi, poklonil zgodovini in iz prvenca Ikebana ponudil Palomo s kultnimi verzi tipa »po poklicu sem diplomirani zabijalec nožev v hrbet«, »tudi črni humor nosi bele spodnje gate« in retoričnim vprašanjem »kdo ve, koliko tehta Bojan Križaj?«. Pa ne le Paloma, štirideset let stara pesem in še vedno nesramno dobra Šankrok je, prosto po Predinu, dala ime mlademu bandu iz Velenja.

Štajerc. Roke gor, za čast gre.

Saj res. Predin. Pri 61. letih je v dobri formi. Tip predvsem še vedno rad poje. Zaprtih oči, večinoma, seveda. In dobro poje. Vidi se, da so za tole pošteno vaditi, vežbali kot norci, ker je Predin najbrž zabičal, da tu pa ne bo heca. In še vedno, predvsem, rad ponavlja ene in iste finte. Mora jih. Če jih ne bi, ne bi bil on. Saj jih najbrž itak poznate. Kje so roke, kje so srca. Pa ona, ko vam prvi vošči novo leto. Pa tista, da »če smo začeli s prvim komadom, bomo končali z zadnjim«. Sicer pa ni veliko (in obvezno počasi) govoril. Ni bil takšen tip večera.

Je pa dodal eno novo. »Obvezno roke gor, za našo čast gre,« je pozval pred komadom Štajerc. Himno mesta, regije, dežele. Ja, komad še vedno dela, seveda dela. Sploh na Štuku. Tam je zadišalo po letu 1994 (no, tam in med vrati iz moškega veceja, vijuuu kako kislo), ampak bolj zaradi ljudi kot Predina, ki je z življenjskimi odločitvami preizprašal definicijo štajerstva. No, to ni bil špil, kjer bi Predin dokazoval, kako velik Štajerc je. Nak. Ni šlo za to, vsaj ne, ko so šle roke v zrak in besedilo na ustnice pri Naj ti poljub nariše, Na svoji strani, Čakaj me ali Zadnji večerji. Šlo je za muziko.

Še vedno v Kikindi

Kako to vemo? Zaradi tebe, Lidija! Oh. Naša dobra, stara Lidija. Še vedno v »armeji«, tam doli, v Kikindi. Dokaz, kaj lahko naredi le kitara in nesramno dobro posrečen tekst. Zajebancija prve klase. Alter Na Golici. Kar pogumno so zavriskali jodlaaariiii, umrite gušteri.

Zato je bil koncert Lačnega Franza 25 let kasneje predvsem to, kar je bilo pričakovano, da bo. Nostalgija, ki še noče biti spomin. Ampak časi so se vmes, hočeš nočeš, spremenili. Balade se je včasih pospremljalo z vžigalniki, objemajoč polznance. Zdaj grejo v luft telefoni. In zdaj se je Lačni Franz iskalo in tudi našlo v grlih obiskovalcev. Prišli so tudi tisti, ki že dolgo niso šli na koncert. Nemalo takih. Mularije veliko ni bilo, kar kaže, da se bo Lačni Franz moral zelo, zelo boriti za lastno dediščino. Pero Lovšin je to storil po svoje, da je kolikor je možno originalne Pankrte spravil vse do Stožic (tam bo Slovenija s triom »in« šla naprej-nazaj prihodnje leto), Vlado Kreslin pa je Martin Krpan sijajno zapakiral v tradicionalne koncerte v Cankarjevem domu. Zato je bila delno to zamujena priložnost, seveda je bila. Da bi prišla še kakšna stara faca. Ampak čaga ni bila zato nič manjša. Obisk pravzaprav največje presenečenje. In da je Predin dal, kar so ljudje želeli. Tudi Zdravljico. Pa Štajerca dvakrat.

Na žalost pa moram zdaj končat, petelinčki so zapeli.

Drži se in vse bo vredi. Tvoj zaročenec, Fredi.

Kaj so igrali?

Bolj star bolj nor

Naj ti poljub nariše ustnice

Ladja norcev

Na svoji strani

Paloma

(Nova) Okupatorka

Tiha voda

Šankrok

Čakaj me

Jebiveter

Pridi k meni

Ne mi dihat za ovratnik

Sonček je

Zadnja večerja

Mravljinčarji in čeladarji

Naša Lidija je pri vojakih

Praslovan

Mentol Bonbon

Štajerc

Zarjavele trobente

Bis

Maribor

Zdravljica

Štajerc