Tomaž Zupančič, ki piše pod psevdonimom Avgust Demšar, je mariborski pisatelj, ki piše izključno detektivske zgodbe oziroma kriminalke. Že jutri bo premierno javnosti, na dokaj nekonvencionalni in pompozni predstavitvi knjig, predstavljen njegov 10. roman s provokativnim naslovom Cerkev. Za predstavitev knjige, ki bo trajala od 14.30 pa vse do približno 19. ure, je krovna Založba Pivec uspela docela napolniti avtobus, ki bo odpeljal naproti skrivnostnim sledem umora znanega cerkvenega funkcionarja. Medtem ko smo si gledalci uspeli ogledati slovensko serijo Jezero, je RTV Slovenija naredila že korak naprej, saj marca pričnejo s snemanjem nova 6-delne krimi serije “Primeri inšpektorja Vrenka”.

Zanimiva je zlasti pisateljeva dvojna narava, saj je ob pisateljevanju detektivk hkrati tudi profesor likovne pedagogike na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. “Demšar” je prav tako štirikratni nominiranec za kresnika za serijo romanov o inšpektorju Martinu Vrenku.

Kako ste se podali na pot pisateljevanja? Sploh glede na to da že delate kot profesor – od kod vam čas in energija?

Nad žanrom kriminalk sem navdušen, že odkar vem zase. V osnovni šoli sem začel z Agatho Christie in potem me je to držalo ves čas, nikdar pa si ne bi mislil, da bi pisal. Ko sem dopolnil približno 40 let, sem naletel na eno zares zanič kriminalko. Tako zanič je bila in tako je kršila pravila tega žanra, da sem rekel »nekaj tako slabega bi pa znal spisati še jaz«. Potem sem si bolj iz šale zamislil nek zaplet; ta se je razvil, nakar sem začel pisati čisto iz radovednosti, kako je biti na drugi strani, a brez pretenzij, da bi kdaj kaj izdal. Ta prvi roman sem potem napisal v treh tednih, imel je nekje med 180 do 200 strani. V tem času sem dobil že idejo za naslednjega in končno ugotovil, da je pisati en blazen užitek.

“Nekaj tako slabega pa bi znal spisati še jaz.”

Ljudje okrog so mi govorili, naj svoje delo ponudim kaki založbi, 15 založbam sem poslal svoj CV, tretjina se ni odzvala, druga tretjina ne izdaja sodobne slovenske literature, drugi so rekli, da jih ne zanimajo kriminalke. Odzvali sta se dve založbi, in sicer Založba Sanje in Mohorjeva založba iz Celja. Pri Sanjah, kjer so me kontaktirali pač prvi, so potem dejali, da so pripravljeni iti v poskusno izdajo kriminalk in potem se je začelo. Z njimi smo potem izdali serijo šestih kriminalk.

Slišala sem, da se vaše knjige blazno berejo, sploh sodeč po knjižnični izposoji

Pisateljevanje je velik užitek, čeprav gre veliko časa. Knjige se prodajajo dovolj, da založba izkazuje nek interes k nadaljnjemu sodelovanju. Izdaja mojih knjig se s prodajo vsekakor pokrije, kaka malenkost ostane še založbi, tako da tu nimam problemov.
Brane so pa zelo, vsaj kar se tiče knjižnične izposoje (80.000 izposoj). Če se moje knjige ne bi brale, dvomim, da bi še pisal. Četudi leta 2019 nisem napisal nobene knjige, sem vseeno v knjižnicah dosegel 10.000 izposoj, kar je svojevrsten uspeh.

Zakaj psevdonim? Zakaj ravno Avgust Demšar, od kod ideja?

Jaz sem se odločil, da bom pisal samo kriminalke, ker je to žanr, ki me najbolj zanima, s tem pa tudi vse, kar k takemu žanru tudi sodi. Vse prve kriminalke so se pisale pod psevdonimom. V začetku 19. stoletja so pisatelji želeli še kaj dodatnega zaslužiti s bolj pogrošno literaturo in jih je bilo malo sram, kar počnejo, zato so se odločili za psevdonim. Ker psevdonim torej sodi zraven, sem takrat v hecu založbi predlagal, da ga uporabimo. Zdaj pa je ostal in ga je težko spremenit.

Priimek Demšar je dekliški priimek moje babice. Avgust pa je poklon prvemu literarnemu detektivskemu junaku (Le C. Auguste Dupin). Vsa moja imena so ena taka skropucala, tudi moj detektivski lik Martin Vrenko je sestavljen iz dveh imen. Psevdonim mi vsaj delno omogoča, da sem kar dolgo ostal s svojim delom v anonimnosti. Zdaj se je temu težko izogniti, ampak par let nihče na fakulteti ni vedel za moje pisateljevanje, kar se mi je zdelo vredu, saj želim ločevati svoje osebno življenje od tega.

Pa zdaj pogrešate to anonimnost?

Ne. Trenutno stanje jemljem kot nekaj, kar mora biti zraven. Ni mi neugodno, a ne hlepim po pozornosti, četudi imam rad vse medije, saj vem, da brez vas nas ni. Prav tako jemljem to kot pohvalo, saj tako vem, da obstaja interes za moje delo.

A kdaj prepletate oba poklica? Profesor specialne didaktike na področju likovne umetnosti po eni in pisatelj kriminalk po drugi strani …

Ja, prepletem jih tako, da včasih v svojih romanih vpletem kaj iz svojega dela, to je pedagoško okolje, učiteljevanje, likovna umetnost, saj tu sem doma bolj kot v čem drugem. Če bi bil recimo pravnik, bi pisal bolj sodne trilerje, ker bi se bolj spoznal na tisto plat. Če kakšen študent izve, da počnem tudi to, je najprej zelo zaprepaden – v pozitivnem smislu. Opažam tudi obratno, da sem nekaj iz tega fiktivnega sveta prenesel v svojo predavalnico in tako neke teze, ki so sicer bolj znanstvene, pričnem z zgodbami.

Kako potekajo same priprave na pisanje?

Najprej mora biti ideja, osnovni zaplet pri kriminalki. Zamislim si torej osnovo, kdo, koga in zakaj. Kdo je morilec, kdo žrtev in zakaj se je ta zločin zgodil. To je en trikotnik, ki mora biti verjeten in hkrati dovolj nenavaden. Potem nekaj časa tehtam, če je to sploh vredno romana, da ne bi kdo pozneje rekel, da je bilo vse skupaj zgrešeno že v osnovi. Sicer pa vse skupaj potem postane en velik užitek, saj si moram zamislit stranske osebe, v katerem okolju se je to dogajalo, kakšni karakterji bodo, kakšne motivacije jih bodo vodile … Ta miselna organizacija potem traja nekje med 2-3 meseci.

Zdaj pišem 11. roman, zapisano imam že tretjino, v mislih sem pa že pri naslednjem romanu.

Ste vezani na kake roke pri založbah?

Najverjetneje bosta naslednja dva romana vezana na rok, kar mi je zelo všeč, ker včasih rabim nek zunanji pritisk.

Vaše kriminalke se najpogosteje dogajajo v Mariboru. Zakaj ravno Maribor in ali menite, da se zaradi dogajalnega kraja z vami bolj poistovetijo vaši bralci?

Maribor zato, ker je v teh serijskih kriminalkah ponavadi isto okolje. Ali je to London, Moskva, Stockholm – katerokoli mesto že, je vezano. Moj lik Vrenko denimo stanuje v Mariboru, zato se vse dogaja tukaj. Maribor je čisto logična izbira, ker sem Mariborčan in tukaj živim. Najprej se mi je to zdelo kot normalna izbira, zdaj vidim da je bila odlična. Maribor v sebi nosi marsikaj takega, kar predstavlja odlično okolje za ozadje knjige z vso svojo mentaliteto in posebnostmi. Če več kot 50 let živiš v centru mesta in če si otroštvo preživel na Gosposki, so ti vsi ti kraji zlezli pod kožo. Kadar se vse prestavi malo ven, se odpeljem tja. V enem romanu sem si zamislil pogreb na pokopališču v Rogaški Slatini in sem se odpeljal tja ter ob enem grobu jedel sendvič in pil sok ter črpal vzdušje.

“V enem romanu sem si zamislil pogreb na pokopališču v Rogaški Slatini in sem se odpeljal tja ter ob enem grobu jedel sendvič in pil sok ter črpal vzdušje.”

V malem delu ponudim tudi kakšen drug kraj, a tudi to je vezano na to, če sem ta kraj obiskal in začutil mesto. Na začetku sem bil presenečen, ker so štajerski bralci zelo opozarjali na to, da jim je všeč opisovanje krajev, ki jih poznajo. To je dodaten čar tega mojega pisanja.

Kako nastanejo vaši literarni liki?

Moj prvi literarni lik je bil višji kriminalistični inšpektor Martin Vrenko. Takrat me je tako tiščalo napisat en krimič, da sem si ga pač na hitro izmislil. Danes ga jemljem pač kot precej klišejski lik, ki je zelo podoben tistim, ki sem jih smatral za vzornike.

“Sicer niso vsi liki pozitivni, so tudi popolnoma drugačni od mene, ampak so trmasti in imajo »neke svoje finte«.”

V sedmi knjigi sem se potem odločil za drugega, precej drugačnega junaka (Miloš). Zaenkrat imam šest glavnih junakov, potem so tu še številni stranski liki, ki skozi knjige zaživijo svoje življenje. Sicer niso vsi liki pozitivni, so tudi popolnoma drugačni od mene, ampak so trmasti in imajo »neke svoje finte«.

Ena od sposobnosti pisatelja je sposobnost empatije oz. doživljanja drugih ljudi, da jih ne ocenjuješ po svoji lastni podobi, ampak si sposoben začutit drugega človeka. Noben moj lik ni adekvaten resnični osebnosti, je pa skupek različnih osebnosti. Tudi vizualno si jih moram predstavljati, zato jih vežem na neko realno podobo. Miloša vežem na enega ne preveč znanega švedskega igralca, ki se mi je v tisti podobi zdel markanten. Edini, čigar izgleda si nikakor ne morem predstavljati, je moj junak Martin Vrenko.

Kako napreduje snemanje po vaših romanih? Slišala sem, da je bilo za eno delo govora, da režiser ni želel snemanja v Mariboru?

Ravno v tem tednu se vrši casting za serijo Primeri inšpektorja Vrenka, ki se bo snemala v šestih 50-minutnih epizodah. Ravno včeraj sem se slišal z režiserjem in ko mi je povedal, kako različni ljudje so prišli na avdicijo, sem bil kar zbegan. Ko ti enkrat spišeš scenarij in ga oddaš, je celotna produkcija, vključno s castingom, potem njihova, sam nimaš več vpliva. Katere igralce bomo tako gledali v seriji, še ni znano, bi pa potrebovali nekoga, ki se mu čuti štajerski naglas. Serija bi se naj snemala meseca marca, ogledali pa bi si jo naj čez kakšno leto. To se bo snemalo na podlagi razpisa RTV iz leta 2017, na podlagi katerega so že posneli serijo Jezero, sledi pa še moj inšpektor Vrenko, ki bo sneman v Mariboru. Pred časom pa sem se z eno privatnih televizijskih hiš pogovarjal o snemanju ene izvirne krimi serije, a že na začetku, ko so stekli pogovori, so postavili pogoj, da se serija ne bi snemala v Mariboru, češ da je dogajanje v Mariboru bolj lokalno zanimivo, ne pa vseslovensko. A se nisem mogel strinjati. Najbolj so ciljali na kak Kranj, kot češ da naj bi bilo to bolj zanimivo za ves slovenski prostor.

Prav tako sva v sodelovanju z režiserjem Borisom Jurjaševičem lani razvila scenarij za celovečerni film po romanu Miloš, ki tematizira homofobijo znotraj družine. Lani je bil predlagan filmskemu skladu za sofinanciranje, a mu je zmanjkalo 1,6 točke. Tudi ljubljanski producent je rekel, da je zadeva toliko zanimiva, da bodo poskušali ta scenarij spraviti v življenje. Žal pa so številni drugi odlični scenariji v Sloveniji obsojeni na životarjenje. Navsezadnje potrebuješ za en film med 400-600.000 evri in Miloš bi bil dokaj poceni. A za primerjavo, že ena epizoda Gorskega zdravnika stane toliko. Če bi imel milijon evrov, pa bi z veseljem sproduciral en svoj film.

A smo Slovenci dobri pisatelji? Menite, da se lahko kosamo s »ta velikimi« avtorji svetovnega kova?

Jaz sem prepričan, da če bi pisal v nemškem govornem območju, bi lahko bile moje naklade precej večje. Sem pa tam padel na realna tla, ko sem naletel na založbo, ki se ukvarja samo s tiskom krimičev in so samo v tistem letu izdali približno 40 knjig 40 nemških avtorjev. Tam pa bi lahko utonil v eni poplavi tovrstnih avtorjev in ni nujno, da bi sploh prilezel na površje. Po drugi strani se ne strinjam, da je slovenska literatura zaradi majhnosti a-priori slabša od tuje literature. Dogaja se tudi to, da založbe ponujajo svoje knjige tujim bralcem, pri meni pa je problem ta, da se zavestno vrtim okrog enega lokalnega okolja, ki tujim bralcem ni znan. Vedno bolj opažam, da naši bralci segajo po slovenskih avtorjih, kar se mi zdi super. Res pa je tudi, da so dobri žanrski izdelki večinoma tuji, a tam je res sito tako veliko, da so tisto kar ostane na površju, res vrhunska dela.

Od kod črpate teme, zakaj ravno Cerkev?

Včasih so me spraševali, če se naslanjam na črno kroniko v časopisu. Odgovor je ne. Črpam iz miselnosti, ki vlada tukaj in zdaj. Idej je bilo vedno več kot dovolj. Nimam standardnih pisateljskih blokad, imam pa druge vrste blokad. So obdobja, ko mi pisanje preprosto ne gre, recimo julija in avgusta, ko imam največ časa. Takrat nisem pri stvari in se mi zgodi, da pišem na silo. Na koncu, ko nekaj mesecev pozneje preberem, kar sem zapisal, raje vse vržem stran. Tako sem odvrgel že kaka dva romana.

“Nikakor mi ni šlo v glavo, kako lahko en človek nekomu drugemu oporeka pravice, ki jih ima sam in zaradi česa ne bo njega nič manj.”

Pri kriminalkah vedno najdem neko realno situacijo in se nanjo naslonim. Pri Milošu je bila to homofobija, izražena pri ljudeh, v času sprejemanja družinskega zakonika. Nikakor mi ni šlo v glavo, kako lahko en človek nekomu drugemu oporeka pravice, ki jih ima sam in zaradi česa ne bo njega nič manj. Podobno je v mojem zadnjem romanu Cerkev. Med leti 2009 in 2011 se je dogajala finančna afera Mariborske nadškofije. Takrat je neznano kam izginilo neverjetnih 800 milijonov evrov, kar je 8-letni proračun Mestne občine Maribor. Zdaj po devetih letih se o tem skoraj nič ne govori. Takrat je okoli 60.000 majhnih vlagateljev vložilo svoje minorne prihranke cerkvenim skladom, ker so jim bolj zaupali. In ogromno ljudi je ostalo brez vsega. To je eno tako leglo frustracij, da je za moje pojme zelo plodno gojišče za kriminalko. O tem je treba spet nekaj povedati, čeprav nimam osebnih zamer do cerkve in pazim, da bi pisal politično nevtralno. Gre pa za svinjarije posameznikov, zato ob tem nimam nobene slabe vesti.

Se bojite kakšnega protestnega pisma cerkve?

Zaenkrat še ne, je pa en moj dober testni bralec dejal, da smo z naslovom (Cerkev) malo zgrešili in da se mi zna zgoditi, da bom s tem komu stopil na žulj. Odgovoril sem mu, da je to nekaj najboljšega, kar bi se mi lahko zgodilo. Če pa bi imel to srečo, da me tožijo, potem pa je to nekaj najboljšega, kar bi se mi lahko zgodilo (smeh). A to se verjetno ne bo zgodilo, saj če bereš to mojo knjigo z malo kritike, takoj opaziš, da ni niti malo žaljiva. Nenazadnje je eden od junakov tudi zelo veren človek.