Spoznajmo začetnika ptujske slam scene Mišela Ristova, ki ga ljudje poznamo po pesmi Marcosa Tavaresa. Mišel je sicer socialni delavec UKC Maribor. Za naš osrednji mariborski medijski portal Maribor24.si je spregovoril o tem kje jemlje navdih in med drugim  pozval župana Maribora, da obišče kak lokalni slam dogodek.

Ste začetnik ptujske slam scene. Koliko časa se že ukvarjate z glasbo? In kaj pravzaprav je slam scena?

Z glasbo se ukvarjam večino življenja, ampak je udejstvovanje potekalo v najrazličnejših oblikah. Najdlje časa je tukaj prisotna hiphoperska glasba, torej, rap, kjer so prvi posnetki nastajali že dekado nazaj. Slam je pa nekoliko drugačen. Tu gre za pesništvo in nastopanje, t.i. performans poezijo. Brez glasbe, brez rekvizitov, samo ti in mikrofon ter tvoja pesem, ki jo hočeš podati občinstvu in narediti nek premik: jih nasmejati, jih razžalostiti, morda razjeziti ali pa jim vklopiti tiste sive celice, da jim še drug dan ne gre iz glave, kako si to povedal.

Ljudje vas najbolj poznajo po pesmi Marcos Tavares in Svet je naš. Ste Marcosov fan? Kako je nastal komad?

Seveda sem Marcosov fan! On je dejanska legenda in hvaležni smo lahko, da smo sedaj v tem obdobju, ko ga lahko spremljamo še v živo na igrišču ali preko televizije, ker je v zadnjem desetletju pustil izjemen pečat. Ne samo na nogometnih zelenicah – ampak tudi izven njih, kot srčen in aktiven človek ter oseba. Komad je nastal precej po kosih, ko smo vadili skupaj s Sticky Licksi na njihovem placu. Za Marcosa se je bližal večni rekord lige po golih in ker smo vsi navijači kluba, se nam je zdelo, da bi si zaslužil vsaj nek “spominek” z naše strani. Bil mu je všeč, kar je bil tudi naš osnovni cilj.

Po poklicu ste socialni delavec v UKC Maribor. Vam je navdih delo z ljudmi? Črpate besedila iz realnih situacij?

Drži. Socialni delavec in tudi kot tak zaposlen v UKC Maribor. Delo z ljudmi me od nekdaj navdihuje, saj se tudi izvenslužbene aktivnosti nenehno prepletajo z “ljudskim”. Večina besedil, ki jih napišem so neke življenjske zgodbe mene in mojih vrstnikov ali pa predvsem moja opažanja aktualnega v svetu, ki se nagibajo k opolnomočenju različnih družbenih skupin, manjšin. Socialni delavci se tudi nenehno srečujemo s težkimi življenjskimi situacijami naših uporabnikov, ki imajo res neverjetne zgodbe in nobena ni enaka drugi. Lahko pa besedila nastanejo čisto na osnovi pozitivnih in zabavnih pripetljajev.

Vaša glasba pa ni samo za zabavo. Ste tudi prvak v klasičnem free style rapu in državni podprvak v tematskem free stylu, državni prvak v slam poeziji… koliko vam vsa ta priznanja pomenijo?

Vse te titule nosijo nek pomen, ker sem jih osvojil v popolnoma različnih obdobjih, ko sem šel čez to ali ono. V freestylu sem se sploh prvič preizkusil kot raper na odru in v tistem obdobju je bilo to sila kompetitivno. Od nekdaj smo to jemali kot nek “verbalni šport” in čisto resno ter zavzeto trenirali, nabirali kilometrino, da smo pol na tekmovanjih s pravimi občutki, sproščenostjo in determinacijo prihajali do zmag. Seveda kakor za koga, na tak način so si pa raperji od nekdaj ustvarjali “ime”. Titula v slamu mi prav tako veliko pomeni, ker je tudi sam način tekmovanja povsem drugačen, v večini pa moraš graditi in zmagati na večih tekmovanjih čez vso sezono, da osvojiš končno krono. Za mene je vse to neka potrditev in odraz uspešnega dela ter kosanja z ljudmi, ki jim iste stvari pomenijo veliko.

Kaj ste raje slammer ali socialni delavec? Kaj vas bolj polni?

Težko je izbrati samo eno področje. Vse ima svoje minuse in svoje pluse. Oboje me zna izjemno napolniti pa tudi izprazniti. Oboje počnem rad; več časa seveda kot socialni delavec – tukaj delam z ljudmi neposredno in jim skušam pomagati direktno, skupaj z njimi oblikujemo rešitve. Pri slamu je vse skupaj zelo posredno – tudi, če je npr. namen, da z nastopom, pesmijo, pomagam ljudem iz določene “teme”, je na njih, da sploh moj delež ocenijo kot tak in ga vzamejo za svojega, skušajo z njim rasti. Morda pa komu ne bo všeč in bo v nekaj trenutkih to pozabil, ista zadeva pa lahko drugega opolnomoči bolj kot kakršnikoli strokovni pristopi. Z obojim imam v glavnem na voljo neke hude platforme, na katerih se da pa še dodatno graditi, jih izpopolnjevati in na tak način tudi sam rastem.

Kako vas gledajo sodelavci, glede na to, da ste del reparske subkulture, ki je povsem drugačna od precej stereotipnega okolja kliničnega centra?

To je bolj vprašanje zanje, ampak mislim, da ne igra neke posebne vloge, kvečjemu to spoštujejo. Je pa res, da smo po slučaju najtesnejši sodelavci na tak ali drugačen način vpleteni ali bili vpleteni v glasbene vode. Kljub temu, da mogoče komu ni rap blizu, je to še vedno neka glasba, ta pa nas, ne glede na žanr, vsaj malo povezuje, ker jo imamo vsi res radi. Včasih je vse skupaj igra person, včasih se malo prepleta – v službi skušaš pač biti strokoven in uporabljati temu namenjena znanja, ne glede na okolje v katero padeš, tukaj pa dobro sodelujemo. Sodelavci te potem niti ne vidijo toliko, če se udejstvuješ v nekih subkulturnih sferah, kot tudi ti ne vidiš njih toliko, kaj počnejo izvenslužbenega okolja.

Ukvarjate se tudi s prostovoljstvom. Ste ustanovitelj zavoda Feniks-um. Kaj počnete?

V bistvu sem soustanovitelj, to je kolektivno združenje večih ljudi z istimi pogledi. Pripravljamo vsebine za otroke in mladino. Te vključujejo ustvarjalne delavnice, pogovorne skupine, bralne krožke, skupine za samopomoč ali pa tudi zgolj brezplačno pomoč mladostnikom pri učenju, delu za šolo.  Med to populacijo spodbujamo in promoviramo prostovoljstvo samo, organiziramo koncerte, pesniške slame, sodelujemo na mednarodnem nivoju z drugimi prostovoljskimi organizacijami, predvsem v sklopu programov mladih v akciji. Dela in idej je ogromno, se pa nenehno širijo vsebinske kapacitete.

Kako bi se slišal slam o trenutnem stanju v naši državi?

če uporabim izsek ene od pesmi:

“…zmanjkuje misli, kot so ‘naj se dvigne raja’

ker ugaja vsem stabilnost dnevnika po tv,

kjer ni večjih laži od resničnostnega cirkusa

in se resnične laži končajo s službo po diplomi

revščina za zdaj zgolj skrita le čez živo mejo,

narod vse očita višjim, a piha skozi v isto smer,

ležerni danes cenjen bolj kot lepši jutri,

en po en ne čutimo moči

tudi, če vsi vemo da smo v večini…

voda v prahu se prodaja,

vsak po svoje izgubljen,

a upanje ostaja…”

FOTO: Urban Kos

In kaj bi na pot zaslamali novemu mariborskemu županu?

Gospoda župana bi seveda povabil, da obišče kak lokalni slam dogodek (Ožuljeni jezik), saj to v Mariboru neprekinjeno poteka mesečno že tri leta oz. četrto sezono. Izjemnega pomena je, da se tudi ljudje na uradnih položajih s tem spoznajo in pričnejo zavedati, da družbena vloga slama pri nas vedno bolj raste in bo v prihodnosti zajela precejšen delež populacije vseh starosti. Maribor je trenutno morda najbolj slamersko mesto pri nas in verjamem, da bi tudi novi župan dobil kakšne iztočnice, predvsem pa navdiha ob nastopajočih vseh možnih ozadij.