David Amaro je v četrtek zvečer nastopil v intimnem vzdušju kavarne Astoria. Obiskovalci razprodanega koncerta so dobili vpogled v njegovo razmišljanje, mi pa smo ga po koncertu ustavili za kratek intervju, kjer nam je razkril, kaj ga žene naprej in kaj vse je v preteklosti doživel.

Kako bi opisal vzdušje med koncertom v Mariboru?

Ne vem, kaj naj rečem, razen tega, da sem vesel. Malo sem presenečen, ker si nisem mislil, da bo toliko ljudi prišlo. Mogoče je težava tudi to, da nisem verjel sam vase, ampak sem res vesel, da mi je bilo dokazano nasprotno in da je prišlo toliko srčnih ljudi, ki so prisluhnili vsaki moji zgodbi in vsaki moji pesmi. 

Je mariborsko občinstvo drugačno od občinstva v drugih krajih?

V Mariboru so ljudje zelo živi in pripravljeni sodelovati. Mislim, da še ni bilo koncerta, kjer bi ljudje od prve do zadnje pesmi peli. Ko se je to dogajalo sem ugotovil, da je Maribor res poseben kraj. Je pa seveda v Sloveniji tako, da ima vsak kraj neko svojo posebnost. V Mariboru pa je ravno to nekaj, kar meni osebno paše.

Če ljudje pojejo, res vidiš, da so poslušalci tukaj s teboj in se posledično bolj sprostiš kot človek in kot pevec, ker ne rabiš delati akrobacij, da ljudi privabiš, ampak so pesmi in tvoj glas dovolj.

Ta koncert se je pripravljal tri leta. Res je, da je koncert mogoče izvesti samo, če imaš za seboj neke izkušnje, neko zgodbo in jaz sem v teh letih ogromno o tem razmišljal. Sprva nisem vedel, kako in kje se lotiti, ko sem se lotil, pa sem mislil, da imam že nekaj za povedati in za predstaviti. Ne moreš se pa v enem tednu ali celo v enem mesecu pripraviti na tak način, da bi se ljudi dotaknilo. Vse to traja malo dlje.

Akustični koncerti imajo posebno energijo. Kako se pripravljaš na koncerte v tako posebnem ambientu, kot je ta v ikonični kavarni Astoria, kjer so v preteklosti nastopala največja imena slovenske glasbene scene?

Povedali so mi, da ima Astoria več kot stoletno zgodovino. Všeč mi je bil pristop in ambient, ki je bil res nekaj posebnega. Sam tudi vse svoje koncerte skrbno izbiram, saj menim, da je lokacija nekaj posebnega in da je pomembno, da je tudi oder drugačen. Rad imam lučke in zgodbo na odru. To pa je seveda možno narediti samo z ekipo, ki to tudi razume. Ekipa Astorie je to zelo dobro razumela in prav zato smo ustvarili zelo lep ambient.

Počaščen sem, da sem lahko bil del te zgodbe.

Akustika v prihodnosti ostaja in hkrati ne ostaja. V letu 2025 bo ogromno akustičnih koncertov, tudi eden večji v Ljubljani. Dobra stvar je, da sam uživam v eni in v drugi obliki in da sem v obeh vešč ter mi je oboje domače. Vedno sem pa deloval tako, da je moj glas v ospredju in zdaj se je pokazalo, da je to dobra stvar, ker se nisem 'šlepal' na neko produkcijo. 

[[image_2_article_72434]]

Na odru dam vse od sebe, kar zagotovo pride od tega, da sem v bistvu odraščal v tem okolju. Kot otrok sem oddelal vsaj enih 600-700 nastopov, vsak vikend. Ogromno sem nastopal, zato je oder moj dom. Trema pred nastopi pa še vedno ostaja. Tresem se, vse me boli, grozno je. Imam to težavo, da še en dan po nastopu nisem nazaj v normalnem stanju. Je pa z vsakim koncertom boljše, no.

Kako se spominjaš svojih prvih glasbenih korakov na Gorenjskem?

Začel sem zelo mlad. Vse te zgodbe od 12. do 20. leta so ustvarile izvajalca, ki ga danes poznate. Kot otrok sem na odru marsikaj doživel in sem bil morda celo premlad za vse to, kar sem doživljal. Sem pa vesel, da sem vse to doživel, ker sem zdaj na odru res pripravljen na vse. Ogromno sem od tega odnesel, največ pa sem odnesel iz Anglije. Tam sem se z vokalnega vidika največ naučil in dobil neko vero vase.

V Sloveniji pa sem se že kot otrok naučil, kaj je šovbiznis. 

Kako je bilo sodelovati s Take That in biti del ogromne turneje? 

Turneja s Take that je bila tudi posebna izkušnja, ki me je naučila, da je vse isto. Vse ostaja šovbiznis, s to razliko, da so pri njih večji odri z večjo publiko. Dobro je tudi za nas, ker se v Sloveniji premalo zavedamo, da smo tudi mi lahko kvalitetni izvajalci. Tam sem dobil potrditev, da sem dovolj dober in človek iskreno vedno išče prav to potrditev - da je dovolj.

Si občutil kakšno razliko med nastopanjem kot David Grom in zdaj kot David Amaro?

Med Davidom Gromom in Davidom Amarom ni razlike. Oba sta enaka oseba. David Grom je bil morda nekoliko bolj prestrašen, Amaro je pa tudi prestrašen, vendar se zdaj tega zaveda in verjame vase. Sem isti človek, le da ima Amaro skozi leta več izkušenj.

Moja prva pesem pod 'novim' imenom pri meni ne vzbudi nekih posebnih občutkov. Bolj posebne so kakšne druge pesmi, recimo, ko sem se vrnil v Slovenijo. Tista mi je dala občutek, da imam neko svojo publiko, ki sem jo pridobil med oddajo Znan obraz ima svoj glas. A tudi to sem vzel preveč resno. Mislim, da je moja 'prva pesem' pravzaprav Možda nam i Bog zavidi, to je ta zadnja.

[[image_1_article_72434]]

Ali ostajaš usmerjen v mednarodno kariero?

Mednarodne kariere ne lovim več. Mislim, da je to nekaj, kar pride samo od sebe. Vsekakor so pesmi, ki jih ustvarjam, moje pesmi, ki jih skrbno pripravljam in so namenjene tudi za tuji trg. Nisem pa jaz oseba, ki sama sebe sili, da sem nekaj, kar nisem. Seveda imam ambicije, a je najbolj pomembno to, da človek dela. Na tak način pridejo tudi rezultati.

Ko začne človek razmišljati o poslovnem aspektu, stvari ne dela več na isti način, ljudje pa si tega želijo. Če bom na stvari gledal samo s poslovno žilico, bo to za seboj prineslo ogromno težav. Zato imam za seboj ekipo, ki za to skrbi in se s tem ukvarja, jaz pa pišem pesmi, pojem in delam to, kar najbolje znam.

Kaj tebi osebno pomeni prepoznavnost?

Kot sem že na odru povedal, prepoznavnost človeku ne naredi nič drugega kot to, da mu 'fila ego'. Jaz sicer nikoli nisem imel tega ega, a sem si seveda želel delati svoje koncerte. Sem pa vedno mislil, da je za to potrebna prepoznavnost, kar pa absolutno ni res. Cilj je biti poslušan, ljudem moraš biti blizu, kar pa dosežes samo s koncerti. Prav zato mi ta prepoznavnost že dolgo nič več ne pomeni.

Na hrvaških Superstarih sem se res naučil, da prepoznavnost ne pomeni nič.

Kaj je tvoj naslednji veliki cilj v glasbi ali življenju in s kom bi si v prihodnosti še želel sodelovati?

O ciljih ne smem govoriti. Vse to so ambicije. Imam tudi nekaj prizorišč, kjer bi v prihodnosti želel nastopati. Vesel sem tudi, da sem trenutno v poziciji, ko se že v mislih upam dotakniti prizorišč, za katera si prej niti misliti nisem upal, da bi lahko. A izpostavljam, da za vsako državo obstaja eno mesto ali nek prostor, kjer bi si želel na Balkanu naredit svoj koncert. Te želje še obstajajo, če bo Bog dal.

Želel bi si sodelovati s kakšnimi večjimi imeni v tej sceni, na to sicer upam, a tudi tega ne silim. Vedno se zgodi takrat, ko je pravi čas za to. Obstajajo pa seveda imena, ki bi si jih želel. Med njimi lahko morda izpostavim Dina Merlina. Trenutno namreč delam z istim producentom, saj urejamo mojo naslednjo pesem. Stvari so se nekako povezale.

[[image_3_article_72434]]

Kaj bi svetoval mladim umetnikom, ki so komaj začeli s svojo kariero?

Jaz ne rad dajem nasvete. Rad govorim o svojih izkušnjah, ker sem se tudi sam največ naučil z opazovanjem drugih ljudi. Mladi, ki so na tej poti, naj raje ogromno opazujejo, kot pa poslušajo vse, kar jim kdo položi na srce. Mislim, da se s tem največ naučijo.

Če sem komu vzor, je to človek, ki ve, kaj bi jaz rekel in kaj bi jaz naredil. Sam se velikokrat vprašam, kaj bi kdo drug rekel ali kako bi reagiral. S tem mislim na kakšne večje umetnike, kot je recimo George Michael. Rad se to vprašam, a nasvetov iskreno ne poslušam, ker se je velikokrat izkazalo, da največ dosežem z opazovanjem in spremljanjem.