S temi besedami nas je lastnica Baščaršije, Zekira Marković, nekoč pospremila v intervju. Včeraj je v objemu moža Saše, hčerke Maje in sina Aljoše naznanjala upokojitev (zdi se nam, da je imela ob teh besedah prekrižane prste – saj veste, kot škratje, ki »lažejo«). Mama v pravem pomenu besede, ki bo še dolgo bdela nad družino in družinskim poslom. Oče, ki mu je uspelo v poslovnem svetu a se mu oči najbolj zaiskrijo, ko govori o družini. Par, ki jima je bila dana »zgolj« podjetniška žilica, vse ostalo sta prigarala sama. Otroka, ki čutita trud svojih staršev in ga spoštujeta ter uspešno nadgrajujeta. Danes so zelo aktualne balkanske serije, ki so okupirale televizijske programe. Ena, družina Marković, pa se vrti v živo sredi Maribora, tudi Kopra in kmalu Ljubljane.
Prav zaradi entuziazma sina Aljoše se uspešna Baščaršija odpira v prestolnici, kjer bodo že pomladi lahko okusili bosanske dobrote mariborskih korenin. Ali obratno. Mariborske dobrote bosanskih korenin. »Ej, a ni to uno k je tko d best u Mariboru?«
Včeraj so ponosno proslavili že trinajsto obletnico. Obdani z obrazi, ki jih imajo radi in so njihovi redni gostje, prijatelji. Baščaršija je znana po tem, da pri njih srečate kogarkoli. Baletnike po premieri, glasbenike po koncertu, tuje in domače zvezdnike na obisku. Pa tudi študente na malici, naključne obiskovalce in domačine bosanskih korenin. Skupno jim je to, da se vsak počuti dobrodošel, za kar je kriva njihova energija.
Kadarkoli je na obisk iz Zenice prišla Zekirina mama, je ponosno rekla: “Maribor ima srečo, da je moja hčerka tukaj.”
Ja, Maribor ima srečo, da ga krasijo zgodbe ljudi, ki dajejo mestu poseben čar.
