»Tako smo pa mi imeli, s tako smo pa mi hodili na morje!«

Besede Petra Vojakoviča, lastnika čudovitega starodobnika ŠKODA 1000 MB, vam morda zvenijo znano s televizijskega oglasa za znamko ŠKODA. Preverili smo, kdo je ta mladi Štajerec.

Ona ima 53 let, on jih je ravno dopolnil 25. A takoj, ko se je pripeljal s svojo Julijo, ki nosi uradno ime 1000 MB, je bilo jasno, da med njima gori strast tehniške ljubezni. Ona je tisti dan sijala v svoji značilni patini, nedotaknjeno izvirni, a obrušeni s spomini in kilometri. Več kot pol stoletja je na cesti, a se je na naš zmenek pripeljala lahkotno, kot bi bilo še vedno “njeno” poletje ’68.

Na prvi pogled

Vanjo se je mladenič iz Zgornje Kungote dobesedno zaljubil na prvi pogled. Peter Vojaković pravi, da se mu med vožnjo “kar sam od sebe nariše nasmeh na obraz”. Morda tudi zato, ker ugotavlja, da se “dekleta na ta avto vedno odzovejo pozitivno, si ga ogledajo, sedejo vanj, se slikajo z njim in se z veseljem odpeljejo krog ali dva. Mislim, da pritegne kar več zanimanja kot kak nov avto.”

Ob vprašanju, kaj mu je pri njegovi 1000 MB najbolj všeč, je odgovoril, da »praktično vse«, nato pa se vendarle odločil in izpostavil: “Enostaven in zanesljiv motor, ki me nikoli ne pusti na cedilu, in veliko skrivnih stvari, s katerimi vedno navdušiš občudovalce, na primer kje je rezervno kolo in kje se odpre rezervoar. Avto je tudi na pogled nekaj posebnega in po svojih linijah zelo izstopa, v notranjosti pa navdušujejo udobni usnjeni sedeži, velik volan in enostavna armaturna plošča. Ne morem tudi mimo njegove prostornosti in naprednosti za tisti čas. Ima sinhronizirano prvo prestavo, vodno hlajenje, možnost nastavitve ventilacije in možnost uporabe ventilacije za hlajenje motorja, sedeži se lahko podrejo in spremenijo v ležišče, zadnji se privzdignejo za vzglavje …” Torej ne pogreša prav ničesar? “Edina stvar, ki bi jo dodal, je morda strešno okno za še večji užitek v poletnih dneh.”

Foto: ŠKODA Slovenija

Peter, sam sicer zdravstveni tehnik, ki s strojništvom nima prav dosti opravka, je torej prek očeta in vseh modelov, ki so se zvrstili v njegovi garaži, od nekdaj povezan s tehniko, saj je oče vse svoje avtomobile vedno vzdrževal sam. Vendar pa avtomobilov nikoli ni zbiral niti ni bil posebno zagnan ljubitelj starodobnikov. Pri Petru je drugače: tista prva ŠKODA 1000 MB iz očetove garaže mu je ostala v spominu, iskal jo je, našel dobro ohranjen primerek iz leta 1968 – in ga kupil.

“Očetu nisem nič povedal o avtu, kaj šele, da ga bom kupil. Preprosto sem ga pripeljal domov in mu ga pokazal. Najprej me je nekaj časa grdo gledal, potem pa se je seveda unesel,” se je razgovoril Peter, ki priznava, da bi brez očeta težko sam vzdrževal tako star avtomobil v tako dobri formi. “Čaka naju še obnova in veliko delov sem že pripravil. Pravzaprav sem pokupil vse, kar se je pri nas dobilo. Nedvomno se bom potrudil, da bova ostala skupaj,” je povedal in hudomušno pripomnil, da je večna ljubezen pri takšni razliki v letih vendarle vsaj malo pogojena tudi z dobrim avtoličarjem in prihranki.

Z občudovanjem pove, da Julija s svojimi pičlimi 725 kilogrami in vsega 29 kilovati nima nikakršnih težav v mestu držati tempo sodobne mobilnosti. Na avtocesti ali magistralki pa žanje spoštovanje, ki se ga ne meri na merilniku hitrosti, ampak v dejstvu, da ga še nikoli ni pustila na cedilu.

Ključ za ključ? Ni govora!

Peter pritrdi, da je tudi zanj elektromobilnost postala realnost tisti trenutek, ko je ŠKODA naredila to, kar najbolje zna – uporaben, praktičen in lep električni avto. Na cesti, ki vijuga ob Dravi, sem dobil občutek, da se je Peter vnovič zaljubil, a tokrat v avto, ki uteleša prihodnost znamke ŠKODA. Bo torej sprejel ponudbo? “Ti meni Julijo, jaz tebi ENYAQ iV? Tukaj in zdaj, ključ za ključ?” Peter me je samo pogledal in izstrelil kot iz topa: “Avto je noro dober, ampak ne dam ti Julije, ni govora!”