Občina Lenart je v teh dneh začela s praznovanjem občinskega praznika. Do 12. novembra naj bi se zvrstilo več kulturnih, družabnih in ostalih dogodkov, vendar so danes z lenarške občinske uprave sporočili, da so zaradi slabe epidemiološke situacije odpovedali vse načrtovane prireditve in dogodke, razen petkove osrednje proslave.

Osrednja prireditev v počastitev občinskega praznika in ob 825. obletnici prve pisne omembe Lenarta bo v petek, 5. novembra, ob 18.00 uri, v lenarškem domu kulture, in to ob strogem spoštovanju PCT pogoja. V kulturnem programu bodo nastopili: Špela Pokeržnik in Tim Ribič, Aleksander Živko, klavir, in Tadej Postružnik, trobenta, Neža Ožinger, vokal, in Robert Ožinger, klavir, Denis Čuček, Miroslav Mauko in Aleksander Satler – Kulturno društvo Delavec Lenart. Iz Glasbene šole Lenart: Izak Lorenc, trobenta, mentor Simon Štelcer, Tina Hauptman, klavir. Govornik na prireditvi bo župan občine Lenart mag. Janez Krambeger.

Kdo so prejemniki občinskih priznanj?

Na proslavi bodo podelili priznanja učencem, ki so v času osnovnošolskega izobraževanja dosegli odličen učni uspeh, priznanja zlatim maturantom in priznanja izjemno uspešnim študentom. Prav tako bodo podeljena priznanja Občine Lenart za leto 2021, ki jih bodo prejeli:

PLAKETA OBČINE LENART:

Stildom, družba za proizvodnjo, posredništvo, gradbeništvo, storitve in trgovino d.o.o. iz Lenarta

Avtoservis in bar Valerija Milan Vuzem s.p. iz Lenarta

BRONASTI LENARŠKI GRB:

Društvo prijateljev mladine Slovenske gorice

Nina Šulin

Avtoprevozništvo Majer Ivan s. p. iz Lenarta

SREBRNI LENARŠKI GRB:

Tatjana Kraner iz Lenarta

KGS Krajnc, kmetijske in gradbene storitve, biomasa in raziskovanje, d.o.o. iz Viničke vasi

ZLATI LENARŠKI GRB:

Franc Breznik iz Cerkvenjaka

PRIZNANJI ŽUPANA OBČINE LENART:

Karin Petko

Zlatko Gričnik

Posebna priznanja bodo prejeli uspešni učenci

Priznanja bodo prejeli tudi učenci, ki so v času osnovnošolskega izobraževanja dosegli odličen učni uspeh.

Nekdanji učenci OŠ Lenart: NIKA FEIERTAG, LARA KAUČIČ, ELA KOŠMERL, ZARJA NOVAK, EVA ČEH, NINA ČEH, KATARINA DAJČMAN, ALJAŽ PEKLAR,  JURIJ PETEK in ŽIGA ŽIŽEK.

Nekdanji učenci OŠ Voličina: TIJANA GYÖRKÖŠ,  ANA KURNIK, LARA LEŠNIK, KLARA PETEK, AMBROŽ RUKAV, MIHAEL ŠNOFL,  NEJA LAŠIČ, NIKA PŠAJD, ŽIGA ŠEŠERKO in TINKARA ŠTRUC.

Zlati maturanti: TJAŠA ROJKO, TAMARA CER, AJDA WEINGERL, TANJA DVORŠAK, LUCIJA ROJKO in TILEN ŠTUHEC.

Izjemno uspešni študenti: LARA ŠALAMUN, TINA GOZNIK in MAJA KURBUS.

Tradicionalno martinovanje in Lenartovo sta odpovedana

Vsi ostali dogodki, od otroških predstav, sobotnega martinovanja do tradicionalnega Lenartovega, odpadejo. Kot so sporočili, bodo v okviru nedeljskega žegnanja nemoteno potekali verski obredi, pred cerkvijo pa ne bo stojnične ponudbe z vini in domačimi dobrotami.

Zgodovino Lenarta je orisal  zgodovinar dr. Marjan Toš

Letos mineva 825 let od prve pisne omembe Lenarta v Slovenskih goricah v zgodovinskih virih. Zametki Lenarta sicer segajo v bližnjo Radehovo, ki se omenja že leta 1115. Zaradi ugodnejše lege in izvira pitne vode pa so se ljudje kmalu raje naseljevali pri šentpavelski pristavi (praedium), pri cerkvi svetega Lenarta. Po njej je kraj tudi dobil ime.
Prvotno je bil Lenart v lasti Spanheimov, že leta 1196 pa je bil kraj v lasti šentpavelskega samostana v Labotski dolini na Koroškem. Tega leta se v listinah tudi prvič omenja, in to v buli, ki jo je 17. junija 1196 izdal papež Celestin III. za šentpavelskega opata Ulrika in njegove sobrate. V omenjeni buli se papež sklicuje na svoje predhodnike in z njo menihom potrjuje vrsto posesti, med njimi tudi nekatere v Slovenskih goricah – pri sv. Lenartu (apud Sanctum Leonardum). Leta 1202 je šentpavelski samostan Lenart prodal Wernerju von Tannu iz Melja pri Mariboru. Od leta 1265 do leta 1376 je bil last plemiške družine von Haag, ki je bila lastnica bližnjega hrastovškega gradu. Hči zadnjega člana tega rodu, Gunterja, po imenu Ana, se je leta 1379 poročila s Henrikom Herbersteinom in mu za doto v zakon prinesla Hrastovec. Rodbina Herberstein je nato z manjšimi presledki gospodarila s Hrastovcem do konca aprila 1945. Z njo je močno povezana tudi srednjeveška in kasnejša zgodovina Lenarta. Pergamentno listino 1196, junij 17., Lateran, velikosti 67,5 cm x 54 cm, z izgubljenim svinčenim pečatom, hrani avstrijski Državni arhiv na Dunaju. Ob 800-letnici prve omembe je bila leta 1996 javno objavljena s komentarjem akademika prof. dr. Jožeta Mlinariča. Ta je v daljšem komentarju med drugim zapisal, da je v letu 1091 grof Engelbert I. Spanheim ustanovil benediktinski samostan Št. Pavel v Labotski dolini na Koroškem in mu podelil številne posesti na Koroškem, v Furlaniji in v Dravski
dolini. Ustanovo, njene pravice in posesti so menihom potrjevali papeži: Urban II. (1088–1099) leta 1099, Inocenc II. (1130–1143) leta 1140 in Aleksander III. (1159–1181) leta 1177. Leta 1196 so menihi iz Št. Pavla v času papeža Celestina III. (1191–1198) dobili tudi posesti v Slovenskih goricah (apud Sanctum Leonardum), kjer se omenja večja posest (praedium). Gre za doslej najstarejši znani pisni dokument, ki potrjuje zgodovino Lenarta že konec 12. stoletja in ima veliko dokumentarnozgodovinsko vrednost. Ni pa izključeno, da bodo raziskovalci najstarejše lenarške zgodovine odkrili še kaj starejšega. A že letnica 1196 je častitljiva in vredna tako javnega kot seveda zgodovinskega spomina. 17. junij bi bil lahko tudi najprimernejši datum za prihodnji praznik zdajšnjega mesta Lenart. In še nekaj bi lahko trajno zaznamovalo ta čas – ena od prihodnjih ulic bi lahko nosila ime Ulica 17. junija.

Velik pomen za razvoj Lenarta, kakor tudi njegove širše geografske okolice, gre pripisati dejstvu, da je že pred nastankom hrastovškega gospostva te kraje zajela cerkvena organizacija. Prva znana omemba lenarške cerkve sega v leto 1196, prva omemba župnije pa v leto 1354. Tako je bila župnija s sedežem pri cerkvi svetega Lenarta prva, ki se je izločila iz pražupnije Jarenina. Nastanek samostojne lenarške župnije je bil velikega pomena za sam razvoj kraja in njegovo vlogo v širšem prostoru.

Zavetnik lenarške župnijske cerkve je sv. Lenart. Sv. Lenart se je rodil okoli leta 500 v Orleansu v plemiški družini, ki je bila v prijateljskih odnosih s krščanskim frankovskim kraljem Klodvikom. Vzgajali so ga za viteza, a je kasneje postal kraljev svetovalec. Na dvor pa je zahajal tudi reimski nadškof sv. Remigij, ki je sv. Lenarta seznanil s krščanstvom in ga kasneje tudi krstil. Sv. Lenart je kasneje postal puščavnik v gozdu blizu Limogesu v Franciji. Kronisti poročajo, da je v svoji puščavniški celici živel molitveno in spokorno samotarsko življenje. Postal naj bi škof v Reimsu (nekateri viri poročajo, da je dejansko prejel tudi škofovsko posvečenje), a on se je odločil, da bo ostal puščavnik. K njemu so prihajali številni iskalci pomoči; pridigal je in zdravil. Postal je priljubljeni svetnik, zelo čaščen v Franciji in južni Nemčiji, pa tudi na Slovenskem, saj mu je posvečeno okoli 70 cerkva, največ podružničnih. Veliko teh je nastalo po zaobljubi ljudi, ki so bili rešeni turške sužnosti. Je zavetnik jetnikov in tudi živine, zlasti konj. Goduje 6. novembra in velja tudi za vremenarja. Pregovor pravi: »Kakršno na Lenarta kane, takšno do božiča ostane.«

Kraj se je razvijal na položnem griču ob tranzitni cesti. Dovolj je bilo tudi pitne vode, saj je Lenart že od nekdaj slovel po vodnjaki s kvalitetno pitno vodo. Na slemenu se je uveljavila pravilna parcelacija zemljišč, v kraju se je lepo razvijala obrt. V srednjeveškem času se je njegova trška funkcija prav zaradi ugodne prometne lege, tranzitnih poti in razvite obrti krepila. Trške pravice je Lenartu potrdil kralj Friderik IV. Leta 1447, a je te pravice dejansko imel že pred letom 1332, ko se prvič omenja trški sodnik. Leta 1447 je bližnji Grad Hrastovec dobil sodno pravico. Trškega sodnika so volili vsi polnopravni tržani, potrjeval pa hrastovški gospod. Trg je imel tedenski tržni dan in sedem letnih živinskim sejmov. Do leta 1918 se je kraj imenoval Sankt Leonhard in Windisch Büheln. Od konca 1. svetovne vojne pa vse do leta 1952 se je naselje imenovalo Sveti Lenart v Slovenskih Goricah. V Lenart je bilo preimenovano na osnovi “Zakona o imenovanju naselij in označevanju trgov, ulic in zgradb” iz leta 1948. Tako kot preimenovanje mnogih drugih krajev po Sloveniji v povojnem času je bilo tudi preimenovanje Svetega Lenarta v Slovenskih Goricah del obsežne kampanje oblasti, da se iz toponimov slovenskih krajev odstranijo vsi religiozni elementi in odpravijo vsa svetniška imena krajev.

Zgodovina od tod naprej je kar dobro popisana in Lenartčanom tudi poznana. Nekaj poglavij bo sicer treba napisati na novo, saj so na voljo novi zgodovinski viri, a korenitejših sprememb doslej povedanega skoraj zagotovo ne bo. Ali pa tudi, kar je normalno, saj je tudi zgodovina kot znanstvena veda dolžna spremljati novosti in predvsem verodostojno slediti ostankom preteklosti, še zlasti vsem razpoložljivim virom. Morda je prav, da se spomnimo, da je bil leta 1989 Lenart razglašen za mesto. Dobilo je svoj grb in zastavo. Razglasitev je svečano opravil takratni predsednik Skupščine Republike Slovenije Miran Potrč, predlog KS Lenart, da se naselje Lenart razglasi za mesto, pa so pred tem konec septembra 1989 potrdili tudi vsi trije zbori takratne občinske skupščine Lenart. Od takrat je Lenart počasi dobival atribute mesta in doživel še eno, zdaj dokončno vladno potrditev tega statusa pred nedavnim s sklepom aktualne vlade v skladu z veljavnimi normativi in standardi. Da se ve! Danes je Lenart dominantno upravno-politično, kulturno, gospodarsko-zaposlitveno in trgovsko-oskrbovalno središče Slovenskih goric. In to funkcijo še krepi. Sploh pa je zanimiv zaradi pozitivnih demografskih gibanj, saj se prebivalstvo v mesto priseljuje. To je dober znak za prihodnost.