Ob letošnjem 8. marcu je Inštitut za proučevanje enakosti spolov (IPES) organiziral javni dogodek in novinarsko konferenco, namenjeno razmisleku o enakosti spolov, feminizmu ter položaju žensk v politiki tik pred prihajajočimi državnozborskimi volitvami. Dogodek je nosil naslov ''Ženske, moč in politika: Kje smo pred volitvami 2026''.

Ob mednarodnem dnevu žensk je potekal torej predvolilni razmislek o položaju žensk v politiki, o neenakostih, ki ostajajo trdovratne tudi več kot sto let po začetkih boja za volilno pravico, ter o tem, zakaj je vstop žensk v politični prostor še vedno otežen. Sogovornice in sogovornik so opozorili, da enakost spolov ne sme ostati le simbolna tema, temveč mora postati eno ključnih meril javnih politik.

Enakost spolov še vedno daleč od cilja

Uvodoma je programska direktorica IPES Ana Pavlič opozorila, da je 8. marec v zahodnem svetu pogosto potisnjen v folkloro, pri čemer se pozablja, zakaj je sploh nastal. Ženske so se v začetku 20. stoletja borile za volilno pravico, za enake delovne pogoje, enako plačilo in za možnost, da ne le volijo, temveč tudi odločajo.

[[image_1_article_86214]]

Po njenih besedah številke kažejo, da je dejanska enakost še vedno daleč. Evropska unija na področju enakosti spolov po različnih merilih napreduje prepočasi, Slovenija pa ostaja pod evropskim povprečjem. Posebej je izpostavila pokojninsko in plačno vrzel, neplačano skrbstveno delo ter nasilje na podlagi spola.

Ob tem je poudarila, da statistika pokaže le polovico zgodbe, drugo polovico pa predstavlja vsakdanja realnost. Ženske še vedno nosijo nesorazmerno velik del skrbstvenega dela, v feminiziranih poklicih pogosto zaslužijo manj, politični prostor pa ostaja pretežno oblikovan po moških pravilih.

Analiza strank: Med programi in odgovori očitna razlika

Pomemben del dogodka je bil namenjen tudi analizi programov političnih strank in njihovih odgovorov na vprašanja o enakosti spolov. Pavlič je poudarila, da se je pokazala precejšnja razlika med tem, kar stranke zapišejo v svoje programe, in tem, kar so pripravljene povedati v neposrednih odgovorih.

[[image_3_article_86214]]

Po njenih besedah so številne stranke v odgovorih prepoznale pomen reproduktivnih pravic, nasilja na podlagi spola, ekonomske neenakosti in skrbstvenega dela, vendar teh tem v programih pogosto niso jasno in sistematično naslovile. V delu političnega prostora se je vprašanje spola po njenem celo premaknilo iz polja človekovih pravic in javnih politik v polje ideološkega obračunavanja.

Ključni problem zato ni le v tem, koliko žensk sedi v parlamentu, temveč koliko politične volje sploh obstaja za spreminjanje struktur, ki neenakosti ustvarjajo in ohranjajo.

''Prva ovira je, da si ženska. Druga, da si mama''

Ena najbolj osebnih in neposrednih intervencij je prišla od bivše poslanke in aktualne kandidatke za poslanko v Državnem zboru Lidije Divjak Mirnik, ki je opozorila, da so ovire za ženske v politiki zelo konkretne in vsakdanje. Kot je dejala, je prva ovira že to, da si ženska, druga pa, da si mama.

Spomnila je na vprašanja, ki jih političarkam pogosto zastavljajo novinarji in okolica, moškim kolegom pa skoraj nikoli: kako usklajujejo družino in politiko, kdo skrbi za otroke, kako zmorejo zasebno življenje. Takšna vprašanja po njenem niso nedolžna, ampak razkrivajo dvojna merila, ki ženske že v izhodišču postavljajo v drugačen položaj.

''Kar se tiče ovir za ženske, ki vstopamo v politiko - prva ovira je, da smo ženske, druga pa, da smo mame. Nikoli ne bom pozabila intervjuja z nekim novinarjem, ki me je vprašal, kako usklajujem politično in družinsko življenje. Vprašala sem ga, ali to vprašanje postavi tudi mojim kolegom poslancem. Takrat je kar pordečel,« je povedala.

Po njenih besedah je politična pot za ženske pogosto veliko težja tudi zaradi pritiska na zasebno življenje.

''Ko greš v politiko kot ženska, več kot polovica zakonov propade. Če nimaš doma res trdne podpore, se ženska zelo težko odloči za politiko,'' je povedala.

[[image_4_article_86214]]

Posebej ostro je spregovorila tudi o žaljivkah, poniževanju in sovražnih odzivih, ki jih političarke prejemajo v javnosti in na družbenih omrežjih. Opozorila je, da se ženske v politiki pogosto zelo hitro označi za histerične, nesposobne ali neprimerne, medtem ko so pri moških enaki nastopi razumljeni kot odločnost ali moč. Opozorila je tudi na pritisk javnosti in napade, ki jih političarke pogosto doživljajo.

''Če si izpostavljena političarka in narediš napako, te samo čakajo. Pa vsi delamo napake, vsak dan,'' je poudarila. Kot eno najbolj bolečih izkušenj je opisala sovražne odzive, ki jih je doživela.

''Ko sem stopila v politiko, so mi poslali fekalije v kuverti,'' je razočarano povedala Divjak Mirnik.

Po njenem mnenju prav takšno okolje marsikatero žensko odvrne od političnega udejstvovanja.

''Najbolj grozljivo in ponižujoče sem se počutila, ko so mi v pismo zapakirali iztrebek in ga poslali v državni zbor z zapisom, da sem to jaz. Drugič pa so nekateri mediji nenehno pisali žaljivke, češ ‘kaj bi zdaj ta p******a p*****a rada’. Ko takšne stvari dobivaš vsak dan, in tega je ogromno, je to res grozno. To so stvari, ki se ne počnejo in ne pišejo.'' Po njenem mnenju je takšna raven javne razprave nedopustna.

''Prišli smo do točke, ko je takšna komunikacija v Sloveniji postala skoraj normalna. To pa je nedopustno,'' poudarja.

Mediji ženske še vedno presojajo drugače

Na vlogo medijev je posebej opozorila vodja kabineta mariborskega župana Eva Lozina, ki meni, da medijska obravnava žensk v politiki še vedno pogosto spodkopava njihovo avtoriteto. Po njenem moške v javnosti določajo predvsem funkcija, ideje in dejanja, pri ženskah pa se razprava prepogosto preseli k videzu, zasebnosti, družini in slogu.

Kot je dejala, vprašanja o tem, kako političarka usklajuje službo in družino, niso le prijazna zanimivost, temveč jo vračajo v zasebno sfero in zmanjšujejo njeno politično težo. Prav zato bi morali po njenem začeti spreminjati širšo politično kulturo, ne pa zgolj ''opolnomočiti žensk'', kot da je težava predvsem v njihovi domnevni premalo odločni drži.

[[image_2_article_86214]]

Ob tem je opozorila tudi na novo realnost digitalnega prostora, kjer imajo vplivneži in ustvarjalci vsebin pogosto večji doseg kot klasični mediji, hkrati pa niso vedno zavezani enakim standardom odgovornosti. Posebej zaskrbljujoč se ji zdi razvoj umetne inteligence, deepfake vsebin in manipulacij, ki lahko po njenem mnenju še posebej škodijo predvsem ženskam.

''Vplivneži so v naši družbi, zadnje dni še posebej, zelo popularna tema, kar me pravzaprav žalosti. Vse prepogosto se v predvolilni kampaniji vplivneži vtikujejo v tematike, o katerih nimajo pojma,'' je poudarila Lozina.

Kot bivša vplivnica je dodala, da jo takšno iskanje pozornosti v političnem prostoru moti. Po njenem bi morali biti vplivneži pri tem, kaj in kako javno komentirajo, bistveno bolj odgovorni.

Ob tem se je dotaknila tudi lastne izkušnje ob vstopu v politično okolje.

''Ko sem postala vodja kabineta so se ljudje spraševali, če se je županu zmešalo.''

Po njenih besedah je legitimnost žensk v javnem prostoru pogosto ''premikajoča se tarča''. ''Legitimnosti mi ne podeljujejo drugi, to so moji rezultati. Zato sem se odločila, da bodo rezultati govorili namesto mene,'' je poudarila.

Dodala je, da se tudi pri vplivništvu pogosto kažejo dvojna merila. ''Vplivništvo kot tako je lahko trivialno, a razlika je očitna. Ko ženska govori o materinstvu, se to pogosto banalizira, ko pa moški razlaga o najnovejšem telefonu, pa ga hitro označimo za strokovnjaka. Tudi tukaj moramo razumeti, da razlike obstajajo,'' poudarja Lozina.

Zato je, kot je poudarila, svojo preteklo izkušnjo vplivnice raje razumela kot prednost. ''To so moja moč, moje znanje in moje izkušnje,'' je sklenila.

Formalna enakost obstaja, neformalne strukture pa vztrajajo

Svojo perspektivo je dodal tudi dr. Andrej Naterer, ki je poudaril, da formalno Sloveniji na področju enakosti spolov ne gre slabo, vendar neformalne strukture še naprej reproducirajo stare vzorce. Po njegovem so te strukture predvsem strankarska omrežja, moški urniki političnega dela, kulturni stereotipi in medijska logika konflikta.

[[image_5_article_86214]]

Kot je dejal, politika še vedno deluje po pravilih, ki so moškim praviloma bolj pisana na kožo: večerna srečanja, stalna razpoložljivost, agresivnejši nastop in simbolna predstava moškega vodje. Ženske so tako po njegovem hkrati prisiljene dokazovati kompetentnost in se obenem soočati s pričakovanji, da morajo ostati ''dovolj ženske'', urejene, prijetne in ne preveč ostre.

''Ne ukvarjam se s politiko, ne prihajam v ženskem telesu, a to ne pomeni, da ne morem sodelovati pri perečem diskurzu,'' je poudaril Naterer.

Opozoril je tudi na zaskrbljujoče podatke o mladih fantih, ki prevzemajo vse bolj konservativna stališča do žensk in politike. A hkrati je poudaril, da mora biti odziv na to premišljen, namreč spremembe vrednot so počasne, zato jih ni mogoče rešiti zgolj z administrativnimi ukrepi.

Skupno sporočilo: Govoriti je treba glasno in vztrajno

Čeprav so se sogovornice in sogovornik v nekaterih poudarkih razlikovali, je bilo skupno sporočilo dogodka precej jasno: enakost spolov ne sme ostati vprašanje simbolike, lepih besed ali predvolilnih gest. Potrebna je sprememba politične kulture, večja občutljivost medijev, resnejši pristop strank in več posluha za konkretne življenjske izkušnje žensk.

Kot je bilo slišati ob zaključku s strani vseh govornikov, je pomembno, da se o teh vprašanjih ne govori le na okroglih mizah, ampak tudi v vsakdanjem življenju - doma, v šolah, v medijih in v politiki. Ne le o tem, kako je bila katera ženska oblečena, temveč predvsem o tem, kaj je povedala, kaj zagovarja in kakšno družbo želi soustvarjati.