To je ena od zgodb, ki je nastala z zalivanjem. Dobesedno. In je kar zgodba. Poglejte dobro zgornjo fotografijo, pa boste morda videli tudi sami. Da prvo drevo v nizu ... No, izstopa. Večje je. Bolj košato. Manj na špic. Bolj naokobal. Ne, nisem »arborist«, ampak se vidi še za kako amatersko oko. Da je ta dreva, no, bolj drevasta. Je, ne?

Vprašanje je, jasno: zakaj? Zato, ker jo v bližnji cvetličarni tu pa tam zalijejo. Kdo, če ne oni. Zdaj, če so še kaj gnojili, ne vem, so mi pa rekli, da vsake toliko pač se spomnijo in se potem zgodi. Takšno drevo. Nisem bil pozoren, dokler mi enkrat tega tam niso rekli, ko sem šel po pecikl, parkiran nedaleč stran. Glej, kako je široko deblo. In je res.

Šelestenje, vredno kostanjev

Kje je potem zgodba? Ne, ne samo v debelem drevesu, kaj je to, ginko, če prav vem. Ne, zgodba je, da bi naj bila ali lahko bila vsa drevesa taka. Pa ne v idealističnem smislu, ne ne. Češ, vsako drevo si zasluži priložnost. Ne, ne.

Kdor živi v tem bloku na Krekovi, je dobil nekaj, česar že sosednji vhodi nimajo. Senco, slikovitost, karakter. Pa naj bi, kolikor vem, bila sprva vsa drevesa opremljena s cevmi in vodnim sistemom, da bi bila drevesa vredna ulic, kjer so nekdaj rasla mogočna drevesa. Če me spomin ne vara, so na tej lokaciji šelesteli kostanji.

Edvard in ostala epska drevesa

Ker saj vemo. Vsako drevo ima posebno zgodbo. V našem mestu pa sploh. Drevesa imamo radi. Drevesa so del kulise, samo poglejte stare fotografije Ljudskega vrta, kako so ga objemali visoki topoli, ki jih je ostalo le za vzorec, nekaj jih je še tudi na Teznu pri stadionu Kovinarja. Baje se platani pred Prvo na Maistrovem trgu reče Edvard, kar sem napisal že dovoljkrat, pa me še noben ni popravil ali rekel, da so me napetnajstili. Ker najbrž drži.

Drevesa pač ne zrastejo kar samoumevno. Še manj pa padejo. Poglejte stare fotografije nove vpadnice s Titovega mosta, tam, šest desetletij nazaj, pa boste videli, kako drobna so bila drevesa. In v kaj so zrasla. Zdaj pa še enkrat poglejte fotografijo s Krekove in povejte, če ni res razlika. Ali pa pojdite in poglejte sami. Kako je eno drevo, z nego in skrbjo, postalo, no, dreva. Z velikim d. In vprašanjem, zakaj niso še ostale takšne? Ker ... O, pa smo tam.