28 let, približno 100 celovečernih igranih filmov in število režiserk, ki ga lahko pokažemo na prste. Neenakost med spoloma tako ostaja problem tudi v svetu slovenskega filma, kar potrdi pogled na sestavo ustvarjalnih ekip, svojo zgodbo pa predstavi še mlada mariborska režiserka Ivana Vogrinc Vidali.

Neenakost med spoloma najdemo tudi na področju režije. Slovenske režiserke namreč lahko naštejemo skorajda na prste ...

O neenakosti in nesvobodi žensk v družini ter na trgu dela se govori precej, dejanskih sprememb pa je manj. A s tem se še daleč nismo dotaknili vseh področij družbenega življenja, na katerih se ženske omejuje. Pod drobnogled postavimo slovenski filmski svet od osamosvojitve do leta danes. V tem obdobju je bilo v slovenski filmski industriji ustvarjenih okrog 100 »celovečercev«, torej celovečernih igranih filmov. V resnici jih je bilo še nekaj več, a je večinoma šlo za tuje produkcije v Sloveniji ali filme, posnete v tujini, pri katerih je sodelovala tudi Slovenija. Koliko od teh so režirale ženske?

Prvič v zgodovini tri diplomantke

»V letu 2016, ko sem se prijavljala na akademijo, sva se na smer Filmska in televizijska režija prijavili dve dekleti, obe sva prišli v drugi krog, skupaj s šestimi fanti, potem sem ostala le jaz in moja sošolca. Leto za nami so sprejeli dva režiserja in dve režiserki – to je tudi generacija, s katero zaključujem dodiplomski študij, in prvič v zgodovini bomo sočasno diplomirale tri režiserke,« pove Ivana Vogrinc Vidali, mlada Mariborčanka, ki se je podala v režiserske vode.

»Akademija ne izvaja selekcije na podlagi spola, večina trenutnih profesorjev je spoštljivih in pravičnih. Kljub temu se razlike kmalu vzpostavijo znotraj delovnega procesa. Nas, dekleta, zanimajo “ženske” teme, me delamo “ženske filme”, smo (pre)občutljive, (pre)ranljive in premalo neizprosne, ne znamo vzpostaviti avtoritete na setu, težave imamo z orientacijo v prostoru, zaradi menstrualnih ciklov smo preveč labilne, preveč govorimo in ničesar ne povemo, in včasih se pod vsem tem pritiskom tudi zelo neprofesionalno razjočemo,« razlaga mlada režiserka Ivana Vogrinc Vidali in nadaljuje:

»Da se te na večeru Društva slovenskih režiserjev prekine, češ, naj raje odgovori sodelavec, medtem ko se njega ne bo prekinilo nikoli.«

»Zveni kot pretiravanje in rada bi opozorila, da je veliko tudi ljudi, ki so se temu razmišljanju že uprli. Ne glede na to, ni redkost, da se kdo od zunanje ekipe, s katero sodeluješ, s tabo ne rokuje (čeprav se je rokoval s vsemi tvojimi sošolci, ki sočasno stojijo ob tebi), četudi si prva asistentka režiserja in oseba, s katero bodo komunicirali tekom snemanja. Da se te kot producentko naslavlja z Tinico in ne Tino, ki sploh omogoča, da ta set funkcionira. Da se te na večeru Društva slovenskih režiserjev prekine, češ, naj raje odgovori sodelavec, medtem ko se njega ne bo prekinilo nikoli. “No, punca, sej bom jaz zrihtal.”, ko na postavljanju scene kot rekviziterka premikaš stol.«

Mariborska režiserka, Ivana Vogrinc Vidali, pripoveduje, da se režiserke na svoji poti srečujejo z vrsto preprek. Foto: Gaja Naja Rojec

Režiser – moški poklic?

Da polje evropskega filma ne podpira enakosti med spoloma, kažejo številne študije, med njimi tudi študija EWA. Tako se neenakopravnost izraža v tekmovalnem tržišču, kjer dominirajo moški, prav tako pa so še vedno prisotni stereotipi o sposobnostih in tveganjih, ki jih prinaša zaposlitev ženske. Poročilo o študiji poziva k aktivnim spremembam in podaja tudi možne rešitve. Ključne ugotovitve študije se nanašajo na podpovprečno zastopanost žensk tako med filmskimi režiserji kot tudi na drugih ravneh filmske industrije.

Le petino filmov režirajo ženske

Ženske so v filmskem izobraževanju prisotne skorajda v enaki meri kot moški, ženska filmska dela pa dosegajo nagrade na različnih festivalih in so občasno celo bolj uspešna od filmskih del moških kolegov. A kljub temu ob pogledu na evropske filme ugotovimo, da ženske režirajo le enega od petih filmov. Prav tako je večina, skoraj 84 %, denarnih sredstev vloženih v filmske projekte, ki jih ne režirajo ženske.

Kam izginejo diplomantke režije?

Med diplomanti različnih filmskih šol je kar 44 % žensk, od tega pa jih kasneje v filmski industrija dela le 24 %, pri tem pa ne gre za pomanjkanje talenta, temveč ovire. Kot eno izmed ovir lahko izpostavimo iskanje finančnih sredstev za projekte – neenakovreden status na tržišču preprečuje pridobitev zadostnih filmskih sredstev, ki bi podprla velike projekte. Prav tako je zaskrbljujoče, da poročilo raziskave govori tudi o nefinanciranju ženskih filmark zaradi nezaupanja v ženske finančne odločitve in sposobnosti. Zaradi neenake porazdeljenosti finančnih sredstev so ženske primorane delati pri mnogih manjših projektih, večinoma za televizijo in ne film, iz istega razloga pa so, vsaj z vidika odločevalcev, tudi manj kompetentne in prisotne na raznih festivalih in tekmovanjih.

Raziskava izpostavlja tudi, da se o neenakosti v filmu ne govori dovolj, oziroma da le nekaj inštitutov zbira podatke in sestavlja statistike o tem. Ženske režiserke v filmu ovirajo tudi plače, ki so v povprečju 32 % nižje od plač moških kolegov.

Ženski filmi celo uspešnejši

Naslednja točka je problem ženske kot matere, saj si ženska, ki želi uspešno kariero, v dinamičnem filmarskem delavniku in iskanju priložnosti ne more privoščiti časa za družino, če pa že, je povratek po rojstvu otroka skorajda nemogoč. Kot zadnjo oviro poročilo omenja tudi slabo oglaševanje in distribucijo filmov, ki so jih režirale ženske. Če bi skušali neenakost med zastopanostjo žensk in moških v režiserskem poklicu primerjati s kvaliteto filmov, je EWA raziskava, ki je za vzorčno leto vzela leto 2013, pokazala, da so filmi, ki so jih režirale ženske, na nacionalnih in internacionalnih festivalih dosegli več nagrad, kot filmi, ki so jih režirali moški. Vendar pa poročilo omenja tudi, da se to dogaja le na manjših in manj poznanih festivalih in tekmovanjih, saj so na najprestižnejših v ospredju še vedno filmi, ki so jih režirali moški.

Podoben vtis vsako leto pokaže odmevna podelitev oskarjev, kjer je sporno že to, da v številnih kategorijah obstaja delitev na izbor najboljšega igralca in igralke, medtem ko za režijo obstaja zgolj ena kategorija. V kateri neprimerljivo dominirajo moški.

»Koliko filmov z moškimi superjunaki propade na kinoblagajnah? Kot režiser nimaš nobenega nadzora nad trženjem in nad proračunom. Pritisk je neverjeten. Če bi ženski res spodletelo, bi kar naenkrat obveljalo, da so vse ženske bedne režiserke,« je o tem, zakaj ne bi režirala Čudežne ženske, povedala režiserka Lexi Alexander. A njeni kolegici, Patty Jenkins, ki je film dejansko režirala, je uspelo. Zgodba je ena od redkih …

Najprej film, šele nato otrok

Pogovori s posameznicami, ki delajo v svetu filma, ampak v delu, ki ga mi običajno na ekranu ne vidimo, povedo, da je »biti režiserka« prav poseben izziv. Mnoge po neuspelih poskusih obupajo in se zadovoljijo z drugimi vlogami v filmskih ekipah – tako ženske največkrat najdemo v vlogi maskerke, kostumografinje, scenografinje, manj med tehničnimi poklici, najvišje pa tu in tam kot asistentko režije. Nezavidljiv pa je predvsem konflikt med delom in materinstvom, zato med mlajšimi režiserkami vlada pravilo – najprej veliki filmski projekt, šele nato otrok.

Če pogledamo zastopanost žensk v režiji v svetovnem merilu, so številke še nižje – manj kot 3 % najuspešnejših filmov so namreč režirale ženske. V svetovnem merilu se v spolni segregaciji na filmskem področju pojavi še variacija diskriminacije med samimi ženskami, tako imajo manj možnosti temnopolte ženske oziroma ženske rasnih in etničnih manjšin, pripadnice LGBT skupnosti …

Moška tudi slovenska filmska scena

Koliko slovenskih celovečercev so torej med leti 1991 in 2019 režirale ženske? 28 let. Približno 100 celovečernih igranih filmov. A takih, ki so jih režirale ženske, je bilo manj kot 20. Ženske, ki so med analiziranimi filmi prevzele vlogo režiserk so: Maja Weiss leta 2002 kot prva slovenska režiserka s celovečernim igranim filmov, v istem letu ji je sledila Hanna Slak, obe sta se v kasnejših letih preizkusili še v nekaj filmih. Filme so režirale še Janja Glogovac in Dafne Jemeršič, v filmu Tošl z več režiserji pa sta sodelovali tudi Nataša Sirnik in Jerneja Žuran. V zadnjih letih pa so se jim pridružile še Sonja Prosenc z Zgodovino ljubezni, Urša Menart z Ne bom več luzerka in Katja Colja s Kako se odvijajo stvari.

Maja Weiss, prva slovenska režiserka s svojim celovečernim igranim filmom. Foto: Wikipedia.

Če pa svojo analizo malce razširimo in si ogledamo celotno glavno snemalno ekipo vsakega celovečerca posebej, nas spet pričaka podobno stanje. Pretežna udeležba žensk kot scenografinj, kostumografinj in maskerk. Filmarke redko najdemo v tehničnih vlogah, da pa še redkeje sodelujejo pri režiji ali film režirajo, nam je sedaj že jasno.

»Mislim, da bo enakost dosežena takrat, ko bomo lahko tudi ženske delale slabe filme in zanje ne bo kriv dvojni X v našem kromosomskem zapisu,« zaključi Ivana Vogrinc Vidali.

Neenakost o(b)staja

Diskriminacija v slovenski filmski industriji je še kako prisotna, saj se ženske soočajo s predsodki, maskulinizacijo filmskih poklicev, manjšim fondom razpoložljivih denarnih sredstev, dilemo o odločitvi za družino ali kariero … Akademija za gledališče, radio, film in televizijo Slovenije sicer navaja enakovredno število študentk in študentov režije, a medtem ko so režiserske službe diplomantom ponujene samoumevno, je pot diplomantk težja – marsikatera nikdar ne posname svojega filma.

»Filmski svet do ženski ni diskriminatoren bolj kot katerikoli drugi svet. Le napreden je manj, kot bi si ženska in sploh vsak človek s spoštovanjem do drugega želel. Splošno uveljavljeni vzorci vedenja se samo prenesejo na filmske sete, predstave o tem, kaj ženska zmore, pa kljub čudovitim avtoricam (z manj priložnostmi, kot jih imajo moški sodelavci – kakor je tudi povsod drugod) ostajajo nespremenjeni. Mislim, da bo enakost dosežena takrat, ko bomo lahko tudi ženske delale slabe filme in zanje ne bo kriv dvojni X v našem kromosomskem zapisu,« zaključi Ivana Vogrinc Vidali.