Oddelek za psihiatrijo ima 216 postelj, funkcionalno odprtih jih je 150. Na leto obravnavajo več kot 1400 bolnikov, postelje so zasedene 77-odstotno, povprečna ležalna doba pa je 35,5 dneva. Zaprti oddelki so moški in ženski intenzivni sprejemni oddelki, intenzivni oddelek za starostnike ter forenzični oddelek.

Izvajajo več programov – intenzivne enote so ločene po spolu in starosti, za starostnike nad 60 let je oddelek posebej. Dr. Pustoslemšek razlaga, da so si programi obravnave med seboj različni, vezani so na potrebe pacienta, na njihovo stanje in diagnostiko ter glede na to, ali je bila hospitalizacija izvedena proti volji: »Izvajamo posebne obravnave starostnikov, odvisnikov, predvsem od alkohola in pomirjeval – posebnega programa za odvisnike od prepovedanih drog nimamo; drugačni so tudi programi na forenzičnem oddelku, veliko je ambulantne dejavnosti. V Mariboru imamo program klasične psihiatrične bolnišnice, specifika je le enota za forenzično psihiatrijo.«

Največ je motenj zaradi stresa in depresij, pogoste so tudi demence

Večina psihiatričnih motenj v Mariboru se zdravi ambulantno, zato so hospitalizirani le tisti, ki jih ni mogoče zdraviti z rednimi obiski v ambulanti. »Najpogostejše so stresne motnje, anksiozne in depresivne motnje pa tudi psihoze, bipolarne motnje ter demence; oddelek za starostnike je povezan s problematiko psihiatričnih motenj pri starejših osebah – demence, depresije, anksiozna stanja, stanja telesnih obolenj, ki prizadenejo centralno živčevje. Veliko je tudi odvisnikov,« našteva dr. Pustoslemšek.

Na oddelku za starostnike na mariborski psihiatriji oboleli ne bivajo dolgoročno, kot denimo v domovih za starejše, v bolnišnici se lahko le začasno zdravijo ali diagnosticirajo.

Programi se razlikujejo glede na potrebe posameznika

Potek dneva na psihiatriji je odvisen od tega, na katerem oddelku oboleli biva, saj so med obravnavami velike razlike v programih. »Če je nekdo v stresnih okoliščinah, ki jim ni kos in ima zaradi tega psihično motnjo, ima tak človek zagotovo drugačen program, kot nekdo, ki boleha za težko psihozo ali stanjem, ki je posledica hude poškodbe glave ali demence. Dnevni ritmi oziroma programi so zelo variabilni, vezani so na bolnikove potrebe in njegove sposobnosti.«

Na intenzivnih enotah je to povsem drugače – večji poudarek je na diagnostiki, na varovanju, da se komu kaj ne zgodi oziroma, da ne pride do samopoškodovanja. »Bolniki imajo možnost delovne terapije, psihoterapevtske intervence, veliko intervenc ima tudi socialna služba. Na teh rehabilitacijskih, nadaljevalnih oddelkih ali na oddelkih, kjer se zdravijo denimo depresije in stresne motnje, pa je večji poudarek na psihoterapevtski pomoči in manj na varovanju ter nadziranju,« opisuje dr. Pustoslemšek.

Težave pri prisilni hospitalizaciji: »Če se pacient ne strinja in sodišče ne izda ustreznega sklepa, mi ne moremo nič«

Problematika, povezana z bolniki, ki so potencialno nevarni za okolico, je načeloma urejena z Zakonom o duševnem zdravju. Ta predvideva, da se človeka lahko hospitalizira proti volji, če ima duševno motnjo in je zaradi te motnje nevaren sebi ali drugim. Koliko časa se bo oseba zdravila, je odvisno od sodišča, ki na osnovi izvedenskega mnenja izda sklep, koliko časa je upravičeno zdravljenje.

»Je pa res, da imamo mi zaradi tega številne probleme – če vzamemo za primer paciente s tako imenovano komorbidnostjo oziroma dvojno diagnozo, se pravi, da imajo resno duševno motnjo in odvisnost od psihoaktivnih substanc. Dostikrat opažamo, da so ti pacienti nevarni, obenem tudi bolni (denimo psihotični) in pridejo k nam na zdravljenje proti volji. Njihovo stanje se včasih zelo hitro izboljša, problematika odvisnosti pa seveda ostaja. In ko se psihično stanje izboljša, v tistem trenutku niso nevarni sebi in drugim in sodišče v tem primeru prekine zdravljenje proti volji. Pacient, ki pa pride nazaj v svoje okolje, pogosto nadaljuje z uporabo drog in postane ponovno takoj nevaren. Nato se to zapleta in vleče in mi ne moremo nič napraviti brez sklepa sodišča. Če se pacient ne strinja in sodišče ne izda ustreznega sklepa, mi ne moremo nič. Sodišče sicer izdaja sklepe na podlagi izvedencev, ki včasih dobro opravijo svoje delo, včasih pa tudi ne,« razlaga dr. Pustoslemšek.

Prostorska stiska nikoli ne sme biti problem

»Prostorska stiska v psihiatričnih bolnišnicah nikoli ne sme biti problem, da se nekoga, ki hospitalizacijo potrebuje, ne bi sprejelo. Se pa s tem problemom soočajo v socialno-varstvenih zavodih; tudi tja se namešča ljudi po sklepu sodišča proti volji, ampak doslej v sodni praksi socialno-varstveni zavodi niso imeli možnosti, da sklepa ne izvedejo. Nedavno pa je prišlo do spremembe v sodni praksi, da se je upoštevala tudi prostorska stiska in se je varovanca, ki je bil nameščen proti volji odpustilo iz zavoda in se ga je, ker je bil nevaren okolici, premestilo v bolnišnico. To je absurd, saj imamo mi še večjo prostorsko stisko,« težavo izpostavi vodja forenzičnega oddelka.

Približno tretjina pacientov se na zdravljenje mora vrniti, saj se njihovo psihično stanje po povratku v »resnično življenje« ponovno poslabša »bodisi zaradi opuščanja zdravil, bodisi zaradi jemanja psihoaktivnih substanc ali drugih okoliščin. Povratništva je na žalost dosti.«

Pri vključevanju v vsakodnevno življenje imajo veliko vlogo svojci

Pri rehabilitaciji je pomembnih več dejavnikov, najpomembnejše je, da se bolnika usposobi za bivanje v svojem okolju, z dobrim sodelovanjem s svojci. »Če je potrebno, je zelo važna tudi kompleksna obravnava odvisnosti, reševanje socialne in stanovanjske problematike v sodelovanju z nevladnimi organizacijami. Poskušamo ciljati na točne potrebe bolnika, da premaga svoje ovire.«

Na pogovore so vabljeni tudi svojci, posebej aktivno so vključeni v skupinsko zdravljenje v primerih odvisnosti. Tudi v Mariboru izvajajo t.i. psihoedukacijo: »Svojce izobražujemo o načinu zdravljenja in o boleznih samih. Tudi pri starostnikih je sodelovanje s svojci zelo pomembno, da se znajo prilagoditi novi situaciji, ko je njihov bližnji recimo prizadet z demenco,« meni dr. Pustoslemšek.

Največji problem je še vedno stigmatizacija

Stigmatiziranje psihičnih obolenj ostaja težava tudi v današnjem času, kljub ozaveščanju in porastu bolezni. »Človek, ki ima psihične težave ali motnjo, je na nek način negativno obravnavan s strani družbe in zaradi tega marsikdo dobi odpor, da poišče pomoč, kljub temu, da ima resne psihične težave.«

Dr. Pustoslemšek: »Problemi se nato poglabljajo in prinesejo številne posledice, ki jih je nato bistveno težje odpraviti, kot če bi oseba poiskala pomoč pravočasno. Mislim, da je bistveno pri odpravljanju stigmatizacije to, da se o duševnih motnjah in s tem povezanih problemih pogovarjamo in da se ljudje o tem adekvatno izobrazijo.«

Predsodki izvirajo iz zgodovine, ki po besedah Pustoslemška ni bila lepa – terapevtske možnosti so bile v preteklosti bistveno slabše v več ozirih; ni bilo skupnostne obravnave, ni bilo nevladnih organizacij, ni bilo tako dobrih zdravil, bistveno slabša je bila tudi dostopnost psihoterapije, kar še danes ni dobro urejeno.

Zakona o psihoterapiji še vedno ni: »Stanje je kaotično«

Zakon o psihoterapiji še ni bil sprejet, zaradi česar imamo na tem področju, ki je izredno pomembno za duševno zdravje celotne populacije, »eno kaotično stanje, ki ga stroka in država še sedaj nista uspeli rešiti. Rekel bi, da se dosti denarja na področju duševnega zdravja meče skozi okno, po drugi strani pa ni urejen dostop do kvalitetne psihoterapije. Če ima nekdo aktualne psihične težave, ki bi jih lahko do neke mere ali v celoti rešil s pravočasno psihoterapevtsko pomočjo, a zaradi čakalnih vrst ne pride na vrsto še dolge mesece, pridemo do tega, da se te težave kronificirajo in je nadaljnje zdravljenje bistveno dražje, pa tudi pacientu prinese več škode.«

Med poglavitnimi faktorji za dobro duševno zdravje je gotovo preventivna dejavnost, predvsem zaradi stigmatizacije; o psihiatričnih obolenjih se mora govoriti čim več in na ustrezen način, da se stanj posameznikov ne bi več demoniziralo. »Mislim, da je najpomembneje poudariti, da bi se moralo v državi urediti psihoterapevtsko dejavnost, da se sprejme zakon in se praksa uredi, kot je potrebno,« še doda dr. Pustoslemšek.