Če kdo v Mariboru, potem Vladimir Rukavina posebne predstavitve ne potrebuje. Že od leta 1992 je Gogo, kot ga kličejo prijatelji, direktor Narodnega doma, v tej vlogi pa tudi idejni oče in prvi mož Festivala Lent, ki je nastal leto pozneje. Letošnja izvedba se je zaključila sinoči, z izjemo Art kampa, ki bo ob poletnih vikendih še vedno zavzemal Mestni park. Prav tam smo se z Rukavino pogovarjali o letošnjem festivalu. 

Gospod Rukavina, Festival Lent se je - z izjemo Art kampa - sinoči končal. Po čem si ga boste letos zapomnili?

"No, v Art kampu bomo z dejavnostmi nadaljevali čez celo poletje. Vikendi so naši, to je ena od stvari, ki jih imajo Mariborčani zelo, zelo radi. Se pa končujejo dogodki na ostalih prizoriščih - letos smo jih imeli kar osemindvajset. Vreme je bilo lepo in tudi po tem se je videlo, da so bila vsa prizorišča polna. To se mi zdi najpomembnejše. Zelo težko je odgovoriti, kaj je bilo najboljše - mogoče bi koga užalil. Festival Lent je namreč dogodek, na katerem vsak najde nekaj zase in to na kakovostnem nivoju. To se mi zdi bistveno sporočilo festivala. Imeli smo obiskovalce z različnih kontinentov, Maribor je postal kozmopolitski. Ljudje so bili veseli, mogoče so malo pozabili na dnevno politiko in na vse te stvari. In to je tisto, kar želimo mestu dati."

Omenili ste, da je festival kozmopolitski. Znate opisati, iz katerih držav so prihajali obiskovalci? Morda kakšna eksotika?

"Eksotike je bilo tudi letos precej. Mislim – pa me ne držite za besedo – da je sodelovalo 32 držav. Če pogledamo – od Peruja, Singapurja, Združenih držav Amerike, praktično vsa Evropa. Vedno se najde nekaj zelo zanimivega. V preteklih letih smo imeli tudi Kalmikijo, Burjatijo – države, za katere marsikdo niti ne ve, kje so, kako izgledajo njihovi ljudje. Mi jih pripeljemo v Maribor in ti ljudje se tukaj počutijo zelo dobro. Mariborčani so dobri gostitelji.

En dan je imel indijski stand-up komik odličen nastop in je rekel - ne samo nastop in publika, ampak tudi ljudje, ki jih srečuje po mestu, so prijazni. Počuti se zares fantastično. To so pomembne stvari."

Koliko dogodkov si vi osebno sploh uspete pogledati? Verjetno ste na večini, kolikor se le da, a se programi tudi prekrivajo?

"Seveda sem prisoten – na biciklu šibam od enega do drugega prizorišča, da vidim, kako poteka. Včasih ostanem dlje, včasih samo malo, da ujamem vzdušje. Veliko dogodkov sem videl že prej, saj na ta način tudi izbiramo program.

Moj Lent je malo težji kot pri drugih – z mano ne bi dirkal (smeh). Po drugi strani je pa to super – vidiš, koliko različnih stvari se dogaja, vidiš zadovoljne ljudi, svoje mesto, ki ga imaš rad, kako živi. To je tisto, kar mene in mojo ekipo polni. Pogosto boste videli, da ne gledam na oder, ampak v občinstvo – ker pride tak val energije. Zaradi tega se to splača delati."

Koliko ste utrujeni po napornem programu in leto tudi vročini ob koncu festivala?

"Nisem utrujen, nikakor. Če delaš nekaj, kar je tvoj hobi in tvoje poslanstvo, potem nisi utrujen. Malo utrujenosti bo morda že prišlo, a drugače je vse v redu. Če ne gre drugače – kak špricer spijemo, pa je v redu. (smeh)"

Po čem se bo letošnji festival diferenciral od predhodnih? Morda zaradi nove promenada na Lentu? Koliko vam je to spremenilo dogajanje? In kako gledate na vsakoletne spremembe in nadgradnje festivala?

"Festival Lent je festival sprememb. Ves čas se spreminja. Promenada je zdaj dograjena. A če me vprašate po moji največji bolečini – to je plavajoči oder na Dravi. Žal ga še vedno ne smemo imeti in to je velika škoda. Če pogledamo Trg Leona Štuklja – je ozek. Nanj gre največ 2.500 ljudi. Oder je ozek in ne moremo imeti stranskih zaslonov, da bi vsi videli dogajanje. Na Dravi pa smo imeli velikanski oder in tribune za štiri tisoč ljudi. In seveda je bistveno drugače delati na tak način – prizorišče, ki, če ga razprodaš, skorajda pokrije stroške nastopajočih. Na srečo imamo sponzorje, ki nam pri tem pomagajo. Sicer pa ja - letos je Lent znova odprt. Promenada je krasna. Postavili smo dva odra, dodali Sodni stolp, zgoraj so Minoriti. Vedno se najde nekaj novega. S partnerji odkrivamo tudi dvorišča – recimo letos Slovensko 13 – prekrasno dvorišče, za katerega marsikateri Mariborčan sploh ne ve, da obstaja.

Kar se tiče letošnjih novitet ... Šli smo v Ertlov gozdiček, pripeljali ulično gledališče na desni breg Drave, v Bumerang. Vedno skušamo najti nekaj novega.

Mi smo – če se boste spomnili – včasih pripeljali kulturo v ruševine. Tja, kjer je danes Lutkovno gledališče, Sodni stolp, Vetrinjski dvor … in še bi lahko naštevali. Tudi to je naše poslanstvo."

Torej Mariborčani z vami odkrivajo nova prizorišča, nove lokacije. Ampak ustavil bi se še malo pri Glavnem odru. V čem je ključna težava in ali ga bomo v prihodnosti še kdaj videli takšnega, plavajočega, kot se ga spomnimo?

"Če bi bilo od mene odvisno, bi ga imeli ves čas. Tako pa ... vprašajte druge. Vprašajte na Občini, zakaj tega odra ne želijo oziroma pravijo, da ga ne smemo tam postaviti. To je polemika, ki jo imamo že ves čas, pa se vanjo niti ne bi veliko spuščal. Tako da: ja, mi bi ga želeli, drugi ga ne."

Torej niste optimist?

"Zdaj, po štirih ali petih letih, nisem več ravno takšen optimist. Bomo pa videli. Škoda je, ker ima vsako mesto svoj trg, na katerega postavi oder in tja pripelje programe, odvisno od proračuna. Jaz pa ne bom nikoli pozabil prednosti, ki jo je imel Maribor – pa tudi samo še Bregenz –, ko smo imeli recimo Labodje jezero na velikem odru. Štiri tisoč ljudi na tribunah, luna v rdečem ozračju in petdeset labodov je prišlo gledat plesalce. To so bila doživetja, ki so bila res neverjetna. Mogoče pa še kdaj ..."

Kakšno je pri tem sodelovanje z občino oziroma z občinsko upravo? Koliko hodite z roko v roki? So težave?

"Seveda vse usklajujemo in se uokvirjamo v to, kar je potrebno. Pridobimo vsa dovoljenja, od hrupa naprej, in sodelovanje je na tem področju korektno. Res pa je, da imamo različne poglede na nekatere stvari, a jih nekako usklajujemo."

Tu in tam slišimo kakšno kritiko. Letos smo recimo slišali, da morda manjka nekaj več ulične prehrane na Lentu. Čeprav se spomnimo, da so včasih komu zasmrdeli čevapčiči. Jasno je, da se ne da ustreči vsem okusom, pa vendarle ... Zakaj ni več toliko gostinske ponudbe kot nekoč?

"Tudi to ni vprašanje za nas. Že lani smo želeli narediti 'food truck' ponudbo na promenadi, ampak takrat je bilo s strani županstva rečeno, da to ni naša stvar, in so potem sami naredili, kar so naredili. Letos je to torej njihova stvar. Res pa je, da to ni naš jedrni posel. Lahko bi to naredili dobro, ampak imamo druge institucije za to. Tako da – če komu kaj manjka glede hrane, naj ne sprašuje nas, ker s tem dejansko nimamo nič."

Kako ste zadovoljni z obiskom? Številke se že verjetno kažejo?

"Zelo smo zadovoljni. Vedno je tako – ko se pokaže, kakšno bo vreme med festivalom, se tudi prodaja vstopnic izboljša. Letos smo zelo zadovoljni. Upamo, da se bomo do konca pokrili, ker je treba vedeti, da smo zelo odvisni od sponzorjev in lastnega zaslužka prek vstopnic. Za zdaj gre vse lepo naprej. Upamo, da bo tako tudi ostalo in da bomo naredili pozitivno ničlo.

Seveda pa je bistveno drugače v drugih mestih. Mi niti sanjati ne moremo o številkah, ki jih ima Ljubljana. Festival Ljubljana po mojih informacijah dobi 8,5 milijona evrov. Mi pa se pogovarjamo o 250 tisočih s strani ustanovitelja – mesta. Po drugi strani pa smo še vedno največji festival. Res pa je, da si ne moremo privoščiti takšnih zvezd, kot si jih lahko Ljubljana."

Ali pa kot ste si jih mogoče nekoč privoščili ... Spomnimo se Jamesa Browna in podobnih.  So zvezde postale dražje?

"Zvezde so postale dražje. Pa ne toliko zaradi honorarjev kot zaradi celotne produkcije, ki jo imajo. Ko smo nekoč delali Raya Charlesa v dvorani Tabor, ni bilo niti približno takšnega 'staginga', kot je danes.

Ne smemo pa pozabiti na še eno stvar: nekoč je imel Narodni dom za festival Lent toliko sponzorjev kot Cankarjev dom in Festival Ljubljana skupaj. A ti časi so minili. Vedno več podjetij je v tujih rokah. Seveda nam še pomagajo, ampak ne več toliko kot nekoč. Po drugi strani pa plačujejo davek glavnemu mestu – in to mi je jasno. Razumem. Mi je pa malo žal, da nekatera slovenska podjetja še vedno ne želijo pristopiti k dogodku, ki – poudarjam – je še vedno največji v Sloveniji."

Torej podobno kot v nekaterih drugih branžah, recimo v športu, se tudi tukaj pozna centralizacija in odškrnjene finance za mariborske dogodke?

"Absolutno. In treba je vedeti, da je to na nek način tudi politično vprašanje. Mi ponujamo na trgu to, kar je. Nimamo pa botrov v ozadju, ki bi nam pomagali. Drugje jih mogoče imajo – in hvala bogu, da jih. Nisem 'fauš' nobenemu od naših ... No, ne bi jim rekel konkurenti – ampak sorodne institucije. Upamo pa, da bo vse boljše in boljše. Res pa je, da ko pridejo sem tudi sponzorji ... Ne smem zdaj delati promocije, ampak ravno te dni smo imeli razgovor z eno veliko zavarovalnico. 'Pa madona, pa  zakaj mi nismo tukaj?' Jaz sem rekel: 'Ne vem, to pa sebe vprašajte." No, in zdaj so videli, tako da kaže bolje potem za naprej. Tudi to je trdo delo, ki ga opravljajo moji sodelavci, seveda tudi jaz. To je nekaj, kjer me še vedno rabijo,  ampak  po drugi strani je pa še vedno hobi."

Videl sem, da ste na enem od dogodkov imeli prvič v zgodovini tudi nagovor ...

"Ena od mojih zavez je bila - ker se mi enostavno ne zdi spodobno, da bi govoril o svojem festivalu, ker ga ne delam samo jaz, ampak ga dela ena cela skupina ljudi - da se temu izogibam.
No, zdaj pa je prišlo povabilo ob osemdeseti obletnici našega pevskega zbora Slave Klavora, zraven je bil še Partizanski pevski zbor in Kombinatke. Pristopil mi je Franci Pivec in rekel 'Pa daj madona sveta, boš pa vseeno nekaj povedal...' In potem nisem mogel reči ne. Franci Pivec je bil namreč naš predsednik sveta zavoda, prvi, ko smo ustanovili Narodni dom, tako da, evo, tu sem se pregrešil.
Bilo je fajn, zanesljivo en dogodek, ki mi je bil zelo, zelo pri srcu. Sicer pa težko ločim dogodke po tem. Lent je ena stvar, ki jo je treba živeti. Ko greš ven, pa ne veš, kaj se ti bo zgodilo, pa naletiš na nekaj takšnega, česar sploh nisi pričakoval. In meni je všeč, da se to še vedno dogaja."

Je morda iz tega vidika Lent postal malo manj ljudski? Včasih smo torej šli na Lent in se spontano ustavili na kakšnem brezplačnem dogodku, ki jih je bilo veliko Zdaj pa je te spontanosti manj, plačljivosti več; vstopnico kupiš za točno določen dogodek in se tja tudi usmeriš ...

"To je dejstvo, ampak še vedno je spontan. Torej promenada, če boste šli po njej zvečer, še vedno 'laufa'. Ljudje spet hodijo gor in dol. Morda bi potrebovali več stojnic, ker se ljudje nimajo kam usesti. To bi še lahko bilo bolje narejeno.

A o tem, kaj izboljšati, razmišljamo ves čas. Če bi lahko, bi naredili šov z droni. Ali pa spet ognjemet - se spomnite časov, ko je bilo petdeset tisoč ljudi po mostovih in na Lentu? Torej te stvari si želimo vrniti. Verjetno se bo tudi gostinska ponudba marsikje še spremenila.

Med idejami je tudi dati vedno več uličnega teatra na Lent. Mogoče bomo, letos več nismo mogli, spet ponudili Muziko na cesti. Treba pa je vedeti, da so to seveda zastojnski programi, ki jih sami plačam. Na začetku pa moramo postaviti neke finančne okvirje. V vshe teh 33 letih festivala nismo imeli še niti enega evra minusa in zaradi tega moramo biti previdni.

Ampak vidim lepo prihodnost. Marsikaj se bo še naredilo. Gremo tudi na desni breg Drave, tako da idej je še ogromno.
Program za prihodnje leto je, kar se tiče Glavnega odra, na tri četrt že pripravljen. A vam še ne povem, kdo pride (smeh). Najprej mora biti vse podpisano. Ampak ja, mislim, da je prihodnost lepa."

Malo ste že nakazali prihodnost festivala ... Koliko energije pa imate še vi kot oče festivala? Ali se že kaj nakazujejo nasledniki?

"Moči je več kot dovolj. Saj če delam že za prihodnje leto, bom to tudi moral nekako izpeljati. Ampak moj mandat je do konca leta 2027, potem pa bomo videli. Naslednje letoš še vsekakor moram stvari izpeljati. Ne morem iti po festivalu v pokoj in podjetju pustiti dolgove.

Torej bo treba vsaj to zaključiti, videti, če je spet pozitivna ničla, potem pa bomo videli dalje. Odvisno je tudi, kako se bomo ujeli, če me bodo še želeli ali ne. Ampak o tem potem."

Z energijo ni težav, ste rekli. Gledalci vas polnijo.

"Tako kot je eden od sloganov Art kampa; vsi skupaj smo še vedno gibčni, prožni, vsega zmožni." (smeh)