Po dolgem pogovoru s Ksenijo Tušek Bunc, zdravnico družinske medicine, docentko in predavateljico na Medicinski fakulteti Maribor, je slednja razodela, da je stanje v zdravstvu resnično alarmantno. “Stvari so neznosne”, je počutje zdravnikov družinske medicine že na začetku pogovora povzela doktorica z zavidljivo 30-letno kariero, ki se še dobro spominja časov, ko je pričela delati kot zdravnica. “Bilo je mnogo bolje”, priznava in dodaja, da je računalniškega dela sedaj toliko, da jo včasih prime, da bi računalnik kar zabrisala skozi okno.

“Danes imam dela bistveno več kot pri svojih 20 letih. Hudo je tudi moji medicinski sestri v dispanzerju, kjer delam. Je mlada, stara le 27 let, a ko konča z delom, pride domov in se odpravi naravnost v posteljo. Delo v ambulanti nama posrka vso energijo,” priznava Tušek Bunčeva.

Pritisk, ki se vrši nad zdravniki, pa ni obremenjujoč le zanje,  vse večja izčrpanost zdravnikov je nevarna tudi za paciente.

Po delu s pacienti na mizi še zamudno delo s papirologijo

Že dlje časa zdravniki opozarjajo, da se birokratskemu delu posvečajo bolj kot lastnemu poklicu, za katerega so trdo garali leta in leta. Četudi so zdravniki včasih vse napotnice pisali na roke in ni bilo računalnikov, ki bi naj njihovo delo poenostavili, se je zgodilo prav nasprotno. “Velikokrat se računalniški sistem, v katerega vnašamo napotnice, popolnoma sesuje. Pa tudi sicer je to nenormalno velika količina klikanja za izdajo ene same napotnice,” pravi. Za nameček morajo napotnice pisati tudi ročno, zato ji pogosto po delovniku na mizi ostane kup papirologije, da se delo še bolj zavleče.

Zdravstvene zavarovalnice: birokratski stroj brez znanja o stroki

Sicer je problemov, s katerimi se morajo soočati zdravniki družinske medicine toliko, da bi lahko razlagala ves dan. Ne le, da mora obravnavati med 50 in 60 pacienti dnevno in si za vsakogar po predpisih vzeti zgolj 15 minut – kar je milo rečeno, nerealno – nanjo pritiskajo tudi zavarovalnice, ker je izdala kako zdravilo, pa bi bilo glede na predpisan sistem Zavoda za zavarovanje bolje katerega drugega, potem pa mora za delo, ki ga opravlja korektno, plačati kazen. Velikansko birokratsko kolo naših zdravstvenih zavarovalnic namreč očitno ne premore strokovnjakov na področju zdravstva.

“K meni pride pacient z inkontinenco, jaz mu glede na opisane simptome seveda verjamem in predpišem plenice. Potem pa me zavarovalnica kaznuje, plačati moram kazen,” nejeverno razlaga Bunčeva.

Hkrati opravlja delo, ki bi ga lahko zlahka prevzeli birokrati, zaposleni na Zavodu za zdravstveno zavarovanje. “Imamo ogromno prošenj za bolniški stalež ali pa obiskov staršev, ki morajo otroka peljati k zdravniku in potrebujejo zdravniško opravičilo, ker ne morejo na delo,” še razlaga. Želi si tudi, da bi bolniške staleže nosečnic prevzeli ginekologi, saj družinski zdravniki v prvi vrsti prevzemajo staleže pacientov, ki zaradi svojstvenega stanja sodijo k zdravniku specialistu. Žal pa je sedaj tako, da “pravil ne postavlja stroka, ampak odločevalci na položajih,” razočarano sklene. Mar je denar res sveta vladar v tolikšni meri, da nam ni mar za lastni zdravstveni sistem, katerega del smo vsi? In nenazadnje, za zdravje zdravnikov, ki so kakor mi, le ljudje?

V najslabšem primeru junija v Mariboru povsem brez družinskih zdravnikov?

Pravi, da je zadeva tako resna in zdravniki tako nezadovoljni, da jih je v Mariboru od 50 kar 39 podpisalo namero o odpovedi pogodbe o zaposlovanju. Še več, preostalih 11 zdravnikov prav tako ne namerava ostati svojih delovnih mestih, saj že iščejo druge variante v tujini, kjer so slovenski zdravniki sicer zelo iskan in cenjen kader. Njen kolega, ki si je službo že našel v Avstriji, je nad sistemom severnih sosedov naravnost navdušen. Plače so precej višje pa tudi obremenjeni so veliko manj. Tušek-Bunceva trenutno ne vidi rešitve, kako rešiti sistem pred lastnim propadom. Tudi če bi sama prevzela vajeti in postala ministrica za zdravje, meni, da se kratkoročno ne bi dalo spremeniti ničesar. Stvari so se nalagale predolgo, škoda je prevelika za instant sanacije. In v najslabšem primeru se lahko zgodi, da s 1. 6. v Mariboru ne bo več enega samega zdravnika družinske medicine. Zdravnica je prepričana, da se ne šalijo, stvar je resna.

“Pa vi veste, koliko zdravnikov je na antidepresivih?”

Po besedah Bunčeve ima njen kolega maksimalno 15 pacientov na dan, ob tem pa njegovi nadrejeni zelo pazijo, da se zdravniki ne izčrpajo. 15 je zgornja meja, vse več je prevelik stres za zdravnika. Tu pa, kakor da nikomur ni mar. Zdravniki izgorevajo, dogaja se tudi najhujše, če le spomnimo na tragičen primer mladega zdravnika, Mariborčana Mihe Ciringerja, zaposlenega na ljubljanski pediatrični kliniki, ki je pred kratkim storil samomor. “Pa vi veste, koliko zdravnikov je dejansko na antidepresivih?” ob tem zaskrbljeno vpraša Bunčeva.

Pacienti znajo biti nespoštljivi, prihajajo z nerazumnimi zahtevami

 “V nedeljo sem bila dežurna na urgenci. Redkokdaj lahko rečem, da je tako hudo, a bila sem že skoraj na robu,” priznava. Pa ni kriva le birokracija, problem je tudi v vedno večjih zahtevah pacientov, zlasti mladih. Gre za generacijo mladih, ki so postali “google strokovnjaki” in k zdravniku prihajajo zaradi vsakršne malenkosti.

“Leta nazaj v ambulanto ni bilo nikogar, ki bi se soočali z navadnim prehladom brez temperature, sedaj pa je to stalnica. Prišel je tudi denimo pacient, ki je zaradi manjše bolečine v križu takoj zahteval magnetno resonanco.” 

Ob tem dodaja, da je tega ogromno, celo v porastu. Ne gre le za nesmiselne zahteve in “pomanjkanje zdrave kmečke pameti” nekaterih pacientov, ki k zdravniku hodijo zaradi težav, katere so ljudje pred 20 leti zlahka razrešili sami – priljubljena predavateljica na Medicinski fakulteti obenem priznava, da zna biti zlasti mlajša generacija pacientov precej nespoštljiva. Če morajo denimo v čakalnici čakati nekoliko dlje, kot so pričakovali, ker se zdravnik ukvarja s pacientom, ki ima resnično hude težave, postanejo pacienti nestrpni, nesramni.

Potem se pojavljajo čisto jezikovne bariere: k njej prihajajo denimo pacienti iz Somalije ali Kitajske, med njimi tudi begunci, ki pa ne znajo besedice našega jezika, ne znajo niti angleško. Vsa komunikacija potem temelji na nejezičnem sporazumevanju, a tudi tako je težko, saj nekateri tujci pogosto ne želijo vzpostaviti niti očesnega kontakta.

Vedno manj študentov z specializacijo družinske medicine

Študenti Tušek-Bunčeve so v 4. letniku povsem navdušeni nad opravljanjem specializacije za družinsko medicino. Do 6. letnika prvotnega navdušenja skorajda ni več. “Odprtih je bilo 71 specializacij, prijavilo pa se je le 9 kandidatov. Seveda, ko pa vidijo, koliko delamo zdravniki družinske medicine in jih na lepem kar mine,” prizna zdravnica. Sicer pa, četudi bi zdravnikov bilo dovolj, jih ne bi imeli kje zaposliti. Imamo pičlo število nekaj zdravstvenih domov, pa še teh se ne sanira. Kje je šele upanje, da bi se zgradil kakšen nov.