V Framu se že tri stoletja piše prav posebna – dišeča in okusna – zgodovina. Zgodovina pristnega bučnega olja Oljarne Fram, v kateri prav vsaka kapljica bučnega olja predstavlja dolge ure dela, skrbnosti in predanosti tradiciji. Že vse od leta 1750, kar Oljarno Fram gotovo upravičeno umešča v naš prostor kot najstarejšo oljarno v Sloveniji.
Vse od takrat nove in nove generacije v Framu ohranjajo in plemenitijo znanje o pridelavi bučnega olja.
A stopimo korak nazaj.
Najprej se moramo podati skoraj 300 let nazaj, v 18. stoletje, v leto 1750, ko je mlinar Johann Krainz v Fram prinesel novo obrt in postavil temelje oljarstva, ki ga bodo prihodnje generacije le še nadgrajevale.
Krainz je najprej delal kot mlinar pri slivniškem grofu, nato pa je z zlatom vredno recepturo za bučno olje in lastnim mlinom začel ustvarjati zgodbo, ki je danes tesno povezana z identiteto te male štajerske vasi.
[[image_2_article_71880]]
V skoraj treh stoletjih se je v družini Krainz, nato pa v družini Bezjak, ki se ji je pridružila konec 19. stoletja, prenašala skrivnost, kako iz skromnega bučnega semena pridobiti olje, ki sčasoma postane veliko več kot le živilo.
Olje povezuje
Konec 19. stoletja je bil prelomen. Na skoraj istem dvorišču, kjer je Krainz že stiskal olje, je leta 1896 svojo oljarno odprl tudi Blaž Bezjak. Dve družini, dva posla, ena strast. In skupnost poslanstvo, ki sta ga obe družini videli predvsem v ohranjanju bogate oljarske tradicije.
[[image_1_article_71880]]
Družini Krainz in Bezjak sta desetletja stiskali olje, vsaka s svojo tehniko in skrivnostmi, a obe z ljubeznijo in spoštovanjem do tega, kar sta delali, ljudje pa so v Fram desetletja in desetletja hodili po bučno olje, ki je slovelo po svoji kakovosti in polnosti okusa. V vsaki steklenici so okusili tisto, kar sta družini gradili desetletja.
Bučno olje iz Frama vsekakor že skozi zgodovino ni bilo samo za dodatek solati – za številne domačine in obiskovalce je predstavljalo kulturno dediščino v steklenici.
Vojaška obdobja in novo poglavje
Kot mnoge družine in podjetja po Sloveniji je tudi Oljarno Fram zaznamovala druga svetovna vojna. Po vojni je bilo lastništvo oljarne podržavljeno, družini sta izgubili nadzor nad njo, lastništvo pa je prevzela država.
Leta 1948 se je na temelju dveh oljarn uradno formirala nova, državna Oljarna Fram. A kljub spremenjenim časom in novim lastnikom je tradicija stiskanja bučnega olja v framskih zidovih vztrajala naprej.
Šele leta 1955 je Oljarna Fram ponovno pridobila določeno mero samostojnosti in se posvetila modernizaciji. Spreminjala so se politična in gospodarska okolja, a obrt, ljubezen do zemlje in predanost kakovosti so ostali.
Tovarna je preživela številne spremembe – od državnega lastništva prek podjetja Tima Oljarna Fram, pa vse do privatizacije v 90-ih letih. Danes je Oljarna Fram v lasti Kmetijske zadruge Ptuj, ki skrbi za dobavo bučnih semen iz okoliških polj.
Oljarna danes: Kjer preteklost sreča sedanjost
Če danes obiščete Oljarno Fram, boste ob vonju stiskanega bučnega olja še vedno začutili bogato framsko zgodovino.
Ob tem lahko pokukate tudi v muzej, kjer stari stroji še vedno stojijo kot nemi pričevalci časa, pri čemer si lahko ogledate železni stiskalnici in lesene sodčke, ki so nekoč igrali ključno vlogo pri izdelavi olja, danes pa obiskovalcem pričarajo vpogled v ročne tehnike, ki so dolga leta zagotavljale kakovost.
Na drugi strani pa v modernih prostorih poteka proizvodnja po najnovejših standardih, vse z namenom ohranjanja kakovosti, ki jo potrošniki poznajo in cenijo. Postopek je še vedno prežet z ročnimi tehnikami in natančnostjo, ki zagotavlja, da vsaka steklenica hkrati vsebuje tudi okusno zgodbo o dediščini in kakovosti.
Okus tradicije in priznanja kakovosti
Bučno olje Oljarne Fram nosi evropsko Zaščiteno geografsko označbo, ki potrjuje, da gre za pristen slovenski izdelek, zaščiten pred imitacijami. Poleg tega se ponaša z ekološkim in IFS certifikatom, ki zagotavljata, da je olje pridelano v skladu z najstrožjimi evropskimi standardi.
[[image_3_article_71880]]
Vsaka steklenica, ki zapusti oljarno, tako ni zgolj živilo, temveč poklon stoletnim veščinam in trudu generacij, ki so ustvarile okus, ki je v štajerski regiji, v zadnjih letih pa tudi mnogo širše, tako zelo prepoznaven.