Brezdomska problematika v družbi še zmeraj predstavlja tabu, socialno ogroženi posamezniki pa se dnevno soočajo s stigmatizacijo. V obeh zavetiščih stremijo k reintegraciji brezdomnih oseb v družbo, hkrati pa nudijo varno nastanitev in socialno podporo.
Število brezdomcev ni znano
Brezdomne osebe se pri nas ne registrirajo, zato jasni podatki o tovrstni družbeni problematiki niso dostopni in so zgolj ugibanje. V Zavetišču za brezdomce Maribor, ki deluje v okviru CSD so v lanskem letu beležili 43 različnih moških uporabnikov, število pa naj bi bilo v primerjavi s preteklimi leti bolj ali manj konstantno. V zavetišču Sveti Martin, ki deluje pod Karitasom pa so lani sprejeli in pomagali 84 brezdomnim osebam, a hkrati zaznavajo porast uporabnikov v Ambulanti Karitas, ki je v zadnjem času pomoč nudila kar 30-odstotkov več brezdomcem kot poprej. Lansko leto je bilo sicer približno 6-8 odstotkov manj pomoči potrebnih: »Vendar so tiste osebe, ki prihajajo, v večji stiski oziroma potrebujejo večkratno spremljano strokovno pomoč,« je dejal Branko Maček, predsednik Nadškofijske karitas Maribor.
Kapacitete zavetišč so večinoma zapolnjene
CSD Maribor brezdomcem nudi za nastanitev in celodnevno oskrbo s 24 ležišči. V zavetišču so moški uporabniki razporejeni v devetih sobah: »Zaenkrat se kaže, da je nastanitev zadostno število, saj v Mariboru nastanitev brezdomnim osebam nudi tudi Program nadškofijske karitas,« pravi Violeta Rizani, ki je vodja programa Zavetišča za brezdomne Maribor. Pri Karitasu prav tako ponujajo 24 nastanitev v petih bivalnikih, a menijo, da bi potrebovali večje kapacitete. Oba zavetišča delujeta s programom zaprtega tipa, v Zavetišču CSD sprejmejo odraslo moško osebo, državljana Slovenije, ki se za nastanitev odloči prostovoljno: »Osebo, ki izkaže interes oziroma potrebo po varni obliki nastanitve, seznanimo s hišnim redom in pravilnikom. Če navedeno sprejeme podpiše dogovor o sprejemu s katerim mu zagotovimo 24 urno obliko nastanitve in oskrbe, tri obroke dnevno, vse higienske pripomočke in v skladu z individualnim načrtom strokovno pomoč in usmerjanje s ciljem, da oseba po določenem času preide v samostojno obliko bivanja,« pravi Rizanijeva.
V večini so brez strehe nad glavo starejši moški
V zavetišču karitasa je povprečna starost brezdomnih oseb med 45 in 55 let, ne opažajo, da bi sprejemali več mladih oseb. Drugače je v zavetišču pod okriljem CSD – v njihovem programu so pretežno starejši uporabniki, stari nad 60 ali celo 70 let: »Naš najstarejši uporabnik v letu 2018 je bil star 80 let. To so osebe, ki jim nastanitev nudimo že več let, ker še čakajo na sprejem v dom za starejše. Starostno povprečje nam niža sprejem mlajših uporabnikov starih okoli 19 in 20 let,« razlaga predsednica zavetišča. V preteklih treh letih so sprejeli kar nekaj mlajših oseb, ki so jim nudili nastanitev v primerih, ko se zaradi nasilja v družini po izrečenem ukrepu prepovedi približevanja niso smeli vrniti v domače okolje. Rizanijeva dodaja, da resen problem predstavlja kategorija oseb starih med 19 in 45 let: »Zaradi narušenih odnosov v družini, po zaključeni hospitalizaciji na oddelku psihiatrije ne morejo več bivati doma.«
Kakšne možnosti imajo brezdomne ženske?
Pri obeh zavetiščih so izpostavili, da je brezdomstvo žensk bolj prikrito, njihova nastanitev pa še ni rešena. V karitasovem Svetem Martinu predstavljajo med 5 in 10 odstotkov uporabnikov, a tema ostaja veliko bolj stigmatizirana kot pri moških. Veliko žensk, ki ostanejo brez strehe nad glavo je tudi bolj ranljivih, saj razlog mnogokrat izhaja iz družinskega nasilja.
Bivanje je neomejeno
Zavetišča ne omejujejo zadrževanja v svojih prostorih, oskrba je na voljo 24 ur dnevno. Rizanijeva pravi, da uporabnikom zagotavljajo široko paleto možnosti za razvijanje potenciala: »Naši uporabniki imajo možnost koristiti proste izhode v skladu s hišnim redom, sicer pa stremimo k aktivaciji oseb nastanjenih pri nas. Pomembno je, da se oseba zave svojih kvalitet in jih ob podpori tudi krepi. In če je dan načrtovan in zapolnjen od jutra do večera, lahko lastno vrednost tudi začutijo in to je pomembno. Ob strokovni pomoči, ki jim jo dnevno zagotavljamo jih usmerjamo v prepoznavanje lastnih virov moči. Zaposleni ob pomoči prostovoljcev vključenih v naš program izvajamo različne prostočasne aktivnosti oziroma zaposlitvene dejavnosti (kreativne, pogovorne, rekreativne delavnice), redno se z našimi uporabniki udeležujemo delavnic oziroma srečanj v več generacijskem centru Doma Danice Vogrinec na Pobrežju.« Nadškofijsko zavetišče v sklopu aktivnosti ponuja uporabo brezdomskega vrta in knjižnice s skoraj 5000 knjigami, uporabniki pa skrbijo tudi za hišne ljubljenčke. Programe obeh ustanov sofinancira Mestna občina Maribor in okoliške občine.
Včasih je ponovno vključevanje v družbo uspešno
Branko Maček pravi, da je težko oceniti, koliko brezdomnih se sčasoma spet vključi v normalno življenje, saj v veliki večini gre za ciklične zadeve: »Uporabnikom v programu integracije pomagamo pri osmislitvi vsakdana, ureditvi statusa, pri vzpostavitvi različnih socialnih in drugih strukturnih mrež, z ustrezno zdravstveno podporo in s sovplivanjem na krepitev zdravja.« K enakim ciljem stremijo pri zavetišču CSD, kjer na letni ravni beležijo okoli 2-3 primere uspešne integracije oseb med aktivne prebivalce: »Predvsem mlajši uporabniki se trudijo osvojiti osnovne rutine življenja, prav tako zelo pomembne prehranske in higienske navade, nadalje ob strokovni pomoči in preko naših načrtovanih aktivnosti osvojijo še delovne navade in razvijejo občutek odgovornosti. Nato z usmerjanjem iščejo primerno delo, sledi najem stanovanja in zaključek bivanja pri nas. Naj omenim, da je uporabnik, ki je lani dopolnil 80 let zaključil bivanje pri nas in od nas odšel v najemniško stanovanje ter ob podpori družine živi samostojno,« zaključi Rizanijeva.
Pomoč tudi v obliki brezplačnih obrokov
V okviru Karitasa deluje ljudska kuhinja, kjer razdeljujejo zajtrke, kosila in večerje, kot tudi opoldansko malico, ki je namenjena zgolj stanovalcem programa: »Tako so obroki rezultat vključevanja uporabnikov, samooskrbe programa in spodbujanja ter razvoja notranjih moči in kompetenc. V programu Ljudska kuhinja Betlehem dnevno razdelimo do 55 obrokov – kosil, v programu Donirana hrana pa dnevno vključimo do 25 družin oz. posameznikov – to je okoli 47 do 68 oseb dnevno. Ob vzpostavitvi mreže dnevnih prevzemov in razdeljevanja kruha ter pekovskih izdelkov s strani mreže Župnijskih karitas v Mariboru ter drugih socialnih ustanov, se nadejamo vključitve dodatnih 60 do 90 oseb – torej skupaj 107 do 158 oseb dnevno,« razlaga Maček. CSD ponuja program Socialne kuhinje, ki prav tako deluje vse dni v letu, razdeljevanje pa poteka med enajsto in dvanajsto uro: »Upravičenci do obroka se izkažejo z odločbo o denarni pomoči oziroma z odločbo o odmeri minimalne pokojnine. Na tej osnovi dobijo evidenčni kartonček s katerim se vsak dan izkažejo. V letu 2018 smo evidentirali 751 različnih uporabnikov, v glavnem so to bili prejemniki denarne pomoči. Večina je moških uporabnikov, kar 481 od 751. Med prejemniki obroka je tudi 205 uporabnikov z minimalno pokojnino. V letu 2018 je bilo v socialni kuhinji razdeljenih 182.509 obrokov, torej v povprečju 15.209 mesečno. Obroke pripravlja izvajalec Dom pod gorco in skrbi za raznolikost obrokov, da so na jedilnem listu jedi na žlico, kot tudi kosovna hrana ocvrte ribe, piščančji zrezki, mesni polpeti, kranjske klobase. Seveda so na meniju občasno tudi sladice.«
