V Slovenskih goricah in širše je le malokdo, ki še ni slišal za Natašo Kramberger, pisateljico, mladinsko delavko in, kot imenuje sebe, ekološko kmetico. Njena mama je upokojena učiteljica in knjižničarka Marija Šauperl, v letošnjem letu prejemnica Jurjevega zlatnika. Nataša je odraščala v Jurovskem Dolu, po končani II. gimnaziji v Mariboru je začela kot novinarka pisati prispevke za različne medije, med drugim je sodelovala tudi v Gledališki šoli Prve gimnazije. Leta 2016 je diplomirala na FDV-ju, v okviru projekta Erasmus študirala tudi na Univerzi v Utrechtu na Nizozemskem, pri 21 letih pa se je preselila v Berlin.

V tistih časih je bil namreč za mlado študentko Berlin cenovno ugodnejši kot Ljubljana, poleg tega je bil bolj svobodomiseln, odprt, socialno enak, tam je lažje našla svoje somišljenike. Konec leta 2016 pa se je v njenem življenju zgodil preobrat - kot mlada prevzemnica je od mame prevzela dobre tri hektarjev veliko in takrat zapuščeno kmetijo v Jurovskem Dolu. 

V Berlinu je začela pogrešati povezavo z naravo in zemljo 

Odgovora na vprašanje, kaj jo je povleklo iz velemesta na podeželje, še, kot pravi, nima čisto izoblikovanega: "Vedno bolj pa ugotavljam, da je za človeka zelo pomembno, kako preživi svojih prvih nekaj let življenja. Sama sem odraščala pri babici in dedku na kmetiji na Malni, tam sem bila raje kot v vrtcu. Mislim, da sem v Berlinu začela pogrešati povezavo z naravo in zemljo. Poleg tega so me te teme vedno zanimale, tudi teoretsko sem se ukvarjala s socialno ekologijo. V nekem trenutku se mi je zdelo, da te stvari ne veljajo nič, če jih ne poskusiš v praksi. V velikem mestu je dokaj preprosto živeti, tam hitro najdeš somišljenike, se počutiš svobodnega, hitro pa ugotoviš, da živiš v nekem svojem mehurčku, ki ne predstavlja resničnosti. Za resnične spremembe se je potrebno odpraviti tja, kjer ni vse tako preprosto, kjer obstajajo naravne in družbene danosti, da se neke stvari premaknejo. Zdi se mi, da v Jurovskem Dolu in nasploh v Slovenskih goricah obstaja dragocena skrinja naravnih, družbenih in kulturnih danosti, ki jih zelo hitro zapravljamo. Uničujemo jih z neverjetno hitrostjo, kar je od daleč še bolj vidno."

"Kmetijo želeli odprti kot platformo za mlade ljudi iz širnih dežel, da bi tukaj spoznali, kaj pomeni trajnostni razvoj podeželja"

Gre za tipično slovenskogoriško mešano kmetijo, na kateri je zmanjkalo mlade sile, ki bi jo peljala naprej. Večino kmetijskih površin so imeli v najemu sosedje, hribovitejši tereni in sadovnjaki pa so bili zapuščeni. "To je bil na nek način celo privilegij, saj smo se lahko na kmetiji začeli ukvarjati s stvarmi, ki so nam všeč; zasadili smo ogromno novega sadnega drevja, vinograd, nasade sivke, grmičevje in podobno," pove Nataša.

Že naslednji trenutek pa poudari, da si ne želi biti zgolj in samo kmetica, ker se za kmetovanje niti ne počuti dovolj usposobljeno, ampak je k temu dodala še pripovedovanje zgodb in ukvarjanje z mladimi. "Vse ženske v naši razširjeni družini, vse moje prednice in sorodnice, so pedagoginje. To se pozna tudi pri meni. Sicer nisem zaposlena v šolstvu, se pa ukvarjam z mladinskim delom. Tako smo to kmetijo želeli odprti kot platformo za mlade ljudi iz širnih dežel, da bi tukaj spoznali, kaj pomeni trajnostni razvoj podeželja."

Z ilovnatimi in apnenimi ometi ometali stari hlev

Kot civilna iniciativa Zelena centrala je Nataša s svojimi somišljeniki že leta 2009 začela s projektom Polne vreče zgodb, po katerem je bil posnet dokumentarni film Hanke Kastelic. Ta predstavlja življenje v majhni vasici, kjer se bogastvo ljudskega izročila zrcali na vsakem koraku. V nadaljevanju je sodelovala pri vzpostavljanju Zadruge Dobrina, bila aktivna v skupini Urbane brazde projekta EPK Maribor, do prelomnice pa je prišlo leta 2013, ko je na sejmu v Berlinu spoznala društvo, ki se profesionalno ukvarja z naravno gradnjo iz ilovice. "Takrat se je v meni nekaj premaknilo. To sem kasneje povezala z našo cimpračo iz 19. stoletja, ki je takrat stala na kmetiji. Leto kasneje smo izvedli prvo mladinsko mednarodno izmenjavo, na kateri smo se ukvarjali z gradnjo z lokalno zemljo. To je še vedno ena naših osrednjih tem."

Takrat so udeleženci z ilovnatimi in apnenimi ometi ometali stari hlev, naslednje leto pa so v okviru projekta Cela štala gradili z naravnimi materiali. Zemljo za gradnjo so izkopali kar na kmetiji in restavrirali malo lopo za orodje, ki je bila prej samo lesena. Istočasno se se ukvarjali z visokodebelnim travniškim sadovnjakom in zelišči ter z restavriranjem pohištva. Aktivnosti so bile financirane s strani Norveškega finančnega mehanizma.

[[image_2_article_68777]]

[[image_6_article_68777]]

Staro cimpračo so vrnili nazaj v naravo 

V naslednjih letih so v okviru mednarodnih izmenjav izpeljali še več projektov; z različnimi tehnikami z zemljo so gradili v in pred hlevom, sledili so čebelji gradnji in ob hiši postavili velik šestkotni paviljon za trto in se potem leta 2022 lotili največjega projekta, imenovanega Naprej k zemlji. Vrhunec dvoletnega projekta, vodenega s strani štirih organizacij, je bila dekonstrukcija stare cimprače od strehe do temeljev. "Z 12 mladimi arhitekti iz Avstrije, Italije in Slovenije smo hišo razstavili na način, kot je bila zgrajena. Vse smo naredili ročno, brez kakršnih koli strojev. Smisel delavnice je bila v tem, da razumemo, da se hiše rodijo in potem v nekem trenutku tudi umrejo. Pri tem je na mestu vprašanje, koliko odpadkov ostane za njimi in kakšno težo ima to za naslednje generacije. Hiše iz 19. stoletja na primer nimajo nobene okoljske teže, saj lahko vse njihove elemente vrnemo nazaj v naravo. Omet smo dali na njivo, dober les smo ponovno uporabili za pohištvo, slabega za kurjavo."

[[image_1_article_68777]]

[[image_3_article_68777]]

Ob fizičnem delu so se mladi naučili tudi medijskih veščin in veščin pripovedovanja ter ustvarili svoje novinarske prispevke, ki so bili objavljeni v posebni izdaji revije Trafika, ki jo izdaja spletni portal Outsider. 

Podobne stvari na kmetiji izvajajo še danes. Vsako leto tako izvedejo mednarodno izmenjavo programa Erasmus +: Mladina, zadnji dve leti pa imajo Znak kakovosti evropske solidarnostne enote, ki jih omogoča delo z mladimi prostovoljci iz cele Evrope in širše. V program je vključenih 38 držav, mlade prostovoljce lahko v te države pošiljajo ali jih sprejemajo. 

V avgustu je bilo na kmetiji več prostovoljcev, ki so se aktivno povezali z lokalno skupnostjo 

Prostovoljce in prostovoljke na kmetiji v Jurovskem Dolu gostijo čez poletje. Lani so začeli s tako imenovanim individualnim prostovoljstvom, ko je med prvim junijem do srede jeseni pri njih pet mladih ljudi iz Gruzije, Nemčije, Portugalske, Španije in Poljske, letos imajo tri mlade individualne prostovoljce iz Francije, Irske in Nemčije. Pred dnevi pa so izvedli še večji projekt skupinskega prostovoljstva, v katerem je sodelovalo 12 mladih iz Italije, Poljske, Češke, Nemčije, Irske in Francije.

"Spali so v telovadnici pri naši šoli v Jurovskem Dolu, nakar so vsako jutro prišli peš do naše kmetije in se s tem bolj povezali z lokalno skupnostjo. Ob večerih pa si večkrat sodelovali v športnih aktivnostih v našem športnem centru. Vsa hrana, ki jo pripravljamo na kmetiji, je ekološka in lokalna. Kruh smo kupili pri družinah Senekovič in Žugman, zelenjavo pri biodinamični kmetiji Turinek, hvaležni pa smo lokalnim prebivalcem, ki nam na kmetijo večkrat prinesejo viške njihove doma pridelane hrane," pojasni Nataša.

Čez dan so bili mladi aktivni, letos so ustvarjali na temo gozda (projekt Into the Woods). Tako so razžagali lani podrti smreko in bukev v gozdu. Iz smrekovega lesa bodo naredili drvarnico, iz bukve drva. Mladi so se pri tem naučili vseh potrebnih spretnosti; cepanja drv, vleke hlodov z vrvmi, tesanja, izdelave "bašlov", ... Poleg fizičnega dela zanje vedno pripravijo izobraževalni del, v okviru katerega se srečajo z različnimi strokovnjaki, ki vso opravljeno delo postavijo v pravi kontekst. 

[[image_4_article_68777]]

Skupina je bila v Jurovskem Dolu do nedelje, 11. avgusta, ostali trije mladi individualni prostovoljci pa ostajajo do septembra. 

Nataša Kramberger čas od spomladi do pozne jeseni v glavnem preživlja na kmetiji, pozimi pa je, če je le mogoče, v Berlinu, kjer ima pisalno mizo in svoj mir. Če bi se morala definirati, pove, da je pisateljica oziroma književnica, mladinska delavka in ekološka kmetica, ki se ukvarja z vzrejo ovac, kokoši in rac, na kmetiji je tudi veliko muc in manjših divjih živali. "Mislim, da je kmetica veliko več kot kmetovalka. Če se druga ukvarja samo s kmetovanjem, pa prva počne na kmetiji še druge stvari."

Ko je na kmetiji, mestnega urbanega življenja v Berlinu sploh ne pogreša, ko pa izstopi z vlaka na železniški postaji v Berlinu, pa pozabi, da je bila kadarkoli na kmetiji, in postane čista meščanka z vsemi privilegiji, ki jih ponuja mesto. "Zame je to še vedno pomemben del življenja, ki ga za zdaj ne zmorem kar tako zapustiti. Je pa to dobro tudi za kmetijo, saj mi ta način življenja prinaša pomembne mednarodne povezave. V katerem koli trenutku lahko pokličemo ljudi na drugem koncu Evrope in se dogovorimo za nek skupni projekt. To je privilegij, ki smo si ga skozi leta zgradili in ki je zelo dragocen. To je nova nujnost sodobnega sveta in velika priložnost podeželja."

Potreben denar pridobivajo na evropskih razpisih 

Ponosna je na to, da so najbrž edino društvo v občini, ki denarja ne pridobiva na občinskih razpisih, ampak v kraj prinašajo evropski denar. Pomembno jim je, da ta denar ostane v tem okolju. "Poleg tega gostujoči mladi v kraj prinašajo nekoliko drugačno in različno vzdušje. Mislim, da gre za programe, na katere bi se morala naša regija v prihodnje bistveno bolj osredotočiti, saj dajo kraju veliko na področju ekonomske, ekološke in socialne trajnosti."

In kako najdejo mlade, ki sodelujejo v njihovih programih za mladino? "Objavimo razpis, ki ga po celotni Evropi razširjo naše partnerske organizacije. Na koncu je prijav vedno več, kot jih lahko sprejmemo. Ko smo začeli, smo delali s svojimi vrstniki, zdaj pa so udeleženci vedno mlajši, mi pa se seveda staramo," v smehu pojasni sogovornica. 

Kot pisateljica je Nataša najbolj znana  po romanu Nebesa v robidah: roman v zgodbah, ki je bil nominiran za nagrado Kresnik. Za ta roman je prejela nagrado Evropske unije za književnost. V knjigi Primerljivi hektarji opiše lastno izkušnjo o resničnih začetkih dela na zastareli kmetiji brez elektrike in brez orodja v obdobju intenzivnih podnebnih sprememb, njena zadnja knjiga Po vsej sili živ pa je rezime Natašinih prvih sezon kmetovanja, osvetljen z izkušnjami drugih ljudi, razmisleki s potovanj in spominskimi prebliski.

Želijo vzpostaviti model, po katerem kmetijo upravlja skupina ljudi 

Ob koncu pogovora prizna, da se bo zaradi svoje nomadske plati na kmetiji težko v celoti ustalila, si pa želi na kmetiji vzpostaviti kolektivni sistem, v okviru katerega bodo kot društvo oziroma skupina ljudi kmetijo peljali naprej. "Recimo v Franciji in Nemčiji je to zelo pogosta izbira. Kmetijo torej upravlja skupina ljudi in ne nujno družina. Tradicionalne družinske kmetije gotovo veljajo za dediščino, ki je ne smemo zapraviti, po drugi strani pa imajo tudi svoje slabosti. Na primer takšna družina nikoli ne gre na dopust. Mi pa skušamo najti model upravljanja s kmetijo, ki bo odgovarjal sodobnemu času. Želimo si, da bi na tej kmetiji ves čas delovala ekipa ljudi, ki bi se med seboj podpirala in izvajala vse obstoječe programe."

[[image_5_article_68777]]