Današnja sobota je del velikonočnega tridnevja. To je dan, ko se kristjani spominjajo Jezusa v Božjem grobu, hkrati pa h krajevnim kapelam, križem in v cerkve odnesejo košare z velikonočnimi dobrotami.
Zlasti na podeželju jedi, ki gredo v košaro, še vedno pripravljajo doma. To velja tudi za zakonca Fanedl iz Zgornjega Partinja v občini Sveti Jurij v Slovenskih goricah, ki sta poročena že dolgih 58 let. Imata dva sinova in vnukinjo ter štiri vnuke.
[[image_1_article_76438]]
Vedno sta si pomagala in podpirala. Ivan je bil dolga leta zaposlen v Livarni v Mariboru, Marija je bila gospodinja, poleg tega je bila aktivna v številnih krajevnih društvih in organizacijah. Njena velika ljubezen je gledališče, med drugim je igrala v Županovi Micki in Črnem križu pri Hrastovcu. Predvsem pa ljudje Marico, kot ji rečejo, poznajo kot »Zefiko«, vaško gospodinjo v tandemu z gospodarjem »Nacekom«, ki ga je igral njen sosed Branko Kukovec. Na šaljiv način sta prikazovala različna kmečka opravila.
Včasih so uporabljali jerbase, danes manjše košare
Pravita, da nikoli nista živela na kmetiji, ampak tako imenovani freti, majhnem koščku zemlje, s katerim sta se težko preživljala. Na jesen življenja Ivan Mariji pomaga tudi v kuhinji, predvsem speče odličen kruh, najbolj pa uživa v času domačih kolin.
[[image_7_article_76438]]
Marija nam pove, da ima na velikonočne praznike zelo lepe spomine iz mladosti. V cerkvi se je vedno udeleževala obredov, zdaj zaradi zdravja tega več ne zmore v tolikšni meri. Ni pa ji težko pripraviti dobrot za velikonočno košaro.
[[image_2_article_76438]]
[[image_3_article_76438]]
V nadaljevanju našega obiska na njenem domu je pokazala in povedala, katere jedi bo na veliko soboto odnesla k blagoslovu do bližnjega križa in kak je njihov pomen.
Marija se spominja, da so včasih velikonočna jedila k blagoslovu nosili v jerbasih, in to na glavi. "To je bilo kar težko nesti. Na vrhu je bil cel hlebec kruha, zraven pa še kos črnega za živino. Zdaj pa imamo sodobne in manjše košare." V košaro sodijo: svinjsko meso - kuhana šunka, klobasa, pirhi, hren, beli kruh.
[[image_6_article_76438]]
Žegen ima drugačen okus
Na koncu košaro pokrije in jo okrasi s cvetjem, tudi zato, da v cerkvi med množico košar lažje najde svojo. Košaro potem, ko jo po blagoslovu prinesejo domov, pustijo pri miru, odprejo jo šele v nedeljo zjutraj. "Takrat jo odpremo, vse narežemo in se skupaj vsedemo k zajtrku. Obvezna je bela kava, potem pa samo uživamo in se veselimo. Jemo pa vedno brez pribora, z roko. Jajčne lupine pa zdrobimo, posušimo in potresemo po vrtu."
[[image_4_article_76438]]
Žegna pa ne jedo samo na velikonočno nedeljo, temveč tudi naslednji dan, na velikonočni ponedeljek in na naslednjo, belo nedeljo.
[[image_8_article_76438]]
Sogovornica, ki velikonočne dobrote vedno rada razdeli med sorodnike, znance in sosede, ob koncu doda, da imajo jedi na velikonočni zajtrk povsem drugačen okus kot med letom: "Res je dober, ker se vse skupaj kuha, vse je povezano. Drugače je kot med letom."
[[image_5_article_76438]]
