Nataša Kramberger, pisateljica z nagrado Prešernovega sklada, mladinska delavka in ekološka kmetica, je življenje v svobodomiselnem Berlinu zamenjala za tipično slovenskogoriško kmetijo v Jurovskem Dolu, kjer z mednarodnimi ekipami mladih ustvarja prostor trajnostnega razvoja, naravne gradnje in povezovanja z lokalnim okoljem.
Na posestvu trenutno 13 mladih prostovoljcev
Po selitvi v Berlin se je začela vračati k koreninam in naravi, kar jo je pripeljalo do prevzema trihektarske družinske kmetije. Tam je s somišljeniki in organizacijo Zelena centrala začela ustvarjati prostor za mladinske projekte s področja ekologije, naravne gradnje in socialne trajnosti. Med drugim so z mednarodnimi skupinami mladih iz Evrope izvajali projekte obnavljanja s starimi tehnikami, postavljanja paviljonov, skrbeli za sadovnjake, živali in širili znanje o življenju na podeželju. Na kmetiji vsako leto gostijo prostovoljce v okviru evropskih programov. Gre za projekt skupinskega prostovoljstva preko evropske solidarnostne enote.
[[image_6_article_78735]]
Nataša nam pojasni, da je letos na kmetijo prišlo 13 mladih prostovoljcev, ki bodo v Jurovskem Dolu 16 dni. "Letos imamo prostovoljce iz Francije, Španije, Nemčije, Italije, Bolgarije, Romunije in tudi iz Slovenije. Gre za mlade do dopolnjenega 31. rojstnega dne. Vsi sodelujejo v programu evropske solidarnostne enote, ki ga financira Evropska komisija. Prek tega programa lahko mladi sodelujejo v individualnih ali skupinskih prostovoljskih projektih. To pomeni, da se odpravijo v svojo ali tujo državo in tam opravljajo delo v javno korist. Organizacije, ki sodelujejo v programu, morajo pridobiti znak kakovosti. Mi smo ga pridobili leta 2021."
[[image_1_article_78735]]
Na Natašini kmetiji bodo v tem letu izvajali tri projekte skupinskega prostovoljstva, trenutno je v teku prvi, imenovan Sweet Summer Harvest Time (Sladek poletni čas obiranja). "Glavni poudarek projekta je obiranje. Obirali smo črni in rdeči ribez ter haskap jagode, želi smo tudi sivko. Iz vsega sadja smo kuhali marmelade, iz sivke pa destilirali eterično olje, tako so se mladi naučili izdelave marmelade in eteričnih olj. Pobirali smo tudi kamilico in jo pripravili za čaj."
[[image_2_article_78735]]
Zaradi vročine je delo precej zahtevno
V času našega obiska na kmetiji so prostovoljci obnavljali polje sivke. Eno je bilo že zelo staro in pokrito z gramozom. Ker so nekatere rastline propadle, so se odločili za obnovo nasada. Tam bodo nasadili mlade rastline, ki so same zrasle na sosednjem polju. Nataša doda, da je zaradi vročinskega vala delo zelo zahtevno, a so mladi res potrpežljivi, ljubeznivi drug do drugega in polni dobre volje. "Prilagajamo delovne pogoje. Veliko dela se opravlja v senci, na primer izdelava šopkov iz sivke ali etiket za marmelado. Delo se izvaja zjutraj in zvečer, popoldne pa je počitek." Prostovoljci prenočujejo v šolski telovadnici, s čimer začutijo tudi utrip vasi. Zvečer pogosto obiščejo edino odprto gostilno v kraju, udeležili so se tudi košarkarskega turnirja, obiskali zeliščni vrt Majnika, Žičko kartuzijo, bili na bazenu v Slovenskih Konjicah in užili mestni utrip Maribora.
[[image_3_article_78735]]
Eden od prostovoljcev, Italijan Luca, nam je o tem, kako je delati na kmetiji sredi Jurovskega Dola, povedal.
Je delo na Zeleni centrali težko?
"Ti mladi vedo, kam pridejo. Pripravljeni so stopiti iz cone udobja, jesti novo hrano, spoznavati različne ljudi."
Prostovoljci se, preden so prišli na kmetijo, niso poznali, izjema sta dve dekleti, ki sta se spoznali v okviru drugega projekta na drugem koncu sveta. "Vsi ostali se spoznajo šele tu. Nikoli ne veš, kakšna bo skupina, kakšna dinamika se bo razvila. Poskušamo ohranjati ravnovesje glede starosti in spola, da ni prevelikih razlik. Trenutno imamo zelo raznoliko skupino, od 19- do skoraj 31-letnikov, in res deluje odlično. Ti mladi vedo, kam pridejo. Pripravljeni so stopiti iz cone udobja, jesti novo hrano, spoznavati različne ljudi. Nekateri pridejo z osebnimi nalogami - en prostovoljec iz Italije ima na primer travmo zaradi čebel. Danes je prvič v življenju v čebelarski obleki žel sivko in rekel, da se počuti varnega. To mu je res pomagalo. Mnogi pridejo tudi zato, ker želijo izkusiti vaško življenje. Skupina je res krasna, med seboj si pomagajo, prinašajo vodo, si posojajo stvari."
[[image_4_article_78735]]
[[image_5_article_78735]]
Nataša tudi po Prešernovi nagradi ostaja trdno prizemljena
Na vprašanje, ali se je po prejemu Prešernove nagrade kakorkoli spremenila, Nataša odgovori: "Tudi po prejemu nagrade, to je bilo februarja, me je čakala kmetija. Zemlja in kmetija ne počivata. Delo z zemljo te prizemlji - dobesedno. Res pa je, da je zdaj več zanimanja: več obiskov, več prepoznavnosti. Vse to se učimo usmerjati, morda bomo uvedli dneve odprtih vrat. Prej smo bili znani le na slovenskogoriškem koncu in v Mariboru, zdaj pa se je glas razširil. Kar pomeni še več dela."
V soboto v Jurovski Dol v Knjižnico pod krošnjami
Tudi literarno sogovornica ne počiva. V tem tednu se je denimo odpravila v Kitzbühel na literarni nastop. V nedeljo je imela pripovedovalski večer v Žički kartuziji. "Pišem nekaj novega, sicer pa je v tem trenutku najbolj aktualna pripovedovalska predstava Oma in jelka, tisoče let, ki sem jo ustvarila marca za Pripovedovalski festival v Cankarjevem domu. Z glasbenikom Samom Kutinom jo zdaj redno izvajava, nastopila sva tudi na Lentu. 12. avgusta bova v Kranju na festivalu Prešerno poletje, novembra pa greva še v Novo Gorico. Predstava utira pot mojemu naslednjemu literarnemu delu, ki še nastaja. A več ne povem."
Na Natašini kmetiji v Jurovskem Dolu to soboto, 5. julija, ob 10. uri odpirajo Knjižnico pod krošnjami. Ob 17. uri pripravljajo vodenje po posestvu, ob 19.30 pa sledi literarni večer z domačinko Heleno Zemljič, ki je pri založbi LUD Literatura izdala pesniško zbirko Bazen ki ga odnašajo robovi.
Knjižnica pod krošnjami bo odprta vso poletje do 1. septembra. Vsak četrtek, petek in soboto so obiskovalci med 10. in 19. uro dobrodošli, da pridejo v Jurovski Dol in posežejo po kakšni knjigi.
Krambergerjeva ob koncu poudari, da ne želi biti le kmetica, temveč pripovedovalka zgodb in ustvarjalka prostora za mlade. In prav kmetija v Slovenskih goricah je postala takšna platforma. Želi si, da bi jo v prihodnje kot skupnostni projekt upravljala ekipa, ne zgolj ena družina - po zgledu kolektivnih praks iz tujine. "Ta ideja je še vedno živa. Vsaka skupina pusti sledi, nekateri ostanejo povezani s kmetijo. Recimo: v naslednjem projektu konec julija bo kuhal prostovoljec, ki je bil z nami že lani. Tako gradimo skupnost, ki lahko občasno skrbi za kmetijo. Cilj je razbremeniti posameznike, saj je delo na kmetiji veliko breme. Letos opažamo več napredka; skupnost je zrasla, pokličemo lahko več ljudi."
[[image_7_article_78735]]
