Starejši ljudje so velikokrat prava zakladnica izkušenj in modrosti. Ko se vrnejo v otroška leta, se spomnijo nekih drugih časov, ko življenje resda ni bilo lahko, je pa zagotovo teklo počasneje. Ena takih ljudi je 90-letna Antonija Šauperl, po domače Tončka z Malne v občini Sveti Jurij v Slovenskih goricah. Tisti, ki prebirate literaturo Prešernove nagrajenke Nataše Kramberger, veste, da je v njenih delih eden osrednjih likov oma. Kako tudi ne, ko pa je Nataša Tončkina vnukinja. 

Vse štiri rojene v maju

Tončka se je rodila kot najstarejši otrok mami Antoniji in očetu Vincencu - sicer v njegovem drugem zakonu, saj je prva žena umrla. Z njimi so živeli tudi otroci iz prvega zakona. Kasneje so se družini pridružile še sestre Julijana, Elizabeta, Anica in Ida ter brat Adolf. Danes so žive še tri Tončkine sestre: Lizika (86), Anica (82) in Ida (80). Druži jih neverjetno naključje - vse so rojene v mesecu maju. 

Padec jo je prikoval na invalidski voziček 

Obiščemo jo na njenem domu, na Malni, kamor se je z že pokojnim možem Jožefom preselila leta 1955. Njuna hiša še stoji, vendar v njej ne živi več nihče. Nekoliko nižje je hčerka Vesna zgradila svoj dom, tam ima svojo sobico tudi Tončka, ki ji na jesen življenja ne manjka obiskov; prihajajo domači, sorodniki, prijatelji, koristi tudi storitev pomoči na domu. Zaradi padca in posledično zloma kolka in še enega vretenca v hrbtenici je zadnja štiri leta na vozičku, s katerega še vedno rada opazuje svojo domačo zeleno dolino. Ker rada pripoveduje o nekdanjih časih, mladostnih dogodivščinah in različnih dogodkih, je tudi za naš medij delila delček svojega življenja. 

[[image_2_article_78530]]

Otroštvo je bilo zaznamovano z drugo svetovno vojno 

Njena mladost je bila ob številni družini izjemno delovna in težka. Otroštvo je zaznamovala druga svetovna vojna - ob njenem koncu je imela komaj deset let. Šolanje je potekalo deloma v nemškem in deloma v slovenskem jeziku. Kljub jezikovnim oviram je bila odlična učenka in bi se lahko vpisala na katerokoli srednjo šolo, a je bilo to v tistih časih na podeželju redkost. Očetje so največkrat predvidevali delo na kmetiji.

Garala na kmetiji in nosila pridelke na tržnico v Maribor 

Tončka je že kot mlado dekle znala in rada delala. Bila je pogumna, vztrajna in vsestransko spretna, vozila je celo vprege s konji in voli.

Bila je odlična žanjica, dobra pevka, odkritosrčna, verna, poštena in resnicoljubna ženska.

Po osnovni šoli je kot najstarejša prevzela skrb za gospodinjstvo in pridelke nosila na tržnico v Maribor; eno košaro na glavi, dve v rokah. Prek Kušernika, Pekla in mimo Košakov je vsak teden prinesla domače dobrote kupcem, nazaj grede pa kupila potrebščine za dom. Za domače je bila pravi dedek Mraz - vedno je kaj prinesla.

Ko so dekleta (sestre Cegnar) in prijateljice delale na njivah od zore do opoldneva, ob žetvi, spravilu sena, koruze in ličkanju, so si ob koncu dneva znale pričarati veselje. V roke so vzele pokrovke, grablje, srpe, glavnike in zaplesale. Iz nič so ustvarile zabavo. Niso imele veliko, imele pa so imele druga drugo, veselje in dobro voljo.

Tudi po poroki ji ni bilo postlano z rožicami 

Tončka se je leta 1955 poročila z Jožefom Šauperlom in se preselila na Malno, kjer je mož podedoval majhno kmetijo pod znamenitim bregom z evharističnim križem. Začela se je njuna samostojna, a naporna pot. Hiša je bila v slabem stanju. Bilo je potrebno obnoviti streho, napeljati elektriko, kasneje še vodovod, ki so ga kopali kar ročno. Tudi telefon je prispel na njeno pobudo. Sledila je gradnja nove hiše in hleva. Mož se je zaposlil v Metalni, ona pa je s premišljenim kmetovanjem na majhni kmetiji prihranila za vse izboljšave in lepše življenje.

[[image_3_article_78530]]

Rodili so se hčerka Marija (1957), sin Jože (1963) in najmlajša Vesna (1979). Vsi so si ustvarili družine. V veliko veselje so ji vnuki: Nataša, Primož, Karmen, Vojko, Tamara in Sofija. Najlepše pa se zasmeje, ko prideta pravnuka Nik in Nina. Zanju pravi, da sta že iz »novega sveta«.

Tončka je bila z ljudmi neposredna, a vedno pripravljena pomagati. Ne glede na čas, vrsto ali težavnost dela. Delala je z veseljem, tudi ko ji tega ne bi bilo več treba.

Ko je hčerka Vesna zgradila svoj dom in uredila sobico zanjo, je rekla, da bo ostala v stari hiši in da jo bodo od tam odnesli za vedno. Kljub težavam s hrbtenico je še naprej hodila na njivo, dokler ni bil hišni prag zanjo previsoka ovira. Po padcu je utrpela zlom kolka in vretenca, zato je zdaj nepokretna. Nova sobica brez pragov je njeno zatočišče.

Zapel ji je Stane Vidmar

Ob njenem 90. rojstnem dnevu jo je obiskal tudi župan Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah Peter Škrlec. S pesmijo so ji voščili sosedje - Jurovski gadi, prav tako pevec Stane Vidmar, ki je dejal, da še nikoli ni prepeval štirim sestram, rojenim v maju.