Na osrednji proslavi ob 18. občinskem prazniku občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah je najvišje občinsko priznanje, Jurjev zlatnik, prejela Marija Šauperl. Že vse življenje živi in dela v rojstnem kraju, v Jurovskem Dolu. Prepoznavna je v širši regiji in na državnem nivoju, kjer je bila in je še aktivna v številnih organizacijah in ustanovah. Po izobrazbi učiteljica in po duši kulturnica je s številnimi dejavnostmi prispevala k uspešnemu družbenemu razvoju občine: z učiteljskim delom, s kulturnim ustvarjanjem, delom z mladimi, s prostovoljskim delom, športnim udejstvovanjem, s skrbjo za naravno in kulturno dediščino, s pridelovanjem ekološko pridelane hrane, s skrbjo za sočloveka, povezovanjem in sodelovanjem z ljudmi.

Ni bila le nosilka nazivov in funkcij, ampak je s svojim neposrednim izvajanjem dejavnostim vedno znala dati dodano vrednost. Marija Šauperl je kot osnovnošolka leta 1972 sodelovala v znamenitem recitalu Antona in Zofije Slana, leta 1973 pa je bila med ustanovnimi člani folklorne skupine, kjer je plesala več kot 15 let. Že v času obiskovanja osnovne šole je sodelovala na krajevnih proslavah v različnih vlogah, tudi s prebiranjem lastnih pesmi in zapisov ob recitiranju, igri in plesu.

Bila je več kot le učiteljica 

Plesala je v folklorni in ritmični skupini. Za pisanje pesmi je leta 1974 na Gimnaziji pedagoške smeri prejela Prešernovo nagrado. Nagrajena je bila tudi v natečaju Občine Lenart na temo NOB. V Kulturnem društvu Ivan Cankar Jurovski Dol je igrala v predstavah Domen in O, ne, ščuke pa ne. Kot učiteljica na osnovni šoli v Jurovskem Dolu je bila mentorica otroške dramske skupine ter v kulturnem društvu odrasle dramske skupine, kjer se je lotila režije predstave Črni križ pri Hrastovcu. Z omenjeno predstavo je skupina dosegla velik uspeh, saj je bila igra uprizorjena 22- krat po Slovenskih goricah in širom severovzhodne Slovenije. Kasneje se je kot režiserka priključila dramski skupini Kulturnega društva Sveta Ana. Nekaj časa je vodila folklorno skupino Kulturnega društva Delavec v Lenartu. Bila je strokovni vodja tega društva, mentorica dramske sekcije in režiserka predstav društva nekaj sezon zapovrstjo.

Upokojila se je kot direktorica knjižnice 

Marija Šauperl je od leta 1980 do 1997 poučevala na Osnovni šoli Jurovski Dol. Ker je na šoli opravljala tudi delo knjižničarke, je začela sodelovati z Matično knjižnico Lenart. Skupaj z Bredo Zorko sta leta 1991 uspešno vzpostavili temelje za sodelovanje matične knjižnice s šolskimi knjižnicami, občino in krajevnimi skupnostmi. Po skoraj 20-letni karieri v prosveti se je leta 1997 zaposlila v Knjižnici Lenart in leta 2019 končala več kot 20-letno knjižničarsko kariero kot upokojena direktorica knjižnice.

Velik pečat je pustila v domači občini 

V Jurovskem Dolu je ustvarila, organizirala in vodila več prireditev, ki so postale tradicionalne. Ob ustvarjanju teh dogodkov je vedno sodelovala s krajani. Leta 1989 je v Jurovskem Dolu prvič organizirala in izvedla prireditev Žetev s prikazom žetve pšenice na stari klasičen način, s spravljanjem snopja, mlatitvijo in vsemi običaji ter starimi stroji, opremo, pesmijo in hrano, kot so to opravljali v preteklosti. Prireditev je bila nadgrajena s projektom "2000 zlatih zrn za novo tisočletje". Lahko bi rekli, da so največji projekt Marije Šauperl Jurjevi dnevi, ki so se uveljavili že v času praznovanja krajevnih praznikov in nadaljevali tudi v okviru prireditev ob praznovanju občinskega praznika. Znotraj tega je njena ideja tudi Jurjev srebrnik in Jurjeva nedelja z blagoslovom konj. Leta 1992 je ob farnem žegnanju prvič pripravila blagoslov konj, v okviru Jurjevih dni pa je organizirala tudi predstavitev domačih podjetnikov.

Bila je idejna vodja in dolgoletna voditeljica pohoda Spoznavamo svoj kraj. Leta 1995 je kot mentorica dramske skupine v kulturnem društvu Jurovski Dol z namenom ohranjanja starih ljudskih in drugih pesmi, ki jih zapojejo v krogu družine prvič organizirala prireditev Družina poje. 1999. leta je ustanovila Turistično društvo Dediščina. Pripravljala je še zimske večere z različnimi tematikami, kot so koline, predenje, "krampamperl", šivanje, luščenje semena, šaljiva pošta, sodelujoče pa je s tem popeljala na različne sejme, kjer so predstavljali dediščino: na Radgonski sejem, sejem GostTur v Mariboru, v Črno kuhinjo v Mariboru, na RTV Slovenija s tolčenjem sadja in v Bernbach z oddajo Pod brajdami. Leta 2012 je bila pobudnica ustanovitve Zadruge Dobrina.

Med njene večje projekte sodi tudi prvi pohod in prireditev Agatine skrivnosti leta 2013 s ponatisom knjige Črnega križa pri Hrastovcu v okviru Las Ovtar in RASG. Leta 2020 je prevzela vodenje Kluba brigadirjev Slovenskih goric in leto kasneje vlogo tajnice Zveze kulturnih društev Slovenskih goric. Na področju dela z mladimi je bila planinska vodnica za mlade, mentorica mladim gasilcem, mentorica bralne značke, novinarskega, dramskega in recitatorskega krožka, kot zunanja sodelavka s svojim bogatim znanjem in izkušnjami pa občasno sodeluje z okoliškimi osnovnimi šolami. Preko Kluba brigadirjev Slovenskih goric spodbuja povezovanje članov z mladimi generacijami z različnimi delovnimi akcijami.

Ob kulturi je našla čas za lokalno politiko 

Bila je članica uredniškega odbora Domačih novic, ki jih je nekaj časa tudi lektorirala in prispevala članke zanje o dogajanju v kraju, šolstvu in kulturi. Napisala je scenarij za film o 50-letnici srečanj pesnikov in pisateljev začetnikov leta 1973 v Gradišču, danes Sveti Trojici, ki je bil predvajan tudi na TV Slovenija kot dokumentarni film. Številne prireditve je pripravila in izpeljala tudi v Lenartu, vodila je priložnostne programe ob otvoritvah razstav v Galeriji Krajnc v Lenartu, dolga leta pa je kot mentorica sodelovala pri izvajanju poletnih likovnih kolonij galerije Krajnc na otoku Krk. Zaradi položaja kulture in potrebe po zavzemanju za boljši položaj ter splošna prizadevanja za razvoj Slovenskih goric je bila v letih 1994-1998 izvoljena v Občinski svet Občine Lenart, ob ustanovitvi samostojne Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah pa je v občinskem svetu kot svetnica delovala dva mandata (med leti 2006-2014). Petnajst let je bila predsednica Zveze kulturnih društev občin na območju sedanje Upravne enote Lenart, bila je predsednica Sveta lenarške Območne izpostave Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti.

Je prejemnica več priznanj: zlatega znaka ZSMS - za mentorsko delo z mladimi, znaka Planinske zveze Slovenije za mentorsko delo z mladimi planinci,  zlate in srebrne plakete Zveze združenj borcev za prenašanje vrednot na mlajše, priznanja OF za prizadevno delo med mladimi. Prejela je tudi najvišje priznanje ZKD Slovenskih goric za dolgoletno delo na področju ljubiteljske kulturne dejavnosti -Maroltovo značke za nad 15 let udejstvovanja v ljubiteljski kulturni dejavnosti  ter srebrni lenarški grb za dolgoletno vodenje Knjižnice Lenart in delovanje na področju kulturne dejavnosti. V njeni zbirki je tudi  priznanja Rdečega križa za 25- krat darovano kri in Jurjevega srebrnik, priznanje Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah za obujanje starih običajev in prenašanje tradicije na mlajše ter organiziranje tradicionalnih prireditev.

Vedno je sodelovala z vsemi 

Na vprašanje, na kaj je v življenju najbolj ponosna, Marija odgovori: "Najbolj sem ponosna, da mi je uspelo ostati »človeška« do konca, tudi ko je politika začela deliti ljudi. Vedno sem sodelovala z vsemi, kakor se mi je kdo pokazal. In predvsem mi je bila pomembna vsebina. Ideja, ki sem jo pričela, je morala do konca v izvedbo in potem je ostala tradicionalna, če je bila dobra. Take so: Jurjevi dnevi, bila Žetev (30 let), Družina poje, pohod »Spoznavajmo svoj kraj«, priznanja, ki jim je občina dodala še zlatnik. Ponosna sem na svojo službeno ero v knjižnici, kjer sem iz 90- KB interneta postavila sodobnejšo knjižnico z optiko in novimi prostori, zbirko, ki so jo cenili uporabniki; seveda nikoli in nikjer ni šlo brez težav. Potrebno je biti vztrajen, pošten, brez fige v žepu, ker čas pokaže pravo vrednost dela, odprt do vseh enako ... in 24 ur v pripravljenosti (in tukaj malo za šalo – takih ne delajo več, kajti moraš biti malo »vsekan«). Zdaj me malo spominja na to mlajša kolegica - pravljičarka."

"Tako kot vrt so mi mladi vedno polnili baterije."

"V Osnovni šoli Jurovski Dol sem se že leta 1992 šla projekte, kot so Kulturna dediščina, pilotski nivojski pouk pri slovenščini, mladi planinci in gasilci. Ponosna na opravljeno raziskavo noš z Marijo Makarovič (knjiga bo!), na vse prijetne urice s konjeniki, folklorniki, gledališčniki, delavskimi kulturniki, brigadirji, pohodniki, brigadirji, ... in če hočete, z ženskami v politiki, ker ni tako enostavno. Vedno sem nekako odkrila idejo, ki lahko povzroči stres in ni najenostavnejša za izvedbo, je nekaj drugačnega, in to mi je bil izziv, stvar izpeljati malo drugače."

Rada kuha, vrt ji predstavlja rehabilitacijo 

Marija Šauperl doda, da ji je bilo v življenju najlepše, ko so z družino in prijatelji letovali s šotori in je bila s svojimi otroki v vodi, pri badmintonu, ko si je zvečer izmišljala pravljice za Natašo (hčerko), ko kuha ("rada kuham"), ko je na vrtu ("to je moja rehabilitacija"), ko hodi v naravi, ko je med ljudmi in z ljudmi, ki poznajo navade in običaje, ki to tudi pokažejo. "Rada plešem, rada sem šla v kolonije (v Poreču sem bila v času gimnazije prostovoljka pri ZPMS, na Krku v likovni delavnici Konrada Krajnca). Nadvse lepi so spomini na mladinske plese in večere, ko smo se družili folklorniki in člani mladinske organizacije, ker smo si po takratnih možnostih iz nič naredili zabavo in se imeli lepo," pove. 

Več energije bo usmerila v pisanje 

Glede na vse aktivnosti, s katerimi se Marija še vedno ukvarja, bi lahko dejali, da še vedno ni upokojena. "Še vedno sem predsednica Kluba brigadirjev Slovenskih goric, tajnica ZKD Slovenskih goric, furam dalje kulturno pot po Slovenskih goricah. Zdaj jo bomo poskušali zapeljati iz Benedikta proti Sveta Ani. Sem režiserka dramske skupine KD Sveta Ana. Urejam gradivo in foto gradivo za svoje knjižne projekte. Prvi bo definitivno Jurovski Dol in Jurovčani, kar sem že 1996 obljubila Mariji Makarovič. Sledili bodo moji običaji, knjižnica in zgodbe ob starih fotografijah, morda še kaka biografija pa seveda redna skrb za mojo Dobrino, kjer sem še tudi vedno nadzornica in ena izmed manjših pridelovalk domače zelenjave."

Ob koncu sklene, da ne mara prevelikega rompompoma okoli svojega dela, ker ji v ušesih še vedno odmeva v zlobi izrečen stavek, "da drugega ne znam kot govoriti in imeti pogrebne govore. Ja ob vseh stvareh je tudi to. Vesela sem, da tega ne zna vsak, kako bi pa bilo, če bi vsi samo govorili. Zato pa bom nekaj časa usmerjala energijo bolj v pisanje, posledico govorjenja, da bom na osnovi dejanskih dogodkov od 1973 dalje pustila kaj dokumentiranega. Upam, da bom zdrava in da ne bo vojne!"