Mesec marec je posvečen ženskam, med katerimi imajo izjemno pomembno vlogo kmetovalke oziroma kmetice, kot jih imenuje Nataša Kramberger. Prepričana je namreč, da je kmetica veliko več kot kmetovalka. Če se druga ukvarja samo s kmetovanjem, pa prva počne na kmetiji še druge stvari, pravi. 

Njihovo delo ni le fizično, temveč tudi družbeno in simbolno: ohranjajo znanje, skupnost in stik z zemljo. A kljub tej ključni vlogi se zdi, da njihov glas redko doseže središče javne razprave. Prav zato Krambergerjeva opozarja, da brez razumevanja njihovega poslanstva ne moremo razumeti prihodnosti kmetijstva, niti širše družbe.

Malo je ljudi, ki še niso slišali za Natašo Kramberger, pisateljico, mladinsko delavko in, kot sama pravi, ekološko kmetico. Med drugim je prejemnica nagrade Prešernovega sklada. Odraščala je v Jurovskem Dolu v družini, kjer je bila beseda vedno doma. Po končani II. gimnaziji v Mariboru se je podala v novinarstvo, pisala za različne medije in sodelovala tudi v Gledališki šoli Prve gimnazije. Študijsko pot je nadaljevala na FDV-ju, del izobraževanja pa je v okviru programa Erasmus preživela na Univerzi v Utrechtu. Že pri enaindvajsetih letih jo je pot vodila v Berlin, ki je bil takrat zanjo, tako finančno kot idejno, bolj dostopen, svobodomiseln in odprt prostor, kjer je lažje našla svoje somišljenike. Toda konec leta 2016 je sledil nepričakovan preobrat: kot mlada prevzemnica je od mame prevzela več kot tri hektarje veliko, tedaj zapuščeno kmetijo v Jurovskem Dolu.

Prav ta odločitev danes zaznamuje njeno razmišljanje o kmeticah. Večkrat reče, da je njihov glas. 

Kako bi opisala slovensko kmetico danes, v letu 2026? Kdo je ona?

Ženska, ki je ne moremo stlačiti v noben predalček, ker se vsaka kmetica vsakodnevno srečuje s tisoč različnimi izzivi, na katere skuša odgovoriti po svojih najboljših močeh. Vsekakor je kmetica v letu 2026 izjemno vsestranska, iznajdljiva in po navadi preobremenjena oseba, ki bi potrebovala vsaj kakšno urico več za počitek in zase.

Kmetica je v slovenskem jeziku pogosto še vedno romantičen ali folkloren lik. Kje se po tvojem skriva največji razkorak med realnim življenjem kmetic in predstavo, ki jo ima o njih družba?

Ker v družbi oziroma javnosti premalo govorimo in vemo o (sicer obstoječih) sodobnih študijah, ki trajnostno kmetijstvo postavljajo v širši kontekst družbenega razvoja, se vsi mi še zmeraj ne zavedamo vseh storitev v javnem dobrem, ki jih kmetice vsakodnevno opravljajo za vse nas. Predvsem ne dojemamo količine znanja, strokovnosti, izkušenj in vsakodnevnega učenja, ki ga zagotavljanje teh storitev od kmetic zahteva. Kakor kmetijstvo ni zgolj pridelovanje hrane, tako tudi kmetica ni zgolj gospa, ki zna dobro kuhati. Zelo daleč od tega!

Veliko govorimo o trajnosti, samooskrbi, lokalni hrani. A ko pogledamo realnost podeželja, se zdi, da sistem majhne kmetije pravzaprav potiska na rob. Je današnja kmetica v Sloveniji bolj ideal ali sistemska anomalija?

Na globalni ravni in na ravni Evropske unije smo zadnja desetletja z obilnimi vlaganji našega skupnega denarja podpirali industrijsko kmetijstvo velikega obsega. To je za slovenski model kmetijstva popolnoma nesmiselno in celo samomorilno, saj v Sloveniji takšno kmetijstvo ni možno že zaradi geografskih danosti. Teh danosti ne smemo videti kot omejitev, ampak kot bogastvo. Vsi smo ponosni na lepoto slovenske mozaične krajine, ki poleg hrane prinaša izjemne prihodke v našo turistično, širšo gospodarsko, zdravstveno in kulturno blagajno. Še zmeraj imamo izjemno biotsko pestrost in bogato kulturno dediščino.

Vse to je rezultat dela malih tradicionalnih družinskih kmetij, ki jih na nogah drži vsestransko delo in iznajdljivost kmetic. Kmetice danes niso ideal ali anomalija, pač pa nujnost za preživetje.

Zato potrebujemo sistemske ukrepe, ki bodo veliko bolj podprli delo kmetic ter jim olajšali vsakodnevno življenje. Pri tem mislim tudi na dostopnost javnega prevoza na podeželju (kmetice izgubijo ogromno časa, ko morajo svoje otroke voziti tja, kamor bi jih lahko odpeljal avtobus ali vlak), dostopnost brezplačnih vrtcev, javno šolstvo in zdravstvo, dostopno in delujočo dolgotrajno oskrbo, vključevanje kmetic v odločanje na lokalni ravni – samo poglejte, kako nizka stopnja žensk je v političnem življenju podeželskih skupnosti; izjemno zgovorno je recimo številčno razmerje med župani in županjami na podeželju. Vse to vpliva na naše videnje in dojemanje kmetic, predvsem pa na kakovost njihovega vsakdanjega življenja ter na privlačnost tega statusa med mladimi ženskami.

Veliko mladih žensk danes zapušča podeželje. Je odločitev, da ostaneš na kmetiji, danes oblika poguma, trme ali skoraj aktivizma?

Na žalost ta odločitev danes zaradi manjka sistemskih podpor zahteva pogum in trmo, vsekakor pa veliko spretnosti, da si sama zgradiš podporno mrežo (prijateljic, družine, sodelavcev …), ki to do določene mere lahko nadomesti, kar bi morala zagotavljati družba oziroma država.

Delo žensk na kmetijah je bilo stoletja samoumevno in pogosto nevidno. Se ti zdi, da se je danes to spremenilo ali smo samo začeli o tem malo glasneje govoriti?

Zelo, zelo, zelo počasi se tudi na podeželju vzpostavlja razumevanje pojma enakosti spolov, kar ni isto kot enakopravnosti. Enakost spolov pomeni, da imamo tudi v resničnosti, ne le na papirju, vsi enake možnosti ustvarjalnega, zdravega in zadovoljnega vsakdana, v katerem smo slišani in razumljeni v družbi. Če o tem danes več govorimo, je to zagotovo plod desetletij dela glasnih in odločnih žensk, ki so nam vsem pripravile svet, v katerem živimo.

Če pogledamo starejše generacije kmetic: babice, sosede, stare mame na kmetijah. Kaj je tista modrost ali življenjska drža, ki jo lahko sodobna družba prevzame od kmetic preteklosti, pa tudi od kmetic sedanjosti?

Neverjetno veselje do življenja.

Kmetijstvo je danes močno vpeto v birokracijo, subvencije in politike. Koliko prostora v tem sistemu sploh še ostane za zdravo pamet, intuicijo in odnos do zemlje?

Ta prostor si je treba vzeti, saj ti zdrava pamet, predvsem pa intuicija in ljubezen do vsega živega, pomagajo, da lažje opraviš z vsem, tudi z birokracijo. Če veš, zakaj nekaj počneš, ti je to manj težko.

Veliko govorimo o tehnologiji, robotiki, digitalizaciji kmetijstva. A obstaja tudi druga smer - počasno, majhno, regenerativno kmetovanje. Se ti zdi, da prihodnost slovenskega podeželja leži v večjih sistemih ali v majhnih trmastih kmetijah?

Vsekakor v malih tradicionalnih mešanih kmetijah, ki so dokazano veliko bolj odporne na klimatske spremembe in ekonomske izzive od zunaj (globalni geostrateški premiki, npr. pomanjkanje goriva, mineralnih gnojil itd.). O tej odpornosti veliko premalo govorimo, a tukaj bo tudi čas zagotovo pokazal svoje.

Včasih se zdi, da podeželje postaja kulisa: prostor turizma, vikendov in nostalgije. Kaj se zgodi s krajem, ko postane kulisa?

Podre se s prvim močnejšim vetrom, ki zapiha. In teh vetrov bo ob globalnem segrevanju vedno več. Če povem manj metaforično: ko izgubimo skupnost in občutek za skupnost, povsod, ne le na podeželju, izgubimo možnost preživetja.

V zadnjem času smo, predvsem v tujini, priča trendom retradicionalizacije, tudi vrnitvi žensk v domača okolja in glorifikaciji neke tradicionalne podobe ženske, ki ostane doma, skrbi za otroke, kuha, vzgaja domačo zelenjavo, peče kruh … Kako to škodi/koristi borbi/borbam kmetic? Podobi kmetic?

Gre za zadnji obupani poskus patriarhata, da ohrani svoje privilegije na škodo žensk in njihove emancipacije pod krinko večje varnosti, ki da jo lahko zagotovi smo »močen tradicionalni moški«.

Vendar smo preveč in predolgo delale, da bi si pustile vzeti, kar so nam izborile naše prednice, po drugi strani pa je tovrstna retradicionalizacija škodljiva in boleča tudi za moške.

Sodobne kmetije, kjer moški in ženska enakopravno in informirano soodločata in sodelujeta, so dokazano najuspešnejše, in to vidi vsak, ki ima oči. In malo zdrave kmečke pameti, če smo že pri tem. Predvsem pa ljubezen ni tista, ki si prisvaja, ki nadzoruje in celo pretepa. Ljubezen je življenje, to pa je v svojem bistvu pestro in raznoliko.

Če bi lahko eni mladi ženski, ki razmišlja, da bi postala kmetica, povedala tri stvari, ki jih ji sistem ne bo povedal, katere bi bile?

Aktivno in načrtno skrbi zase in za svoje prijateljice! Poveži se z ženskami iz svojega okolja; z ženskami različnih generacij, različnih izkušenj, znanj in različnih interesov – čeprav se kdaj ne strinjate, si lahko pomagate, ko katera potrebuje pomoč. In še tretjič: v svoj urnik načrtno vnesi redna tedenska ali vsaj mesečna druženja z ženskami na drugih kmetijah, lahko tudi v obliki delovnih akcij. Včasih smo na kmetijah tako zasute z delom in lastnimi težavami, da nimamo energije za druženje z drugimi. Zato moramo takšna druženja načrtovati vnaprej in se trmasto držati določenih terminov.

Šele ko pride več žensk na kup, razumeš, da nisi sama, da si ljubljena in da imaš skupnost, na katero se lahko opreš. Če skupnosti nimaš, si jo moraš aktivno zgraditi! Zahteva čas in energijo, a se tisočkrat povrne!

2026 je mednarodno leto kmetic. Se ti zdi, da se družba kmetic spomni samo ob simbolnih letih, ali se odnos do žensk na podeželju res spreminja?

Tudi simboli so pomembni za realne spremembe.

In še osebno: biti kmetica - kaj to pomeni za tebe?

Tisoče izzivov, a tudi sobivanje z naravo, ki me vsak dan kako preseneti; vsakodnevna srečevanja z lepim, dragocenim in stvarnim življenjem.