V Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani so v petek na državni proslavi ob slovenskem kulturnem prazniku že 78. podelili najvišja priznanja Republike Slovenije za dosežke na področju umetnosti. Prešernovi nagradi za življenjsko delo sta prejela Dragica Čadež in Dragan Živadinov, nagrade Prešernovega sklada pa Nika Autor, kolektiv Grupa Ee, Tomaž Grom, Nataša Kramberger, Nina Rajić Kranjac in Julij Zornik.

Pisanje Nataše Kramberger je glas kmetic

Med prejemniki nagrade je tudi pisateljica Nataša Kramberger iz Jurovskega Dola (občina Sveti Jurij v Slovenskih goricah), o kateri smo obširneje pisali v prispevku Življenje v Berlinu zamenjala za slovenskogoriško kmetijo, na katero prihajajo mladi iz vse Evrope.

V obrazložitvi nagrad je zapisano, da je Nataša Kramberger v slovenski literarni prostor vstopila pred skoraj dvema desetletjema. Leta 2007 je izdala prvenec Nebesa v robidah, za katerega je tri leta pozneje prejela Evropsko nagrado za književnost. Roman je bil preveden v 10 jezikov. Prvencu je sledilo več literarnih del različnih žanrov, denimo žanrski hibrid med poezijo in prozo Kaki vojaki, esejistični potopis Brez zidu ter nato avtofikcijska esejistična pripoved Primerljivi hektarji leta 2017. Esejistična zbirka Po vsej sili živ iz leta 2024 je tematsko nadaljevanje Primerljivih hektarjev. V njih opisuje svojo transformacijo iz urbane Berlinčanke v ekološko kmetovalko v Jurovskem Dolu na Štajerskem.

[[image_1_article_74250]]

Po vsej sili živ govori o življenju in kmetiji sedem let pozneje. »Sedem let« je cikel, magično število kmetovalskih sezon, v katerih bi življenje v sožitju (ali pa vsaj v dialogu) z zemljo moralo postati lažje, pa v svetu poblaznelih ekoloških sprememb in nedoločljivih letnih časih razpada v nove katastrofe: drevesa padajo od suše; pod njivami se razpredajo katakombe voluharjev; kjer je bil včeraj oreh, je danes poplava. Če se Primerljivi hektarji bolj osredinjajo na osebno, na spremembo življenjskega sloga, na učenje in čudenje, se Nataša Kramberger v delu Po vsej sili živ obrača v globalno: njena mala kmetija je odsev 7 let svetovne ekonomske, ekološke in humanitarne krize.

Po vsej sili živ je po formi zvrst, po dolžini vmes med daljšim esejem in krajšim romanom, po duši pa izpoved, ki jo napajajo zelo konkretna čustva: strah za prihodnost planeta; negotovost v boju z zemljo, v katerem zares ne pomagata ne setveni koledar ne pratika, pa tudi izkušnje in notranji občutek ne; skrb, da bi bila v vsem čim bolj etična; občutek odgovornosti in krivde ob že narejeni škodi. Delo je kljub zaskrbljujoči tematiki prepredeno s humorjem in izpisano v berljivem, natančno odmerjenem, a hkrati izraznem, tudi poetičnem jeziku.

Pisanje Nataše Kramberger je glas kmetic, morda eden največkrat preslišanih glasov v zgodovini, glas, ki smo ga večkrat slišali literariziranega kot pa resničnega.

A Nataša Kramberger kot kmetovalka upoveduje lastno izkušnjo, deli lastno znanje, pripoveduje o stvareh, ki niso le literarna forma, ampak stvarnost zemlje; ne le kot grude ali prsti, ampak tudi kot planeta. Po vsej sili živ je univerzalno delo. Zato ne čudi, da je najprej izšlo pri tuji, nemški, in šele nato slovenski založbi. Je globalna pripoved o življenju z zemljo, o ekološkem ravnovesju, ki ne pozna nacionalnih in drugih meja, o prevzemanju odgovornosti za možnost.

Verjame, da je pisanje pogosto tudi delo skupnosti 

Na vprašanje, ali je pričakovala takšno visoko nagrado, nam je Nataša Kramberger odgovorila: "Tega zagotovo nisem pričakovala v smislu, da bi o tem razmišljala.  Tudi ko je prišel klic predsednice odbora Prešernovega sklada, je bilo to res veliko presenečenje. Seveda sem zelo počaščena, saj gre za eno najvišjih priznanj, ki jih lahko prejmeš za svoje delo, poleg Prešernove nagrade, ki je namenjena življenjskemu delu. Tako da sem se v tistem trenutku, ko sem prejela klic, odločila, da bom to nagrado proslavila in se veselila z vsemi, ki so bili v zadnjih dveh desetletjih dela ob meni."

Nadaljuje, da verjame, čeprav je pisanje in ustvarjanje videti kot samotno in individualno, v resnici pogosto tudi delo skupnosti. "Ustvarjanje nastaja v prostoru odnosov in s podporo ljudi, ki so me ves čas spremljali in spodbujali. Zato sem zelo hvaležna, da lahko to nagrado delim z njimi."

Nataša vedno izpostavi, da ni samo pisateljica, ampak tudi ekološka kmetica, kar so prepoznali tudi v Upravnem odboru Prešernovega sklada: "Bila sem zelo ganjena, ko sem slišala obrazložitev nagrade, v kateri je bilo omenjeno tudi to. Glas kmetic je eden najbolj preslišanih glasov v zgodovini in tudi v umetnosti. Zato se mi zdi pomembno, da se je ta glas ohranil skozi vsa ta leta in da zdaj postaja vedno bolj slišan."