Med kmečkimi opravili, ki tonejo v pozabo, je tudi ličkanje koruze. To je bilo nekoč močno prisotno pri skoraj vsaki hiši na podeželju in lepa priložnost za druženje, na katerem se je zbralo staro in mlado. 

Starejši bralci se boste spomnili, da se je vse skupaj začelo že kak dan ali dva prej, na njivi. Kmetje so koruzne storže ročno potrgali, jih nametali na kupe, nakar so jih naložili na voz in jih pripeljali na domače dvorišče ali na pokriti prostor, ki so mu rekli gümla. Zvečer, včasih je bilo teh večerov več, se je zbrala celotna družina, ki je povabila še sorodnike in sosede, ter se lotila ličkanja koruze. Nekateri so temu rekli tudi kožuhanje ali likanje. Pri tem so kakšno zapeli, si pripovedovali šaljive zgodbe, se obmetavali z ličjem in si vmes privoščili dobro kapljico, na koncu pa, za likof, domače dobrote. 

Marija in Ivan sta že vrsto let pomemben del družabnega življenja v občini 

Da se bo ta lepi običaj ohranil v besedi, na fotografiji in v videu, so prikaz ličkanja koruze za naš medij pripravili na domačiji Fanedl v Zgornjem Partinju v občini Sveti Jurij v Slovenskih goricah. Gospodinjo Marijo v Slovenskih goricah zelo dobro poznajo. Skorajda ni društva v kraju, katerega članica ni bila. Njena velika ljubezen je gledališče, med drugim je igrala v Županovi Micki in Črnem križu pri Hrastovcu. Predvsem pa ljudje Marico, kot ji rečejo, poznajo kot »Zefiko«, vaško gospodinjo v tandemu z gospodarjem »Nacekom«, ki ga je igral njen sosed Branko Kukovec. Vedno sta se pojavljala na tradicionalni prireditvi Žetev, ki so jo v Jurovskem Dolu pripravljali od leta 1989. Na igralski par so se ljudje tako navadili, da so včasih mislili, da sta dejansko mož in žena. Glede tega Marijin mož Ivan, ki je prav tako nepogrešljiv član družbenega življenja v Jurovskem Dolu, ni bil prav nič ljubosumen. 

Marija Fanedl je prejemnica Jurjevega zlatnika in srebrnika, najvišjih priznanj Občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah, ter plakete Državnega sveta RS za dolgoletno prizadevno prostovoljno humanitarno delo. 

Ob vsem tem pa je danes 77-letna Marija odlična kuharica, kar se je pokazalo tudi tokrat. Tako za našo ekipo kot ličkarje je pripravila ogromno domačih dobrot; od nepogrešljivega narezka do sirovega in orehove gibanice. Manjkal ni niti mošt. 

Kot nekoč so se zbrali člani družine, sosednje in prijatelji 

In kako je pravzaprav vse skupaj potekalo? Fanedlovi, natančneje Marijin in Ivov sin Ivo, je na njivi pustil nekaj koruze. Nakar je Marija vzela stvari v svoje roke, poklicala bližnje sosede in prijatelje, ki so z veseljem priskočili na pomoč. Najprej so koruzo ročno potrgali in jo prepeljali v bližnji hlev na Marijino domačijo. Pozno popoldne so se znova zbrali in takrat je bila tam tudi naša ekipa. 

Ženske so ličkale, moški so vezali storže

Medtem ko zbrana družba ob koruzi veselo prepeva, nam Marija pove, da so nazadnje v tako velikem številu ročno ličkali pred kakšnimi 40 leti, kasneje so na njivo prišli stroji. Nadaljuje, da so se ji pri tem obudili lepi spomini na druženje, petje ... in da zato sploh ne občuti toliko let na sebi. "Ko sem bila še mlada, sem s sestro in očetom hodila od hiše do hiše, kjer smo ličkali in peli vsak večer. Sosednje so čakali, da pridemo. Ženske so običajno ličkale, moški pa so vezali in obešali koruzo. Takrat še koruznikov nismo poznali. Spomnim se, da smo pri nas koruzne storže nosili celo na podstrešje. Po celi strehi so bile nabite late, na katere smo obešali koruzo." 

[[image_4_article_70764]]

[[image_5_article_70764]]

Na takšnem dogodku običajno ni manjkal niti muzikant, tako da so ličkarji tudi kdaj zaplesali. Da bi se to lahko zgodilo čimprej, so nekateri neličkano koruzo potiskali nazaj med ličje. "Delo je bilo težko, vendar prijetno," doda Marija, ki je v preteklosti sodelovala na več tovrstnih prikazih. Niso samo želi pšenice, pokazali so tudi njeno mlatitev in mletje, skratka ves postopek od zrnja do kruha. Spozna se tudi na žgenjekuho, s čimer se zdaj sicer ukvarja njen mož, prav tako na prešanje sadja in gotovo še na kaj. 

[[image_1_article_70764]]

Ličje je končalo marsikje

Zanimive so tudi zgodbe o ličju. Tega si je mladina nekoč, kot smo slišali od naših ličkarjev, tlačila pod oblačila, se z njim obmetavala in počela še druge vragolije, nekateri pa so ga tudi koristno porabili. Pa ne samo za steljo živini, temveč tudi za polnilo v postelji. "Uporabljali pa smo ga tudi za omela. Pri peki kruha v krušni peči smo z njim čistili pepel. Najprej smo štil spredaj razcepili na štiri dele, v nastale špranje natlačili ličje, povezali z žico in nastalo je priročno omelo," se spominja Marija. 

Nostalgija ter zanimive zgodbe in prigode

Tudi Ivan Fanedl je z nami delil zanimivo prigodo: "Po končanem likanju sta vedno sledili jüžna in muzika. To sem zmeraj nestrpno čakal. Ko so začeli muzikanti špilat, sem deklino, ki sem si jo prej nagledal, povabil na ples. To, da ni znala plesat, je opazila gospodinja, ki mi takoj vprašala, ali naj prinese jüžno nazaj. Takrat ni bilo plesnih šol. Sicer pa sem bil najprej tudi sam glede plesa zelo sramežljiv. Imel sem tri sestrične, ena je igrala harmoniko, z drugim dvema pa sem se učil plesat, ampak šele takrat, ko smo naredili temo. Ko pa sem se naučil, pa se nisem mogel ustaviti."

Pohvalno je bilo, da smo med ličkarji videli tudi precej mladih obrazov. Med njimi je bil tudi Bošjan, Marijin vnuk, ki mu to opravilo ni bilo čisto tuje. Priznal pa je, da že zelo dolgo ni ročno ličkal. "Mislim, da mladi tega običaja ne poznajo tako dobro. Se pa danes v tej prijetni družbi počutim odlično." Podobnega mnenja je bila tudi Ana Črnčec, ki jo na Fandlove vežejo prijateljske vezi: "Ko sem bila še otrok, smo počeli točno to, kar danes prikazujemo. Tiste časa pogrešam. Spomnim se, da smo otroci med ličkanjem vedno prisluškovali pogovorom odraslih, ki so tudi marsikaj ušpičili. Dekletom so recimo tlačili koruzno ličje pod krila in še kam drugam. Ob ličkanju pa so se rojevale tudi kakšne ljubezni. Najbolj pa smo otroci čakali na orehe in kostanje."

[[image_2_article_70764]]

Rdeči rogovi so bili zelo redki 

Tudi Franci Črnčec se spominja, kako so fantje samske ženske ob likanju "našopali" z ličjem: "Bilo pa je tudi obratno. Ženske so kakšnega boječega fanta zgrabile, mu odprle hlače in hlačnice našopale z ličjem." Miroslav Breznik pa je moral doma čuvati mlajšega brata, starejša sestra pa je lahko šla na ličkanje. Zaradi tega je bil zelo jezen. "Ko pa sem malo zrasel, smo lahko šli vsi trije. Med ličkanjem smo veliko prepevali, pripovedovali razne šale, ob koncu pa je bila vedno malica, v tistih časih bolj skromna: luščeni orehi, kruh, jabolčnik, pri premožnejših kmetih trudi gibanice. Tega smo se otroci zelo veselili." K temu doda, da so bili rdeči rogovi koruze zelo redki: "Tista, ki punca, ki je zbrala devet rdečih rogov, se je naslednje leto poročila. Danes imamo eno tako srečnico, ki ji je to uspelo. Prosila me je, naj to prinesem sem in naj ji zdaj te rdeče storže vrnem."

Ličkal je tudi župan 

V preteklosti se sicer ni zgodilo, da bi veselo družbo ličkarjev prišel pozdravit sam župan. Tokrat je bilo tako. Peter Škrlec, župan občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah, tovrstna kmečka opravila zelo dobro pozna. Povedal je, da je pri likanju kot otrok večkrat sodeloval. Tudi zdaj je brez težav vzel koruzni storž v roke in ličkal. 

[[image_3_article_70764]]

Dejal je, da se je prikaza udeležil z velikim veseljem in se hkrati zahvalil gostiteljem, domačinki Mariji Fanedl in njeni družini, da so bili pripravljeni sprejeti ta izziv in organizirati vse potrebno, da tudi mlajšim generacijam pokažemo, kako je bilo nekoč. Prav tako se je zahvalil vsem sodelujočim občanom.

"To je dokaz, da naši ljudje ob takšnih dogodkih rade volje, povsem brezplačno in prostovoljno, pridejo v velikem številu in obujajo spomine na čas pred 50 in več leti, ko smo bili še vsi mladi."

Sveti Jurij v Slovenskih goricah sicer velja za podeželsko občino z velikim številom zdaj sodobnih kmetij. Ročnega ličkanja koruze se v teh časih najbrž nihče več ne loteva. 

[[image_6_article_70764]]