V Društvu mladih Jurovski Dol so v juliju navijali in držali pesti za svojega člana Tadeja Gajserja, ki se je podal na znamenito Slovensko planinsko pot. Ta se začne v Mariboru in poteka čez Pohorje, preko Kamniško-Savinjskih Alp, Karavank, Julijskih Alp, predalpskih hribovij in se nazadnje spusti na Kras ter se konča na Debelem rtiču ob Jadranskem morju. Dolga je 617 kilometrov, potrebno pa je opraviti kar 37.300 metrov vzponov. Tadej jo je uspešno premagal po 16 dneh oziroma po 204 urah hoje.

Na podvig se je pripravljal že lansko leto

Tadej, ki prihaja iz občine Sveti Jurij v Slovenskih goricah, se že od malih nog ukvarja s športom. Kot otrok je najprej igral veliki nogomet, v času srednje šole tudi futsal, po študiju v Ljubljani, zdaj je diplomirani fizioterapevt, in v času korone pa se je s kolektivnega športa preusmeril v tek in hojo. Na vprašanje, zakaj se je odločil prehoditi Slovensko planinsko pot, nam odgovori: “Že v lanskem letu sva se s prijateljem pogovarjala, kaj bi počela v času poletnega dopusta. Ker sem že takrat veliko tekel in skorajda vsak dan zahajal na Pohorje, sem bil dokaj dobro fizično pripravljen, tudi prijatelj je velik ljubitelj planin, sva prišla na idejo o Slovenski planinski poti. Tako sva že lani s precej večjim in težjim nahrbtnikom, kot sem ga imel letos, prehodila del te poti, približno 150 kilometrov v šestih dneh, prišla sva do Kamniškega sedla. Potem ko sem se letos januarja uspešno povzpel na afriški Kilimanjaro, sem najprej razmišljal o odhodu v Nepal, kasneje pa sem si zadal nalogo, da premagam Slovensko planinsko pot. Pri načrtovanju poti mi je bila v veliko pomoč lanska izkušnja. Tako sem se odločil za precej lažji nahrbtnik, v katerem ni bilo šotora in spalne vreče, temveč samo pijača, nekaj hrane in nujno potrebna oblačila. S 13-kilogramskega nahrbtnika z lanskega leta sem prešel na osem kilogramov.”

Psihično najzahtevnejša je bila zadnja trasa

Na pot se je, po opravljeni službi, odpravil v četrtek, 14. julija, in prvi dan premagal razdaljo do Rogle. Veliko večino poti je opravil sam, dva dni, na razdalji med Jezerskim in dolino Vrata ga je spremljal eden izmed prijateljev. Uradni začetek Slovenske planinske poti je sicer v Spodnjem Radvanju, trasa pa je razdeljena na tri dele; od Pohorja do Mojstrane, območje Julijskih Alp in primorski del. “Tehnično najzahtevnejši del je na območju Kamniško Savinjskih in Julijskih Alp, zame najbolj monotona in zato tudi psihično zahtevna pa je bila zadnja trasa, na Primorskem, kjer ni bilo več visokih vzponov, poleg tega so tam med tednom planinske koče zaprte. Tako sem težje prišel do hrane, vode, zaradi suše tam tudi ni bilo naravnih izvirov,” nam pove Tadej in doda, da pa je imel srečo z vremenom. Le drugi dan poti, ko je bil na Uršlji gori, je padlo nekaj malega dežja, na najzahtevnejših delih pa je imel lepo vreme.

Prenočeval je v planinskih kočah, kjer je tudi jedel

Prenočeval je, v 95-odstotkih, v planinskih kočah, na Primorskem, kjer jih je manj, tudi v hostlih in na turističnih kmetijah. Kot član planinskega društva je imel nočitve pol cenejše. “Hodil sem samo podnevi. Vstajal sem zjutraj ob pol petih, pripravil stvari in se približno 15 minut čez peto odpravil na pot, tudi zato, ker je vreme v gorah najbolj stabilno v dopoldanskem času. Da sem lahko čimbolj zmanjšal težo nahrbtnika, s seboj nisem jemal hrane. Čez dan sem imel po planinskih kočah v povprečju en obrok, zvečer pa tam, kjer sem prenočeval, večerjo. Za zjutraj pa sem se z upravnikom planinske koče dogovoril, da mi pripravijo neke vrste lunch paket (sendvič, jabolčni zavitek, narezek, …).”

Naletel je na gamse in kozoroge

Največ planincev, predvsem tujcev, je Tadej srečal na poti na Triglav, tamkajšnja koča na Doliču je bila npr. polno zasedena. Srečeval je tudi ljudi, ki so Slovensko planinsko pot premagovali v več etapah, nekateri celo več let. Na vprašanje, kateri del poti se mu je zdel najbolj nevaren, odgovori: “Sam sem kar navajen takšnih poti. So seveda določeni predeli, ki so zavarovani z umetnimi stopnicami, vklesanimi v skalo, jeklenicami in klini, ki so planincem v pomoč. Če bi imel s seboj plezalni pas oziroma samovarovalni komplet, bi se lahko vpel. Imel pa sem seveda čelado, ki je obvezna.” Poleg ljudi pa je na poti srečeval tudi živali. “Na srečo nisem naletel na nobeno nevarno žival. Kač, medvedov, divjih svinj na moji poti ni bilo, so pa bili kozorogi, gamsi, ki so dokaj plašne živali. Eno bližnjih srečanj z gamsi sem doživel na poti na Grintovec, kjer, ker je šlo za precej velike živali, nisem bil povsem prepričan, ali je varno nadaljevati pot ali ne. Nazadnje sem se jim ognil v velikem loku. Ker veliko poti poteka prek pašnikov, je bilo tudi precej krav in ovac, ki se  ljudem sploh ne umikajo, tako da jih je potrebno obhoditi.”

Eno bližnjih srečanj z gamsi sem doživel na poti na Grintovec, kjer, ker je šlo za precej velike živali, nisem bil povsem prepričan, ali je varno nadaljevati pot ali ne.

Zdravstvenih težav v času hoje ni imel, razen nekaj žuljev in razbolelih stopal. “Kljub temu, da sem uporabljal uhojene čevlje, sem pridelal nekaj žuljev. Prve dni sem zaradi nahrbtnika imel še manjše bolečine v ramenih, pred soncem pa sem se zaščitil s kremo,” še doda Tadej in pove, da je v 16 dneh na poti izgubil približno pet kilogramov.

Ves čas podviga je bil Tadej preko mobilnega telefona v vsakodnevnem stiku z domačimi, na Instagramu pa je redno objavljal fotografije. Po 16 dneh, ko je prispel na Primorsko, na Debeli rtič, kjer je v tamkajšnjem hotelu zadnja kontrolna točka, ga je tam pričakal prijatelj, nadaljnja dva dni sta še preživela v Piranu, kjer sta kolesarila.

Planinci običajno pot prehodijo v 30 dneh

Slovenska planinska pot ima 80 kontrolnih točk, ki se nahajajo po posameznih planinskih kočah in vrhovih. Tadej je zbral vseh 80 žigov, dnevnik pa je že posredoval Planinski zvezi Slovenije, ki mu bo uspešno zaključen podvig potrdila s posebno značko. Planinci običajno traso omenjene poti opravijo v 30 dneh, kar na dan znese približno 20 opravljenih kilometrov, Tadej jih je v povprečju opravil okoli 40, toliko jih je pred potjo tudi načrtoval. Rekord poti znaša dobrih šest dni, kar pa je mogoče opraviti le s tekom. Meja med hojo in tekom je pri 14 dnevih.

In kakšni so Tadejevi nadaljnji načrti? “V prihodnje ne načrtujem nobene ekstremne poti. Morda se naslednje leto odpravim v Nepal, kjer se bom najbrž odločil za kakšno treking varianto.”