Trojičane in druge obiskovalce mogočne cerkve in samostana v Sveti Trojici v Slovenskih goricah je zadnjih 15 prijazno pozdravljal in sprejemal pater Bernard Goličnik. Marsikoga je presenetila njegova mirnost, pronicljivost in predanost. Za velikokrat resno podobo frančiškana skriva še marsikaj; le malokdo ve, da je strasten čebelar in da ima za samostansko ograjo pravcati čebelnjak, blizu so mu zdravilna zelišča, hribi, rad sede na kolo in še bi lahko naštevali. 

Obiščemo ga na vroč julijski dan in z njim sedemo v prijetno hladno senco samostanskega dvorišča. Obisk ni naključen, z njim želimo govoriti o za marsikoga težki in mučni temi - njegovi premestitvi v drugo župnijo. Tako je odločilo vodstvo slovenske frančiškanske province. V Sveti Trojici bo le še do začetka avgusta, nato se bo vrnil na župnijo, kjer je nekoč že bil - na Sveto Goro pri Novi Gorici. Tam bo v družbi še dveh bratov frančiškanov in upokojenega škofijskega duhovnika nadaljeval svoje duhovno poslanstvo - predvsem bo skrbel za romarje. 

Zase pravi, da je Štajerec, če se seveda Savinjčani štejejo mednje. Prihaja iz Šmihela nad Mozirjem. Tam blizu so Golte, kraj, ki ga ljudje poznajo predvsem kot smučarski in rekreacijski center. Pove, da je tam tudi majhna, a živa župnija, v kateri je bilo v njegovem času okoli 300 vernikom. Zanimiv je podatek, da je k maši prihajalo kar 98 odstotkov ljudi. Prihaja iz številčne družine, je štirinajsti otrok po vrsti, najmlajši, Benjaminček. Zato vedno rad živi med ljudmi. Poudari, da ne bi mogel živeti sam, zelo mu ustreza življenje v skupnosti.

15 let ste že v Sveti Trojici, kar je dokaj dolgo obdobje - glede na to, da se frančiškani precej pogosto selite iz župnije v župnijo?

To drži. Nas frančiškane običajno pogosteje premeščajo kot škofijske duhovnike. Moje povprečje bivanja v eni župniji je približno šest let. Zato je teh petnajst let tukaj res izstopajoče dolgo obdobje. In prav hitro je minilo, moram reči. Ponavadi so te spremembe dobre za človeka, pa tudi deloma za ljudi. Zame osebno je dobro, da se ob premestitvi človek nekoliko ustavi, pogleda v novo okolje. Čeprav to okolje ne bo povsem novo, saj sem s Svete Gore prišel v Sveto Trojico. Je pa res, da je tam vendarle drugačen način dela, drugačen je tudi tempo. Tam, na primer, ni župnije - je bolj romarsko središče. Tja prihajajo romarji, treba jih je sprejemati, veliko je spovedovanja, vodenja skupin. Vse to človeka na neki način znova poživi.

Menim, da je tovrstna sprememba dobrodošla. Pa tudi zato, ker imamo frančiškani obljubo uboštva - nimamo osebne lastnine, zato je selitev nekoliko lažja. Ni nam treba prevažati pohištva in druge lastnine, če se po domače izrazim, žlic in vilic. Je pa res, da s časom postane tudi uboštvo težko. Stvari se nabirajo in je dobro, da se človek znebi odvečnih stvari. Nekaj podari, nekaj pa je potrebno tudi zavreči.

A vendarle verjetno odhod po 15 letih za vas ne bo tako preprost?

Vedno sem težko odhajal. Ko se enkrat vživiš v kraj in delo, postane to del tebe in mi je lepo. Zdaj imam zelo mešane občutke - po eni strani grem z veseljem, po drugi pa ne. Težko mi je, ker vidim, kako se nekateri ljudje tukaj res žrtvujejo za župnijo in imajo živo vero.

Polni so energije, zavzeti so in skrbni. S takimi ljudmi se ustvarjajo prijateljstva, in to je tisto, kar človeka najbolj gane.

A hkrati bo slovo nekoliko lažje, ker kraj že poznam. Tam sem pred tem že služboval dvanajst let. Res pa je, da se je tudi tam v tem času veliko spremenilo; število ljudi se je zmanjšalo, redovnih sester ni več, tudi patrov je zdaj manj kot pred petnajstimi leti.

[[image_3_article_78720]]

Kar me je tukaj najbolj bremenilo, niso bili ljudje ali otroci - to delo imam rad, poučevanje verouka mi je v veselje. Težje so bile gospodarske zadeve. Nisem gradbeni inženir. Res je, da so ljudje zelo sodelovali in smo vključevali strokovnjake, a vseeno si kot odgovorna oseba ves čas vpet, nosiš glavno skrb. Denimo zdaj nas čaka še popotresna obnova cerkve, pa plaz, ki se je zgodil. Tudi zaradi tega grem z nekoliko večjim veseljem.

Drži podatek, da ste slovenski frančiškani v Sveti Trojici prisotni od leta 1900?

Tako je. Leta 1900 se je razdelila dotedanja slovensko-hrvaška frančiškanska provinca. Izgubili smo kar nekaj samostanov ob meji, vse do Trsata. Tudi cerkvenopravne meje so se takrat spremenile. Prvotno je ta kraj spadal pod Škofijo Gradec - Sekova. Takrat še ni bilo mariborske škofije. Prvi frančiškani v Sveti Trojici so bili Tirolci, leta 1900 pa smo prišli Slovenci. Od takrat dalje smo tukaj neprekinjeno prisotni. Živimo v samostanu in skrbimo za župnijo.

[[image_8_article_78720]]

V preteklosti so bile tukaj celo redovnice?

Res je. In njihova odsotnost se pozna. Tudi otroci so jih pogrešali, ko so odšle. Čutilo se je, da nekaj manjka. Težava je v pomanjkanju duhovnih poklicev. Vse manj nas je, vse starejši smo.

Za samostanskimi zidovi se skriva veliko dragocenosti: muzejska zbirka, samostanska knjižnica, nekoč je tukaj delovala tudi Don Pierinova komuna. Zaradi vsega tega je verjetno slovo še težje?

Seveda. Knjige ostajajo tu. Knjižnica je res bogata. Nastala je kot posledica nenavadnih dogodkov med drugo svetovno vojno. Knjižnica je danes 'mrtvi zaklad', ki bi bil lahko podlaga za študije, diplomske naloge … Ljudje pridejo predvsem pogledat, seveda jim tudi odpremo kakšno knjigo in razložimo njeno vsebino. To niso samo teološke knjige, ampak tudi šolske, kuharske - denimo stara receptura - in podobne, ki so še danes uporabne.

[[image_4_article_78720]]

Zraven je tudi čudovita baročna cerkev, ena najlepših na tem koncu. Kako jo vi doživljate?

To je res baročni biser Slovenije. Pred kratkim je ena gospa v neki reviji v Mariboru to cerkev in samostan poimenovala za "štajerski Bled", saj je bila fotografija izpred jezera, v ozadju pa cerkev in samostan. Cerkev je čudovita, baročna, nagovarja človeka, pomirja, spodbuja k razmišljanju in molitvi. Prej sem jo premalo poznal. Vedno znova me prevzame in odkrijem kaj novega.

[[image_2_article_78720]]

Ena zadnjih izboljšav v cerkvi je bilo ogrevanje?

Tako je. Smo ena zadnjih župnij, ki je uvedla ogrevanje. In še to ne v celotni cerkvi, saj bi bili za to potrebni precej invazivni posegi, ki bi lahko škodili cerkveni opremi. A sem se odločil, da je treba poskrbeti tudi za starejše vernike, da jim bo prijetno med bogoslužji.

Obisk cerkve se je v zadnjih letih precej zmanjšal. Kako je s številom tako imenovanih nedeljnikov?

Nedavno smo imeli zadnje srečanje župnijskega pastoralnega sveta, na katerem smo analizirali zadnjih deset let. Ugotovili smo, da se je število nedeljnikov prepolovilo. Dvakrat letno nenapovedano štejemo obiskovalce in številke so žal zgovorne. Pogosto pravim skupinam: če število obiskovalcev tako pade, je morda čas za menjavo župnika.

Vodstvo vaše province je odločilo, da greste na Sveto Goro. Pater Damjan odhaja v Maribor. Kaj to konkretno pomeni za župnijo? 

Dejavnosti v cerkvi in samostanu bodo ostale, a verjetno v zmanjšanem obsegu. Do nedavnega smo imeli tri nedeljske maše, kar je za župnijo že veliko. Tega v prihodnje ne bo več. Cerkev bo odprta, treba bo poskrbeti za to, kdo jo bo odklepal in za druge povsem tehnične stvari. Imam občutek, da je vsako leto več skupin, iz celotne Slovenije in tudi Avstrije, ki si želijo ogledati to cerkev. V samostanu bodo še naprej veroučne ure, pevske vaje… Vse bo treba dobro uskladiti. Prepričan sem, da bodo skupaj z župnijskim pastoralnim svetom našli prave rešitve.

Torej bodo frančiškani iz Maribora bodo prihajali in oskrbovali župnijo?

Tako je. Prihajali bodo iz Maribora. Sam nisem bil navdušen nad to odločitvijo. Predlagal sem, da bi se bratje iz Maribora preselili sem. Tam je versko življenje precej v zatonu, tu pa župnija živi. Če bi bratje odšli iz Maribora, bi mogoče za to vedelo manj kot pet odstotkov Mariborčanov, tukaj in v okolici pa bodo vedeli vsi, da v tej župniji nihče ne prebiva. 

[[image_5_article_78720]]

Bodo maše med tednom še potekale?

Težko rečem, odvisno, kako se bodo dogovorili. Verjetno bo kakšna tudi med tednom. 

Gospod Goličnik, bi rekli, da je bila Sveta Trojica vaš dom v teh petnajstih letih?

Čisto gotovo. Ko sem šel kam na obisk, sem rekel: »Zdaj pa moram domov.« In sem to res mislil. Ne kot samski dom, kjer imaš le sobo. Čutil sem se tukaj doma. Tako kot v družini, v kateri sem odraščal. Zato mi tudi ni vseeno, kako samostan izgleda. Ali je urejen, prezračen, ali je pokošena trava … To je moj dom, za ta prostor se počutim odgovornega. 

Kaj oziroma koga pa boste najbolj pogrešali?

Težko rečem, da ne bi koga užalil, se mu zameril. Morda najbolj svoje najožje sodelavce, te bom najbolj pogrešal. 

[[image_6_article_78720]]

Na Sveti Gori vas čakajo novi izzivi. Tudi Trojičani vas bodo tam gotovo kdaj obiskali, saj gre za znano romarsko središče?

Seveda, vedno so dobrodošli. Ko sem bil že tam, so me njihovi obiski veselili. Zame je to najlepša božja pot: 720 metrov nad Novo Gorico - tam je 100 metrov nadmorske višine. Vidiš tako morje kot Triglav. Tam se mešata alpski in jadranski zrak. Čuti se milost, tam se je prikazala Marija. To čutiš in doživiš. Tudi naš ustanovitelj je vedno iskal visoke vzpetine za molitev, bivanje in meditacijo. Tudi meni bolj ustrezajo gore, bolj kot ravnine.  

Mislim, da lahko v imenu vseh tukajšnjih vernikov rečem hvala lepa za vse, kar ste naredili v teh 15 letih. Na stari-novi lokaciji pa pa vam želim vse dobro in da bi tam še naprej z veseljem opravljali svoje poslanstvo. 

Ja, upam, da bo zdravje, telesno predvsem. Voljo imam, rad delam. Če bodo pogoji za to dani, bom z veseljem še naprej opravljal svoj redovni in duhovniški poklic, seveda skupaj z ljudmi. Brez ljudi pravzaprav tega poklica niti ni mogoče opravljati.

[[image_7_article_78720]]