Ob začetku adventnega časa smo se pogovarjali s patrom Bernardom Goličnikom, župnikom v Sveti Trojici v Slovenskih goricah.

Danes je prva od štirih adventnih nedelj, s katero se začenja adventni čas. Ta predstavlja pripravo na božič, drugi največji krščanski praznik. Advent izhaja iz latinske besede adventus, ki pomeni prihod. Z adventnim časom v Katoliški cerkvi začenjajo novo cerkveno leto in neposredno pripravo na božič, s katerim zaznamujemo Jezusovo rojstvo oziroma njegov prihod. Zunanje znamenje priprave na božič je adventni venec s štirimi svečami, ki jih postopno prižigamo ob nedeljah, danes bo zagorela prva sveča. Pomembne so tudi jaslice, ki so sestavni in nepogrešljivi del slovenske kulturne dediščine.

O pomenu božiča, njegovem zunanjem blišču, doživljanju tega praznika med vernimi in nevernimi ter vplivu covida na cerkveno življenje smo se pogovarjal s patrom Bernardom Goličnikom, župnikom iz Svete Trojice v Slovenskih goricah.

Kako, po vaših izkušnjah, ljudje doživljajo božič? Se večina dejansko zaveda, da gre za Jezusovo rojstvo ali so zgolj usmerjeni v lučke, okraševanje, prižiganje sveč na adventnem vencu in darila?

Glede pomena božičnega praznovanja in božiča samega je najbrž precejšnja razlika med ljudmi, ki živijo v mestih, in tistih, ki živijo na podeželju. Morda so na podeželju bolj povezani s cerkvijo in je mogoče več vernih. Pomembno se mi zdi, da smo ljudje poklicani k razločevanju. Vedeti moramo, kaj je pomembno, in kaj je pomembnejše, kaj je potrebno, in kaj najbolj potrebno. Malo me zmoti, da se ta zunanji blišč vzpostavi že tako zelo zgodaj. Že nekaj tednov pred božičem je vse razsvetljeno; ulice, trgovine, … Ko pa recimo praznujemo svoj rojstni dan, pa ne prižigamo sveč na torti že tri tedne prej, ampak tisti dan. Mislim, da je tudi to zunanje okrasje potrebno, ker naše telesne oči to potrebujejo, to je tudi del praznovanja. Če pa ostanemo samo pri tem, pa smo po moje nekoliko prikrajšani. Luči bodo ugasnile in naše oči tega več ne bodo zaznavale. Če pa odpremo še notranji pogled, pa je drugače.

Ko pa recimo praznujemo svoj rojstni dan, pa ne prižigamo sveč na torti že tri tedne prej, ampak tisti dan.

Božič je praznik za vse, tudi za neverne. Je dela prost dan in vsak se na praznovanje pripravlja z nekimi opravili. Si zada nek cilj, kako ga bo praznoval. Tudi ko praznujemo rojstni dan, ni pomembno samo, da so prižgane svečke, ampak je pomemben odnos, vzdušje, ki se naredi okoli slavljenca. Da mu pokažemo ljubezen, naklonjenost, da smo skupaj in se res imamo radi. Zato je pomembno poskrbeti za zunanje oči, ne smemo pa pustiti notranjih, saj to dlje odmeva in ostaja v nas. Oči pa danes vidijo nekaj, jutri pa že nekaj drugega. Praznik nas ne sme izprazniti, temveč nas mora notranje, duhovno napolniti.

Nekateri ljudje se decembra počutijo osamljeni in ne marajo teh praznikov!

Ljudje smo ustvarjeni za občestvo. Že Sveto pismo pravi, da človeku samemu ni dobro biti. Zato tisti, ki so zapuščeni, ki živijo sami, so odrinjeni, pozabljeni, brezdomni najbolj trpijo takrat, ko čutijo, da so poklicani, ustvarjeni za odnos z drugimi. To je tisto hudo, kar lahko celo vodi v samomor ali v veliko notranjo žalost in osamljenost.

Velja božič še vedno za družinski praznik?

Verjetno se tako verni kot neverni strinjamo, da je božič družinski praznik. Je pa res, da je praznik v tisti družini, v kateri so radi skupaj. Ne tam, kjer ljudje živijo eden mimo drugega. Božič je klic k temu, da se vrnemo drug k drugemu, da sočustvujemo drug z drugim, da nam ni vseeno, kako se drugi počutijo. Da takrat res naredimo denimo eno lepo kosilo, pri katerem smo brez telefonov, brez časopisov, da se gledamo v oči, da drug drugega začutimo in da si povemo, da se imamo radi. To je praznovanje.

Božič je klic k temu, da se vrnemo drug k drugemu, da sočustvujemo drug z drugim, da nam ni vseeno, kako se drugi počutijo.

Za vernega pa obstaja še nadgradnja tega. To pa je, da začuti božjo bližino, da ga ima Bog rad. Tudi če čuti, da je kdaj zelo sam, se mora zavedati, da ga Bog ne zapusti, da je on najbolj zvesti prijatelj. Sveto pismo pravi, da je Bog tako ljubil človeka, da je poslal svojega sina na svet, da je ta trpel, nas odrešil in za nas dal svoje življenje. A je še kakšna večja naklonjenost, ljubezen do bližnjega kot da daš življenje za nekoga? Iz tega lahko črpamo, da se tudi mi žrtvujemo za druge, da smo poklicani, da ljubimo Boga in bližnjega kakor samega sebe. Mogoče smo si kdaj doma malo navzkriž pri kakšni stvari, imamo kakšne zadržke, ko pridemo v cerkev, pa začutimo eno veliko družino, ki si je blizu, ki je tja prišla z istim namenom, ki časti istega Boga, ki posluša isto božjo besedo. Ko priznamo, da smo grešniki, smo si tam zelo edini. Želimo biti boljši, da bi med nami vladali edinost, spoštovanje, razumevanje.

Sodoben način življenja je v naše domove prinesel tudi modernejše adventne venčke, ki niso več tradicionalno zeleni in okrogli. Vas to moti?

Moti me le to, če družina kupi venček. Če ga izdelamo sami, je to že priprava na božič. Tudi če sami spečemo torto, ima čisto drugačen okus kot tista, ki pride iz trgovine. Je domače delo, je ljubezen enega od članov družine. Različne oblike venčka pa so stvar ustvarjalnosti. Vsak ima eno videnje venčka, tudi če ni okrogel, ni nič hudega. Bi pa se ustavil pri barvi sveč, saj se v tem skriva določena simbolika. Običajno je tako, da so tri vijolične in ena rdeča. Vijolična barva namreč pomeni pričakovanje, hrepenenje, upanje, rdeča pa ljubezen. Rdečo svečo ponavadi prižgemo na tretjo adventno nedeljo, ko nam božja beseda govori: “Veselite se, vaše odrešenje se je približalo.” Svetujem, da uporabite takšne barve sveč, če pa jih nimate, pa je pomembno, da so, da vsako nedeljo prižgete še eno in da je tudi v vaših srcih več ljubezni, potrpežljivosti in razumevanja do bližnjega in do Boga.

Kako pa naj bi potekala naša notranja priprava na božič?

Prof. Jare Dolar, Mariborčan, ki je bil dolga leta ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani in nam je urejal knjižnico v Nazarjah, je bil, ko smo molili, izredno spoštljiv. Ko sem mu rekel, da za njega molim, mi je dejal, da vsaka dobra misel koristi. Torej, tudi nevernega dela vsaka dobra misel, vsako dobro delo bolj človeka, ga dela bolj božjega, četudi tako ne razmišlja. Pri vernem pa je tako kot pravi Sveto pismo: več ste prejeli, več se bo od vas zahtevalo. Pri vernih, ki imajo določeno versko znanje, določene zakramente, pa vera ne samo daje, ampak tudi nekaj zahteva od človeka. Ti se morajo potruditi in recimo zmoliti vsak dan očenaš, in to z nekim namenom, denimo za bolnega človeka. Kljub coroni se še vedno najde prostor v cerkvi, tako da se potrudimo in gremo k maši, preberemo kakšen svetopisemski odlomek in podobno. Človeške misli so zelo nepopolne. Tistega, ki bere samo časopisje, ki hoče biti z novicami zelo odmevno, to razčlovečuje, božja beseda pa nas bogati.

Novi koronavirus je lahko po eni strani opomin za človeštvo, da vendarle nismo tako vsemogočni, po drugi strani pa bo najbrž imel tudi poledice na cerkvenem življenju. Kaj menite o tem?

Virus nam je pokazal, kako smo krhki, da nam lahko ena takšna mala stvar, ki je sploh ne vidimo, tako zelo spremeni življenje, tudi v cerkvi. Vsaka nadloga, tudi ta virus, je izziv, nekaj od česa trpimo, hkrati pa je tudi priložnost. Ljudje so mi povedali, kako lepo je bilo za veliko noč videti po televiziji domačo cerkev, ko smo imeli neposreden televizijski prenos svete maše. Kako je bila lepo okrašena, kako so po njej zahrepeneli. Začutili so, kaj jim cerkev pomeni. To je priložnost, da izvemo, kako je pa z našo vero: ali to pogrešamo ali je to zgolj neka navada, morda celo prisila, ki nam je prav prišla. Hkrati smo tudi videli, kako nam lahko internet dobro služi. Ker smo imeli sestanke prek zoom-a, sem se bil prisiljen to na novo naučiti, sicer se zagotovo ne bi. Ta virus nas bo torej tudi marsikaj naučil. Nekateri ljudje pa so tudi odkrili, koliko dobrega imajo v sebi, ko so skrbeli za druge, so pa tudi takšni, ki so se zgrozili sami nad seboj, ko so ugotovili, kaj vse slabega je prišlo na dan.

To je priložnost, da izvemo, kako je pa z našo vero: ali to pogrešamo ali je to zgolj neka navada, morda celo prisila, ki nam je prav prišla.

Omejitve in veljavni ukrepi seveda vplivajo na število ljudi v cerkvi, včasih jih je za tretjino, kdaj tudi za dve tretjini manj pri sveti maši. Nekaterim se dejansko zdi spremljanje bogoslužja prek televizije manj naporno, ni se jim potrebno podati na pot, lahko ostanejo doma, ni pa to enakovredno obisku v cerkvi. Je pa zelo dobrodošlo za tiste, ki so upravičeni do tega; za bolnike, ostarele. Pri spremljanju maše s kavča pa manjka bistvo. Otrokom sem dejal, ali boste tudi svoje rojstne dneve praznovali virtualno, ali boste jedli torto virtualno. Manjka to, da lahko Boga prejmemo v srce ob obhajilu. Smo pa občanom, v času epidemije, dali tudi  možnost, da so lahko prišli, potem ko so mašo spremljali prek spleta ali televizije, po obhajilo k nam.

Tukaj na podeželju še vedno okoli 98 odstotkov otrok obiskuje verouk. Večina staršev je glede tega odgovornih in tudi zdaj, ko znova izvajamo verouk, zaradi corone ne beležimo upada otrok. Število veroučencev je stabilno.

Kakšno je vaše sporočilo ob božiču?

Ker smo ljudje, je to družinski praznik, in bi povabil vse člane družine, da si res vzamejo čas za en obed, da so res skupaj, na način, da se pogovarjajo, da začutijo drug drugega, se potrebujejo, podpirajo. Če bo tako, potem bo to res družinski praznik. Druge stvari pustite pri miru, naj bo res samo družina pred našimi očmi. Verne pa vabim, da pridejo na božič v večje občestvo, v cerkev, kjer bomo skupaj praznovali spomin na Jezusovo rojstvo in začutili, tudi skupaj s pokojnimi, našo povezanost v še večjo družino. Da bomo, ker je človek preveč krhek in nepopoln, črpali božjo pomoč od zgoraj. To boste dobili pri maši, kjer bo tudi petje, ki človeka razveseljuje. Pojdite pogledat tudi jaslice. V preteklosti smo imeli v Sveti Trojici veliko razstavo jaslic v samostanki kleti, letos bo samo pred samostanom. Ozrite se v sveto družino, ker je tudi vaša družina na nek način poklicana v svetost.