Le še dva dneva nas ločita do trenutka, ko bomo zamenjali letnico na koledarju in vstopili v leto 2025. Nekateri bodo to storili doma v krogu svojih družin, drugi s prijatelji na kakšnem organiziranem silvestrovanju. Če so v današnjem času za silvestrovo značilne bogato obložene mize, ognjemati in peneče vino, s katerim nazdravimo ob polnoči, pa je bilo v preteklosti bistveno drugače. Praznovanje novega leta je bilo skromno, ponekod pa so ga kar prespali in temu dogodku niso posvečali prav veliko pozornosti. 

Pred mikrofon smo povabili najstarejšega občana Svete Ane, 96-letnega Andreja Kapla z Dražen Vrha. Kljub častitljivim letom je še vedno čil in poln energije ter umsko in telesno zdrav. Njegovo življenjsko zgodbo, ki je bila polna zanimivih pa tudi žalostnih in težkih trenutkov, smo podrobneje predstavili v prispevku Andrej Kapl: Odhodu v nemško vojsko sem se izognil s hujšanjem.

Silvestrovega niso praznovali 

Ob našem tokratnem obisku na njegovem domu pa nas je zanimalo, kako je kot otrok skupaj z bratom Viktorjem in sestro Marijo praznoval silvestrovo, v video zapisu pa nam je povedal tudi, kakšne zime so bile v času njegovega otroštva in kako so se otroci takrat igrali v snegu. 

"Silvestrovega nismo posebej praznovali, poudarek je bil na božiču, ki smo ga preživeli v krogu družine. Takrat ni šel nihče od hiše, vsi smo bili doma. Do kakšnega soseda smo šli šele na Štefanovo. Daril ni bilo. Smo pa imeli pred božičem koline, da smo imeli za božično večerjo meso. Spomnim se, da je naša družina leta 1940 in 41 božič še praznovala skupaj, v času vojne pa se je to spremenilo," nam pove Andrej.

[[image_1_article_73027]]

Nemška mobilizacija je razdrla družino 

Njegov starejši brat je moral v nemško vojsko in se potem ni nikoli več vrnil domov.  Očeta so medtem Nemci odpeljali na kopanje strelskih jarkov, sestra pa je morala po strelskih jarkih v Radgoni plesti ščit, s katerim so preprečili zdrs zemlje. Sam je še nekaj časa ostal doma, nakar je  moral na smučarski tečaj v sosednjo Avstrijo, kjer so jih en mesec urili v smučanju. Dva meseca je moral sodelovati tudi v strelskem tečaju, ki so ga vodili vojaški invalidni oficirji. Šlo je za neke vrsto predvojaško urjenje. "Nato pa sem leta 1944 tudi sam dobil poziv, da moram v nemško vojsko. Ker mati ni želela, da gre od hiše še drugi sin, mi je svetovala, naj nekoliko manj jem. In res, v naslednjih dneh sem precej shujšal in ko sem moral pred komisijo, so mi odhod v vojsko prestavili za eno leto."

V času božiča in novega leta ni bilo nobenih okraskov in raket, prav tako za silvestrovo nikoli niso čakali do polnoči in odštevali zadnjih sekund leta. "Nikoli nismo bedeli do polnoči, to se je začelo potem, v letih po osvoboditvi. Je pa za novo leto veljalo, da nismo hodili od hiše in smo bili vsi doma."

Zime so bile povsem drugačne

So pa bile zime takrat povsem drugačne. Zapadlo je vsaj pol metra snega, ceste so plužili z volovsko vprego, otroci pa so si sami izdelovali smuči in postavljali vrtiljake. Več pa v spodnjem posnetku: 

Spominja pa se tudi pametve. Ko je bil še šolar, je 28. decembra s šibo hodil od hiše do hiše in sosedom zaželel srečno novo leto. "Ponekod sem dobil kos sadnega kruha, drugod pa ponavadi eno krono. Če pa sem šel k botri, pa mi je dala 50 para, kar takrat ni bilo tako malo."

Da bi še naprej ostalo tako, kot je

Andreju Kaplu, ki je 25. novembra dopolnil 96. rojstni dan, zdravje še vedno služi. Le sliši nekoliko slabše, sicer pa še vedno prebere vso dnevno časopisje, spremlja informativne oddaje po televiziji, ogleda si tudi kakšen film in nogometno tekmo. Ob lepem vremenu se odpravi na sprehod okoli hiše, loti se tudi kakšnega manjšega opravila. V novem letu si želi predvsem zdravja: "Da bi bilo še naprej tako, kot je. Da bi se lahko sam oblekel in šel vsak dan na sprehod ter gledal proti moji rojstni hiši, ki jo zdaj obnavljajo."