Zimski meseci pri ljudeh pogosto vzbudijo željo po pomoči prostoživečim živalim, zlasti srnam, srnjakom, zajcem, fazanom ..., vendar strokovnjaki opozarjajo, da lahko nepravilno krmljenje povzroči več škode kot koristi. Največja nevarnost za živali pozimi namreč ni lakota, temveč vznemirjanje in neustrezni posegi v njihovo naravno ravnovesje.

O tem smo govorili z mlado, 21-letno lovko Meliso Zadravec iz Lovske družine Sveta Ana. Je najmlajša predstavnica tamkajšnje zelene bratovščine, lovstvo pa ji je bilo položeno v zibelko. Lovec je njen deda Janez Vajnhandl, pa tudi oče Branko Zadravec. 

Že kot majhna deklica je hodila z očetom na lov

Melisa, ki lovka že tri leta in prihaja iz centra Svete Ane, nam pove, da je imel velik vpliv na njo njen dedek, ki je lovec z najdaljšim stažem v anovski lovski družini. "Tudi moj oče je lovec. Že kot majhna deklica sem zelo rada hodila z njim na lov. Najbolj so mi bile všeč preže, predvsem zato, ker je bil to kvaliteten čas, ki sva ga preživela skupaj. To me je navdušilo. Če si za lovstvo, se v tem vidiš - enostavno moraš to imeti v sebi."

Da postaneš lovec, je potrebno najprej enoletno pripravništvo. Sogovornica ga je ob pomoči dveh mentorjev opravila v domači lovski družini, nato je sledilo intenzivno štirimesečno izobraževanje v Lovski zvezi Maribor. 

Odstrel živali ni v ospredju 

Melisa poudari, da odstrel živali, ki ga marsikdo problematizira, predstavlja najmanjši del njihovih nalog. "Naše delo je predvsem opazovanje narave, spremljanje populacij živalskih vrst in skrb, da je njihovo število ustrezno ter da so populacije zdrave. Poleg tega skrbimo tudi za krmišča, srnjadi na primer nastavljamo sol in podobno Odstrel pa je nujen del lovstva, a nikakor ni glavni."

Dodatno krmljenje ni potrebno 

Kako pa je torej z zimskim krmljenjem prostoživečih živali? Jim moramo ljudje v času snega in nizkih temperatur pomagati? "Prostoživeče živali v našem okolju so na zimske razmere prilagojene. Gre za avtohtone vrste, ki so se razvijale v teh razmerah. Pri srnjadi se na primer razvoj zarodka po oploditvi za nekaj časa ustavi, da se energija usmeri v preživetje. Zato dodatno krmljenje v običajnih zimskih razmerah ni potrebno. Živali same najdejo dovolj hrane, njihove energijske potrebe pa so pozimi manjše, ker se tudi manj gibajo."

Parkljarji, kot sta srnjad in jelenjad, so prilagojeni na zimske razmere in varčujejo z energijo z zmanjšanim gibanjem ter zanašanjem na maščobne zaloge.

Neprimerna hrana, kot so kruh in ostanki človeške hrane, lahko pri njih povzroči resne prebavne težave in celo pogin. Krmljenje parkljarjev je zato smiselno le v izjemnih vremenskih razmerah in izključno pod strokovnim nadzorom, kar praviloma izvajajo lovci.

Krmišča za fazane

Posebno pozornost pa v Lovski družini Sveta Ana v teh dneh namenjajo fazanom, ki niso povsem prilagojeni našim razmeram. Zanje imajo urejena krmišča, kjer jim nastavljajo suho koruzo in hkrati nudijo zavetje. 

[[image_1_article_84346]]

Pri pticah je krmljenje lahko koristno, vendar le ob uporabi ustrezne hrane, kot so sončnična semena, oves ali jabolka. Kruh, slani ostanki hrane, plastične mreže in krma z invazivnimi semeni so neprimerni in lahko pticam škodujejo.

Melisa zaključi, da je v tem času ključno predvsem spoštovanje naravnega zimskega ravnovesja. Ljudje naj ostajajo na označenih poteh in živali ne vznemirjajo po nepotrebnem.