Franc Ruhitel z ekološke didaktične kmetije Pri Fridi z Zgornje Ročice v občini Sveta Ana je s strani Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije pridobil častni naziv priznani rokodelec za polstenje. 

Gre za uspeh celotne kmetije

Povedal nam je, da za tem nazivom stoji uspeh celotne družine in kmetije: "Žena je naprej imela osebno dopolnilno delo, leta 2002 pa sva začela z ovčjerejo. Ker nisva vedela, kam z volno, sva začela z ustvarjanjem, nakar se je vse skupaj razvilo v dopolnilno dejavnost. Iskala sva niše, uvajala nove izdelke, in to povsem sama. Nisva hodila na nobene izobraževalne tečaje. Skozi leta se je nabralo precej znanja, izdelki pa so kvalitetnejši." Pobudo za naziv za priznanega rokodelca  je dala Razvojna agencija Slovenske gorice, ki je tudi pomagala pri zbiranju vsega potrebnega materiala in dokumentov.

[[image_4_article_82933]]

Lan, ovčje- in kozjereja ter predelava volne

Kmetija Frančka in Fride Ruhitel je zgled ohranjanja tradicije, samooskrbe in ekološkega kmetovanja. Obiskovalce pričaka pravo kmečko dvorišče brez asfaltnih površin, gospodar pa jih z nasmehom popelje v svet nekdanjih znanj in skoraj pozabljenih poljščin.

[[image_1_article_82933]]

[[image_2_article_82933]]

Na kmetiji že 15 let gojijo lan, ob tem pa se že 23 leto ukvarjajo z ovčerejo in kozjerejo. Redijo 15 ovac jezersko–solčavske pasme in pet mlečnih koz, vse v prosti reji, skladni z ekološkimi standardi. Leta 2012 so uradno prešli na ekološko kmetovanje ter svojo dejavnost razširili z vzgojo pozabljenih poljščin. Prek zadruge Dobrina zdaj tržijo polstene izdelke, ekološke pridelke pa imajo zgolj za lastno uporabo. 

Predelava volne je osrednja dopolnilna dejavnost. Volno obdelajo ročno: od striženja in pranja v deževnici do predenja na kolovratu ter barvanja z naravnimi barvili. Izdelujejo copate, nogavice, vložke in druge volnene izdelke. "Žena se ukvarja s suhim, jaz pa z mokrim polstenjem. Naziv za priznanega rokodelca je uspeh obeh," nam pove Franček. 

Prihajajo šolske skupine

Kmetija je skoraj popolnoma samooskrbna, imajo tudi mini muzej starega orodja in poljedelski muzej. Poseben del njihove identitete pa je prastaro znanje obdelave lanu, ki ga obiskovalcem predstavijo skozi žive prikaze nekdanjih opravil – od »pipanja« lanu do ruflanja in trenja v lenišnicah, kjer ni manjkalo šal, pesmi in zgodb. K njim prihajajo šolske skupine, za katere pripravljata učne delavnice pridelave lanu.

[[image_3_article_82933]]

Obišče ju lahko vsak 

Otrokom v prostoru, imenovanem Dediščina, predstavijo pot od žita do kruha, od ovce do volne in od semena do platna. Vsak lahko sodeluje v delavnicah in spozna, kako so se ljudje nekoč z ročnim delom oblačili in prehranjevali. Obisk se pogosto zaključi s tradicionalnim »tavrharskim« obrokom, kruhom z zaseko in čebulo, ter s pripovedjo o nekdanjih dninarjih in njihovih »poletnih«, kovinskih ploščicah za obračun dela.