Natalija in Aleksander Šijanec sta starša, ki zagotovo prispevata k reševanju slovenske natalitete. V družini, ki prihaja iz občine Sveta Ana v osrednjih Slovenskih goricah, je namreč kar devet članov. Ob Aleksandru, sicer profesorju glasbe, ki je tudi ravnatelj anovske osnovne šole, in Nataliji, akademsko izobraženi glasbenici, družino sestavlja še sedem otrok. Najstarejša Lara bo septembra dopolnila 23 let, najmlajši Lovro pa prav tako prihodnji mesec sedem.

Sprva tako velike družine nista načrtovala

Starša, ki sta skupaj z otroki vpeta v cerkveno dogajanje v domačiji župniji, Natalija igra tudi orgle v cerkvi in vodi pevski zbor, pravita, da sta zelo vesela in zadovoljna, da imata sedem čudovitih otrok. “Rada jih imava in so najina sedmica na lotu. Tako velike družine sprva nisva načrtovala, vedno sva želela imeti tri otroke. Ko sta se rodili Lara in Maša, sva na tretjega Jakoba morala počakati kar nekaj časa in preboleti prenekatero bolečino. Toda kasneje se nama je kar »odprlo«. Rodili so se nama še Pavel, Neža, Metod in Lovro. Resda niso bili vsi načrtovani, kot bi morda to povedale mlajše družine, ki vse preveč rojstvo otroka vzamejo kot projekt, načrt, finančno konstrukcijo. Najini otroci so bili spočeti v ljubezni in sprejeti s srčno toplino ter z veseljem. Zanimiva je ta ljubezen, ki se z vsakim otrokom ne deli, temveč množi.” Natalija ima še sestro in brata, Aleksander pa enega brata, tako da motiv za njuno številčno družino ne izhaja od tod, pravita pa, da imata zgled vsak pri svojih starih starših. Prvi so na svet povili osem, drugi deset.

To, da vsak otrok ni mogel imeti svoje sobe, se je izkazalo za dobro

Lara je od otrok najstarejša, septembra bo 23, Maša bo novembra stara 20, Jakob novembra 16, Pavel ima 14 let, Neža 13, Metod 10 in najmlajši Lovro bo septembra dopolnil sedem let. Toliko otrok zagotovo za družino predstavlja precejšen bivalni, logistični in še kakšni izziv. Aleksander pravi, da je hiša, v kateri živijo, srednje velika, je v dveh nadstropjih, vsako meri po 108 kvadratnih metrov. “Domala vsi otroci, vsaj po dva ali celo vmes po trije, so prebivali skupaj v eni sobi. Hišo smo gradili in urejali sproti po finančnih zmožnostih, tako da ni mogel imeti vsak otrok svoje sobe. To pa se je izkazalo za dobro, namreč na ta način se otroci povežejo, znajo deliti in delovati v skupnosti, kjer vlada skupinski duh in porazdelitev vlog. Glede drugih dobrin oziroma pogojev pa ne pretiravava, imava sicer dva avtomobila, kakor verjetno danes že vsaka tudi manjša družina, sicer pa vsega po malem, nimamo ne vem kaj, pa vendar dovolj, da živimo neko normalno, znosno življenje.”

“Premalo je počitniških nastanitev, primernih za družine z več otroki”

Ker smo še vedno v času poletja, je smiselno vprašanje, kako izgledajo njihove počitnice oziroma letni dopust. Natalija in Aleksander pravita, da si dopust vsako leto privoščijo, zmeraj pa najdejo nekaj primernega zase. “Letos smo bili v Savudriji na Hrvaškem, bilo je veselo ter zelo lepo. Sprašujeva pa se, zakaj ponudniki apartmajev, hotelov, skratka počitniških nastanitev, razmišljajo le o tem, da lahko pride na morje le družina z do največ tremi otroki, in tako ponujajo apartmaje oziroma sobe za maksimalno pet, redko za šest ljudi. Nas pa je devet in moramo tako vzeti dva apartmaja. Premalo je počitniških nastanitev, primernih za družine z več otroki. Sicer pa za nas to ni ovira, mi se stisnemo tudi v manjši apartma, se porazdelimo po vseh prostorih, tudi v kuhinji spimo in se imamo nadvse čudovito.”

Brez pomoči Natalijinih in Aleksandrovih staršev bi bilo težko

In koliko denarja npr. tedensko porabijo za hrano? “Nikoli nisem razmišljal o zneskih za hrano, lahko pa povem, da gre kar veliko denarja za to. Veseli smo lahko, da ogromno prehrambenih dobrin dobimo od Natalijinih mame in očeta, ki imata manjšo eko kmetijo, na kateri tudi sami, kolikor nam dopušča čas, pomagamo, občasno kakšno zelenjavo dobimo tudi od moje mame. Sicer pa imamo okrog hiše velik vrt in sadna drevesa, tako da veliko pridelamo tudi sami. Seveda je pa še kar nekaj dobrin, ki jih je potrebno kupovati in ja, to kar nanese nekaj denarja,” nam pove Aleksander.

Vsi otroci obiskujejo oziroma so obiskovali glasbene šole in se ukvarjali ali se še ukvarjajo s športom oziroma plesom. “Otroke voziva v Lenart in v Jurovski Dol, kjer so nogometni treningi, vsak s svojim avtomobilom, kakor nama dopušča čas, pri tem nama pomagajo še najini starši, ki z veseljem priskočijo na pomoč z lastnim prevozom. Občasno pa se za prevoz dogovorimo tudi z drugimi starši soigralcev pri nogometu.”

Oba sta povezana z glasbo

Aleksander kot ravnatelj Osnovne šole Sveta Ana s svojo številčno družino zagotovo predstavlja dober vzgled ostalim staršem. Sicer nataliteta v anovski občini v zadnjih letih niha, kakšno leto je več, drugo manj rojstev. V novem šolskem letu bo šolo obiskovalo 239 otrok na matični šoli in 14 na podružnični v Lokavcu. V vrtcu bo okoli 100 otrok. “Povedali so mi in v šolskih kronikah lahko zasledimo, da je bilo leta nazaj veliko več otrok, vmes je število padlo, danes pa vidimo, da število ponovno raste, tako da se nam ni bati za učence, moramo pa posledično zagotavljati ustrezne pogoje za pouk.”

Natalija je bila zaradi več zaporednih nosečnosti kar nekaj časa odsotna iz službe in je doma skrbela za družino. “Hvala ji za to. Po poklicu je akademska cerkvena glasbenica z dokončanim pedagoško-andragoškim izobraževanjem in opravljenim strokovnim izpitom iz vzgoje in izobraževanja. Zaposlena je na OŠ Voličina kot učiteljica glasbene umetnosti in pevskih zborov. Od svojega 13. leta igra orgle v župniji Sveta Ana in od takrat vodi pevski zbor, v katerega smo vključeni ostali člani družine, razen mlajših, ti pa še pridejo. Ko so bili otroci mlajši, so pri njihovem varstvu pomagali tudi najini starši, za kar se jim iz srca zahvaljujeva. Le tako sva lahko oba delovala vsak na svojem področju, veliko pa imava tudi skupnih aktivnosti,” pravi Aleksander in doda, da je bil zanje največji izziv večerni odhod v posteljo. “No, danes ni več teh težav, pred leti pa, ko so bili otroci manjši, je bilo potrebnega več pregovarjanja za te zadeve, ampak nikoli ni bilo večjih težav. Po naši skupni večerni molitvi vsi vemo, da je čas za spanje.”

Povejo jima, da sta drugim navdih

Glede razdelitve dela nam sogovornika povesta, da družina nima ravno urnika in seznama del, kdo mora kaj napraviti. “Naši otroci vedo, da se vsako delo, ki ga v dnevu opravljamo, porazdeli tako, da vsak nekaj pomaga, in to ni čisto nič narobe. Poleg učenja, hobijev in prostega časa so hišna opravila in pomoč, kdaj pa kdaj tudi na kmetiji pri babi in dediju, sestavni del urnika naših otrok oziroma cele družine.”

Poleg učenja, hobijev in prostega časa so hišna opravila in pomoč, kdaj pa kdaj tudi na kmetiji pri babi in dediju, sestavni del urnika naših otrok oziroma cele družine.

Nikoli nista imela občutka, da bi okolica zaradi njihove številčnosti kakor koli drugače gledala na njih. “Ko sva tako rojevala enega otroka za drugim, je tu in tam kakšen jezik morda opletal v smislu, če nas ni že preveč, vendar se z ženo nisva ozirala na to. Prej bi danes rekel, to govorim, kar mi povedo, da sva drugim navdih, kako lahko kljub številčni družini živiva normalno življenje, primerljivo družinam z manj otroki.”

In ob koncu še pričakovano vprašanje, ali morda načrtujeta še osmega otroka. “Ne, ne načrtujeva osmega otroka. Stara sva 47 in 45 let, imava sedem, hvala Bogu, zdravih in srečnih otrok, sedaj pa je čas, da jih vse preskrbiva do njihovih služb. Obenem pa se počasi pripraviva na čas, ko bo čez nekaj let na svet privekal prvi vnuk.”