Minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec je podelil priznanja za dolgoletno in uspešno izvajanje rejniške dejavnosti. Med prejemnicami priznanj je tudi Bojana Holer s Svete Ane v Slovenskih goricah. Prvega otroka je v rejništvo sprejela že leta 1998, s svojim zavzetim delom in aktivnim sodelovanjem z različnimi institucijami pa je postala zgled za celotno rejniško skupnost. Njeno delo presega zgolj osnovno skrb, saj otrokom nudi tudi čustveno oporo in spodbuja njihov osebnostni razvoj, je med drugim zapisano v obrazložitvi priznanja.

Ljubezen in toplino sta nudila že desetim otrokom 

Bojana nam pove, da se je za rejniško dejavnost odločila skupaj z možem Romanom, in to zaradi tega, ker sta želela pomagati otrokom, ki to potrebujejo, in jim nuditi topel ter ljubeč dom.

[[image_1_article_72321]]

"Pri nas je bilo skupaj že deset otrok. Vsem sva nudila ljubezen toplino, ki so ju v dani situaciji res najbolj potrebovali. Trenutno bivata pri nas dva fanta, ki obiskujeta še osnovno šolo. Skoraj vsi, razen omenjena dva, so že odrasli, nekateri imajo svoje družine. Stike z njimi sva ohranila, na kar sva z možem izjemno ponosna. To je še potrditev več, da si nekaj delal dobro. Bila sva tudi na porokah, krstih, rojstnih dnevih ... teh otrok. Nekaj čudovitega je, ko te obiščejo ali pa povabijo na kosilo. To so stvari, ki nimajo cene, in so najlepše."

"Če tega ne delaš z vsem srcem, potem ne moreš opravljati tega poslanstva. Ko se odločaš za takšno dejavnost, moraš vedeti, v kaj se spuščaš. K sebi sprejmeš otroke na način, kot da so tvoji, enostavno jih vzljubiš."

Bojana nadaljuje, da ima vsak otrok, ki ga sprejme, svoje težave, svojo prtljago. Nanje gleda s srcem, z ljubeznijo, saj jim lahko le na ta način pomaga tam, kjer pomoč najbolj potrebujejo.

Prej so odraščali v nasilju in alkoholu

Pri Holerjevih je bilo najbolj pestro in hkrati čudovito, ko je bilo pri njih pet otrok v starosti od 12 do 16 let. Seveda pa so bili tudi žalostni trenutki. Bojana se spominja otroka, ki je prišel k njej in se kar ni mogel najesti. Pogledoval je proti drugim, ali bo še vendarle ostalo kaj hrane. "In je ostalo. Najedel se je in potem se je ista zgodba ponavljala iz dneva v dan. Kar nekaj časa je trajalo, da smo mu dopovedali, da je hrane dovolj."

Zgodilo pa se je tudi, da otrok ni upal poseči po hrani, in to kljub temu, da so ga k temu večkrat vzpodbudili. "Bilo ga je strah, saj si v prejšnji družini hrane ni smel vzeti, kaj šele kaj sladkega. Vse je bilo pod ključem. Res zelo žalostno. V večini primerov so ti otroci prej odraščali v nasilju in alkoholu. Zato ko pridejo k nam, traja precej časa, da se odprejo, da vidijo dobro v naši družini, da ugotovijo, da nam lahko zaupajo. Ne gre zgolj za osnovno skrb, potrebno je biti predan in z otroki vzpostaviti posebno vez. Brez zaupanja, spoštovanja, ljubezni in nenazadnje prijateljstva ni ničesar," pravi Bojana. 

Bojana in Roman imata tudi svojo hčerko, Matejo, ki je, zanimivo, trem rejencem krstna, dvema pa birmanska botra. 

Delo rejnice opravlja z vso predanostjo, posebej zdaj, ko skrbi za dva otroka s posebnimi potrebami. To, kot poudarja, zahteva celega človeka in veliko potrpljenja. "Potrebno ga je spremljati na obravnave. Da lahko takšnemu otroku prisluhnem in mu pomagam, prebiram veliko strokovne literature. Sicer pa se skupine rejnic mesečno srečujemo na centru za socialno delo in si tam izmenjamo svoje izkušnje ter si medsebojno pomagamo."

[[image_2_article_72321]]

"Cenim, da se tudi na tem področju enkrat letno podelijo nagrade"

Bojana Holer sklene, da ji priznanje za dolgoletno in uspešno izvajanje rejniške dejavnosti pomeni zelo veliko. "Delim pa ga skupaj z možem, kajti otrokom pomagava oba. Sicer pa cenim, da se tudi na tem področju enkrat letno podelijo nagrade. Že moji otroci in njihovi partnerji so mi povedali, da bom izbrana, ker si to zaslužim. In res je bilo tako. Hvala vsem, ki ste skupaj z mano pisali to zgodbo."