Le kdo je ne pozna? Mojca Pepelnik je strastna navijačica NK Maribor, poleg tega piše blog, zadnje čase pa jo poznamo še kot organizatorko velike krvodajalske akcije »Vijol’čna kri za vse ljudi«. Z nami je poklepetala o njenem življenju.

Za teboj je še ena uspešna krvodajalska akcija. Kakšni so občutki ob tem?

Občutki? Občutki so res lepi. Neizmerno sem ponosna na vse ljudi, ki vsako leto prihajajo, darujejo, pomagajo. Pridejo s takšnim posebnim čarom v očeh, ni jim težko malo počakati, imajo se lepo, spoznavajo se med seboj. Predvsem se mi zdi krasno, da vsako krvodajalsko akcijo ogromno dam, še več pa dobim nazaj.

Koliko ljudi je darovalo kri? Kolikokrat si ti že darovala kri? Se spomniš tvoj “prvič”?

Letos je padel rekord, kar poudarjam z velikim ponosom. 189 ljudi je darovalo kri. Med zadnjimi sem bila tudi sama. Vedno počakam, da se zadeva umiri, da imam tudi jaz čas zadihati. Vsako leto ne morem darovati zaradi takšnih ali drugačnih razlogov, letos pa sem uspela in sem bila zelo vesela. To je bilo moje tretje darovanje, prvo je bilo na prvi vijol’čni krvi. Pisal se je 5. september 2011, sedem let kasneje sem darovala tretjič, drugič je bilo dve leti nazaj. Vse v press centru NK Maribora. In niti enega darovanja ne bom nikoli pozabila. Za mene je darovanje dodatek na vse, kar storim v letu dni.

Pišeš blog, posvečen NK Maribor, kako dolgo že? Zakaj si se zanj odločila?

Blog se je rodil 4. marca 2012, čisto naključno. Imela sem prijateljico, ki je pisala bloge in mi predlagala, da bi pisala o tekmah skozi navijaške oči. In tako se je začelo. Prvi blog je bil kratek, z eno fotografijo. Ni se začelo najbolje. Maribor je takrat izgubil v Kranju. Težek začetek je bil. Na srečo ima blog v svoji zgodovini veliko več lepih zgodb, kot tistih, ki so za pozabiti. Sem pa hvaležna zanj, saj je še danes točno takšen kot je bil na začetku. Čisto moj, iskren, včasih malo sarkastičen, velikokrat preveč medvrstičen.

Vesela sem, da lahko dodam svoje fotografije in da je vse skupaj res nekaj, kar delam z vsem srcem in dušo. Kot Vijol’čno kri za vse ljudi. Vsaka je na svoj način unikatna in posebna. Le da so utrinki kot nek moj dnevnik. Je pa res, da utrinki vijolice govorijo zdaj tudi o rokometu, odbojki, hokeju, tudi tenisu in morda še kakšnem mojem potepanju, operaciji oči. Zadeva je postala širša. Utrinki vijolice zdaj govorijo tudi o čem kar me izjemno navduši in sem prepričana, da o tem moram napisat tekst in pohvalit tiste, ki so me navdušili.

Kaj ti pomeni NK Maribor?

To je moj klub. Preprosto rada ga imam. Ker ima srce na pravem mestu. Vijol’čna družina je izjemna. Ko sem dolgo, dolgo let nazaj prišla prvič na stadionu si nisem mislila, da se bo zgodilo vse to kar se je zgodilo. Hvaležna sem za vsak obisk stadiona, ker me vedno znova napolni s pozitivno energijo. Bolečine minejo in pozabim na kakšno skrb. NK Maribor je moja strast in ljubezen. Spada k meni. Ne znam si predstavljat življenja brez nogometa, tekem v živo, tega veselja ob golih, tudi solz ob porazih, odhodih. Dosti smo preživeli skupaj. Konec koncev tudi pred letom dni meni tako ljubo gostovanje v Sevilli, za katerega bom hvaležna do konca življenja. Na letalu sem bila z vijol’čnimi bojevniki in čeprav se tekma ni končala po naših željah, še danes pomnim vse lepo kar sem imela možnost doživeti in ne bom nikoli znala prav opisati z besedami.

Pred kratkim smo te lahko spremljali v oddaji Diva, kaj ti je izkušnja prinesla?

Projekt Diva je nekaj čisto drugega od tega kar so ljudje pri meni vajeni. Teniske sem zamenjala za visoke petke in trenerko za obleko. Izkušnja je bila res zanimiva, zelo naporna in za mene zahtevna. Uživala sem v vseh snemanjih na terenih, kot tudi v oddaji sami. Lucija in njena ekipa so bili izjemni. Še danes smo v stikih in upam, da se to ne bo nikoli končalo. Pripravili so mi številna presenečenja, pa tudi darila mi bodo še dolgo prav prišla. Dvomim pa, da se bom še kdaj lotila česa podobnega. Razen, če bomo mogoče na stadionu s to ekipo posneli kaj podobnega. Veselilo bi me, da pridejo še oni na moj teren. In vidijo to, kar sem jim s takim ponosom razlagala s solzami v očeh.

Tam si se tudi zaročila, kakšni so poročni plani?

Poročnih planov nimam. Saj tudi zaročnih ni bilo. 😉 Ko se bo zgodila poroka, bodo verjetno vsi izvedeli tako, da jim bom kak sms poslala ali pa fotografijo.  Nimam želje po veliki poroki, imam pa eno skrito željo kje bi se poročila, a ta naj ostane skrivnost. In ne, ni stadion Ljudski vrt.

Kdo ti je sicer največji vzor?

Nimam vzornikov. Preprosto pa spoštujem in cenim ljudi, ki so pristni, iskreni. Ne maram hinavcev. Predvsem ne razumem ljudi, ki so komu karkoli fauš, sploh če je ta nekdo za to garal in do uspela prehodil trnovo pot. Rada imam ljudi, ki ne kažejo s prsti na druge in dovolijo ljudem, da so to kar so in se predvsem brigajo za sebe. Navdušujejo me ljudje, ki sami kaj storijo za boljši jutri sočloveka in pri tem ne zahtevajo aplavza in jim je največja nagrada polno in srečno srce. Ker tako malo je potrebno, da smo človeku človek.

Tvoja največja še neuresničljiva želja?

Bi mi verjeli, da je moja največja želja, da bi spoznala teniškega igralca? Ja, neuresničena želja je spoznati Rogerja Federerja. Ampak to je želja, ko nisem skromna. MalaMo bi si zaželela, da bi morda nekega dne vendarle delala na radiju, posodila glas kakšnemu junaku v risanki in ja, Mojca bi rada nekega dne napisala knjigo. Mogoče bodo utrinki vijolice prišli v tiskani obliki. Nekega dne. Verjetno me bo moral kdo »potisniti«, da se premaknem. Kdo ve. Najprej bi jih rada napisala vsaj 800. Do tja pa ni več tako daleč. Za vse kar prinese nov dan, sem neizmerno hvaležnost. In dokler sem hvaležna, se uresničujejo še najbolj drzne sanje. To je preverjeno.