Steklopihač Zvonko Drobnič že več kot pet desetletij svojega življenja posveča steklu, materialu, ki ga sam opisuje kot "živega". Njegova pot se je sicer začela v industriji, kjer je dolgo ustvarjal tehnično steklovino, od zrcal za železniško signalizacijo do laboratorijskih izdelkov. Ko je ob zapiranju delavnic povpraševanje usahnilo pa se je preusmeril v unikatne ročne izdelke, ki jih velike proizvodnje sploh ne morejo več izdelovati.

V pogovoru nam je razkril, kako je ostalo pri le dveh steklopihačih v Sloveniji, zakaj zanj radovednost ostaja ključ do dolgoveznosti in zakaj kljub upokojitvi še vedno vsak dan prižge gorilnik.

Od industrije do lastne delavnice

"Leta 1970, ko sem šel za vajenca za steklopihaštvo, nas je bilo vseh skupaj 124, leta 2000 pa so za menoj zaprli delavnico, ker so rekli, da se za enega ne splača imeti nabave in prodaje," pripoveduje sogovornik. "V tem času, leta 1991, so nas selili. Takrat smo bili tudi tretji največji proizvajalci grafoskopov, potem pa je šlo steklopihaštvo, recimo, od leta 1994, ko smo stopili z Iskre, samo še navzdol."

Ob tem pokomentira, da je bil sprva prepričan, da bo delo steklopihača obstalo. "Jaz sem mislil, ko sem bil vajenec, da bo vedno tako. Vendar v tovarni ni bilo nekakšnega zanimanja, da bi obdržali steklopihaštvo," razloži. Leta 1997, pa vse do leta 2000, je bil edini, ki je še delal, dokler niso dokončno zaprli delavnice za njim.

Po zaprtju delavnice pa se je moral Zvonko soočiti z negotovostjo. Prelomnica je nastopila leta 2006, ko je po več kot 20 letih dela v industriji, končno odšel na svoje. "Dve leti je bilo nekoliko težje, saj sem živel na prihrankih, vendar me je delo sčasoma našlo. Zdaj sem pa že enajst let penzionist, pa še kar delam, zaradi mojega veselja," se pošali.

"Ko me radovednost mine, lahko umrem"

Zvonko Drobnič poudarja, da je veselje do dela tisto, kar ga žene naprej, vendar ob tem opozarja na izzive rokodelstva. "Ni zanimanja - verjetno tudi zato, ker je rokodelstvo, brez uporabe računalnika," pokomentira sogovornik. Od leta 2006, ko je odprl svoj s.p., v Sloveniji dejansko nima več nikogar, ki bi ga lahko kaj vprašal. "Včasih porabim tudi cel teden, da ugotovim, kako bi eno stvar naredil," se pošali.

Kljub temu ga izjemno veseli, ko vidi navdušenje na obrazih obiskovalcev, predvsem otrok. "Lahko bi rekel, da že 55 let opravljam ta poklic in mi je vedno v zadovoljstvo, ko pridejo k meni v delavnico otroci in vidim, da jih moje delo zanima."

"Pri meni je tako, da me pri 70 letih še vedno vse zanima. Ko me radovednost mine, pa lahko tudi umrem."

Najbolj pogosto dela aparate po naročilu

 

Zvonko trenutno ustvarja izdelke, ki jih, po njegovih besedah, Fabarka ni nikoli želela delati. "Jaz sem svoje delo nadgradil," pove. Ob tem pojasni, da so v tovarni denimo pihali samo litrske buče, on sam pa piha tudi 5-litrske. "V Fabarki niso imeli posluha za novosti, jaz pa sem radoveden. Dolgo sem že na svetu, ampak me še vedno vse zanima in skozi delam poskuse, če lahko tako rečem. Predvsem pa me veseli delo z otroki," pokomentira sogovornik.

"Tovarna tega posluha ni imela, ni jim bilo treba. Mi smo bili s tem, kar smo delali, kura z zlatimi jajci, že s tem, kar smo delali v Jugoslaviji."

Ob tem doda, da je ravno zaradi tega veselja do dela z otroki, stalna stranka na raznih sejmih. Med drugim ga že vrsto let spremljamo na Festivalu Lent in na Rokodelskem sejmu v Vetrinjskem dvoru. "A tole, kar delam na sejmih, delam izključno samo na sejmih. Jaz nisem ene vazice ali svečnika v delavnici naredil, da bi jo_ga prodal," pove. Njegov osnovni posel so torej aparati po naročilu.

Pri svojem delu se ni nikoli poškodoval

Zanimivo je, da se Zvonko v več kot pol stoletja dolgi karieri ob vročem plamenu in ostrem steklu ni nikoli resneje poškodoval. "V 55 letih nisem bil zaradi poškodbe pri delu niti enkrat na bolniški," ponosno pove. Vse njegove poškodbe so bile povezane z njegovo drugo veliko strastjo - gorami. Njegov pustolovski duh ga je vodil v ekstremne situacije, ki bi marsikoga ustavile. "V Franciji sem padel 120 metrov globoko in preživel. Januarja sem padel, septembra pa sem bil že na odpravi v Himalaji," se spominja. Naslednje leto je plezal v Pakistanu, od koder se je vrnil z zlatenico. "Nisem hudo naravnan, nisem pretepač. Življenje jemljem, kakor pride, in takšnih priložnosti, kot so odprave v gore, preprosto ne smeš zamuditi," doda.

Njegova trma in odločnost pa sta bili, kot sam pove, vidni že v mladih letih. Ko mu delavski svet v nekdanji službi ni želel odobriti dopusta za odpravo v Himalajo, je bil odločen, da gre tudi za ceno službe. Takrat ga je podprl direktor, ki ga je učil že v šoli. "Rekel je: 'Če ga ne pustimo, bo pustil službo in vseeno šel.' Tako me je podprl, ker je vedel, da me ne more ustaviti."

Poklic, ki zahteva desetletje učenja

Kljub temu da ga ljudje pogosto prosijo, naj svoje znanje preda mlajšim, Zvonko opozarja, da to ni delo, ki bi se ga naučili čez noč. "Če bi nekdo začel z ničle, potrebuje skoraj deset let, da naštudira tehnološke postopke, dobi pravi občutek v rokah in se nauči pravilnega vrtenja stekla nad ognjem," pojasnjuje. Spominja se klica iz steklarske šole, kjer so mu predlagali učenje mlade talentirane dekle, a se je zataknilo pri logistiki in financiranju. "Žalostno je, da pri nas ni več prave šole za ta poklic. Slišal sem, da so Avstrijci v bližini meje odprli šolo za steklopihaštvo, verjetno tudi zato, da bi privabili naše talente."

Sogovornik pa raje ostaja skromen umetnik, ki mu je največje plačilo zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu. "Nisem kakšen hud trgovec. Če kdo vpraša, koliko dolguje za popravilo, velikokrat rečem, naj drugič več plačajo. Delam za dušo, ne za denar. Edino, kar mi je žal, je to, da sem že toliko časa na svetu, prihodnost tega poklica pa ni najbolj rožnata. A dokler mi ostane to, kar znam, bom delal z veseljem," zaključi.