Prav tukaj, v zavetju oljarne, se čas zdi, kot da teče drugače – počasneje, bolj premišljeno, a hkrati vztrajno, tako kot pridelava bučnega olja.

Korak nazaj v leto 1750

Vse se začne v 18. stoletju, leta 1750, ko je Johann Krainz, mojster mlinarstva, prišel v Fram. Sprva je delal v Malečhofu, mlinu v lasti slivniškega grofa, nato pa ga je odkupil in pričel z izdelavo bučnega olja. Johann je zasadil seme, ki je pognalo korenine globoko v framsko zemljo in iz katerega je nastala prva oljarna na tem območju. Njegovo delo so nadaljevali potomci, generacija za generacijo, vsaka je prispevala svoje k zgodbi o bučnem olju.

[[image_1_article_69983]]

Družini Krainz in Bezjak

Čas teče in konec 19. stoletja se na sceni pojavi še ena družina – družina Bezjak. V letu 1896, skoraj na istem dvorišču, začne Blaž Bezjak svojo oljarno. Ta preplet dveh družin, dveh zgodb, ustvarja bogato tkivo framske dediščine, sredi njunega tekmovanja pa se oblikuje skupna strast – ljubezen do bučnega olja.

[[image_2_article_69983]]

Leta tečejo, tehnologija se razvija, toda kljub modernizaciji strojev in tehnik, nekaj ostaja nespremenjeno – spoštovanje do zemlje in bučnih semen. Zanimivo je, kako sta ti dve družini z enako strastjo in trdoživostjo skozi viharje zgodovine ohranjali svojo obrt. Pri tem ni šlo le za posel. Šlo je za nekaj globljega, predvsem pa za spoštovanje tradicije in neomajno predanost kakovosti pristne kapljice bučnega olja.

[[image_3_article_69983]]

Vojna je svoj pečat pustila tudi na bučnem olju

Svetovne vojne so v marsikateri zgodbi naredile prelomnice in to ni nič drugače pri zgodbi Oljarne Fram. Po drugi svetovni vojni sta bili oljarni Krainz in Bezjak združeni pod državno lastnino in leta 1948 tako nastane Oljarna Fram. Gotovo si lahko predstavljamo, kako so v tistih letih ljudje hodili mimo tovarne, morda pogledovali proti oknom in se spraševali, ali bo nova, združena oljarna zmogla ohraniti tisto, kar sta družini gradili toliko let.

Odgovor je pritrdilen. Oljarna se je prebila skozi težke čase, dosegla samostojnost leta 1955 in nato še dodatno modernizacijo v letih, ki so sledila. Čeprav so se lastniki menjavali, je bistvo ostalo enako. Pridelava bučnega olja je bila še vedno umetnost, pri kateri ni šlo le za izdelek, ampak za ohranitev dediščine.

[[image_4_article_69983]]

Oljarna danes

Ko danes obiščete Oljarno Fram in njen muzej, občutite mešanico preteklosti in sedanjosti. Stopite skozi vrata in zrak je napolnjen z vonjem po bučnem olju, ki se že stoletja ne spreminja. Stari stroji, ki jih lahko občudujete v muzeju, stojijo kot priče časa, ki živi naprej v vsaki steklenici olja.

Na drugi strani so moderni prostori, kjer proizvodnja poteka v skladu z najvišjimi standardi, vendar še vedno po starih receptih. Nič ni prepuščeno naključju, vsaka podrobnost je premišljena. Olje, ki ga danes pridobivajo je tako že skorajda zgodovina v steklenici.

[[image_5_article_69983]]

Danes je Oljarna Fram vodilni proizvajalec bučnega olja v Sloveniji, s tržnim deležem, ki mu zavidajo mnogi. Je del Kmetijske zadruge Ptuj, ene naših največjih zadrug, ki s svojimi 1100 člani skrbi za nemoteno dobavo bučnih semen iz bližnje okolice, Dravsko-Ptujskega polja in Prekmurja.

Proizvodnja bučnega olja v Oljarni Fram še vedno sledi tradicionalnemu postopku po receptu iz sredine 18. stoletja, v skladu z najzahtevnejšimi standardi. Ob tem v Oljarni Fram s ponosom poudarjajo evropsko Zaščiteno geografsko označbo za Štajersko prekmursko bučno olje, ter ekološki in IFS certifikat, predvsem pa kvaliteto svoje bučne kapljice, v kateri je mogoče prav zares okusiti tradicijo.