Na tiskovni konferenci v prostorih Regionalne razvojne agencije za Podravje, je bil predstavljen projekt IRP12 - Samooskrbna skupnost Lipa, cilj katerega je predvsem izboljšanje prehrane v javnih zavodih s pomočjo lokalne skupnosti, kmetov ter šol.

Na tiskovni konferenci so sodelovali idejni vodja projekta Matej Kline, direktor Permakulturnega inštituta in Samooskrbne skupnosti Lipa, Romana Zupančič, pomočnica ravnatelja osnovne šole Rače, ter Andrej Šuvak, eko-pridelovalec in svetovalec za področje ekološkega kmetijstva na Kmetijsko gozdarski zbornici Maribor.

Projekt je pridobil sredstva za pričetek

Na tiskovni konferenci je bilo povedano, da so v mesecu aprilu pridobili sredstva na javnem razpisu Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano. Ustvaril se je konzorcij, edini v tem delu Slovenije, regijski razvojni projekt IRP12 Samooskrbna skupnost Lipa, ki povezuje lokalne pridelovalce na eni strani, na drugi strani pa javne zavode, občine in druge podporne institucije. Cilj projekta je okrepiti samooskrbo in vzpostaviti dolgoročno odpornost Podravske regije.

V partnerstvo vključena tudi Mestna občina Maribor

V partnerstvo je združenih več kot 90 članov konzorcija, 21 občin, pred kratkim pa se je pridružila tudi Mestna občina Maribor. Prav tako so v projekt vključene šole, vrtci in druge javne ustanove kot so domovi za starejše, k projektu pa pristopa tudi del HORECA sektorja. Največji delež predstavljajo lokalni pridelovalci, od katerih je več kot polovica ekoloških in v trajnostni pridelavi.

Aktivnosti projekta potekajo že več mesecev

V preteklih mesecih so že potekale številne aktivnosti, v načrtu projekta pa je med drugim vzpostavitev kolektivne znamke, digitalne platforme za naročanje proizvodov, omogočena pa bodo tudi razna usposabljanja.

Usposabljanje za partnerje in javne inštitucije je tako potekalo pred kratkim v Hočah, kjer je bila glavna tema javna naročila. Na dogodek se je odzvalo več kot 30 šol, kar priča o tem, kako pomembna je ta tema in koliko izzivov predstavlja.

Direktor vesel finančne spodbude

Direktor Permakulturnega inštituta Matej Kline je poudaril, da so se s tem razpisom ukvarjali že dalj časa, vendar pa so kot neprofitna organizacija potrebovali sredstva za izpeljavo ideje. Iz tega razloga, so sedaj ustanovili novo podjetje, Samooskrbna skupnost Lipa, ki se bo ukvarjala z lokalno pridelavo in prodajo pridelanih produktov v javne ustanove.

Želja je, da otroci in starostniki, torej populacija, ki je najbolj ranljiva, dobi kvalitetno hrano. Cilj projekta tako ni samo, da se pripelje hrana lokalnih proizvajalcev v javne ustanove, ampak da se lokalnim proizvajalcem pomaga, da se jih preusmeri v trajnostne kmetijske prakse.

Javna naročila predstavljajo težavo

Ena izmed težav v javnih zavodih predstavljajo javna naročila, katerim morajo javni zavodi slediti. Druga težava je v tem,  da imajo javni zavodi svoje težave kako izpeljati, da bi večji obseg lokalne hrane uvedli v svoje ustanove, ter kako priti do lokalne ponudbe. Obstaja velika želja javnih ustanov, da izpeljejo svoje idejo, vendar pa je težava sistemske narave, zato bo Samooskrbna skupnost Lipa poskušala te težave predstaviti tudi pristojnemu ministrstvu. Ob tem upajo, da bodo na ministrstvu imeli zanje posluh, saj si naši otroci zaslužijo da jedo kvalitetno hrano.

Javni zavodi se s težavami ubadajo že dalj časa

Romana Zupančič, pomočnica ravnatelja osnovne šole Rače, je na konferenci podala informacije iz prve roke, kako poteka proces in s kakšnimi težavami se morajo ubadati pri svojih naporih, pripeljati v šole lokalno hrano v okviru zmožnosti, ki jih imajo.

Največjo težavo predstavljajo sistemske omejitve, predvsem javna naročila, saj sistem v tem trenutku ne podpira lokalnih pridelovalcev. Ti postopki javnega naročanja so pogosto prilagojeni večjim dobaviteljem, ki lahko ponudijo cenovno ugodnejšo ponudbo. Lokalni kmetje so razpršeni, manjši, zato tudi težje izpolnijo zahteve kot so zagotovljene stalne in zadostne količine hrane za redno dobavo.

[[image_1_article_83903]]

Težavo predstavlja tudi sama administracija razpisov, zato Zupančič upa, da bo projekt pomagal tako javnim ustanovam kot tudi kmetom. V praksi se namreč dogaja, da je ekološka hrana v javnih naročilih pogosto uvožena, kjer se postavlja vprašanje, ali se ta hrana še lahko imenuje ekološka.  

Ena oseba mora organizirati vse

Dodatno težavo predstavlja tudi operativni vidik, saj mora ena oseba vsak dan usklajevati pripravo obrokov in ob tem kontaktirati več kmetov, usklajevati količine, cene, ter prilagajati jedilnike sproti glede na ponudbo, ki jo kmetije imajo, saj so le te odvisne od vremenskih pogojev ali drugih dejavnikov.

Šole so kadrovsko podhranjene, obenem pa nimajo ustreznih skladiščnih prostorov, da bi lahko dostavljena živila, skladiščili za več dni. Zaradi vseh navedenih težav, se mora vsaka šola znajti po svoje. Povrhu vsega, obstajajo tudi finančne omejitve, zato morajo šole delovati znotraj svojih finančnih okvirov.

Hrana ni zgolj strošek

Pomočnica ravnatelja OŠ Rače Zupančič je še dodala, da v teh časih ne smemo gledati na hrano kot le na strošek, saj je to naložba v zdravje, v okolje in v trajnostno prihodnost. Ob tem je Kline še dodal, da mora biti samooskrba prioriteta države, saj se lahko ponovi scenarij epidemije ali vojne, kjer se dobava in logistika lahko hitro porušita, zato je potrebno to področje čim hitreje urediti tudi na državni ravni in zmanjšati odvisnost od tujih dobaviteljev.  

Kmetom je treba pomagati

Kline je nadaljeval, da je potrebno kmete podpreti in jim poiskati možnosti za odkup njihovih pridelkov, pri tem pa tudi pomagati, da lažje pridejo v javne ustanove. Namesto nešteto klicev, bo projekt ponudil sistemsko rešitev, kjer bo poskrbljeno za vse kontakte, javne ustanove pa si bodo preko platforme lahko ogledale ponudbo in naročile, kaj potrebujejo.

Cilj je, da se vse poveže na eno mesto

Andrej Šuvak, eko-pridelovalec in svetovalec za področje ekološkega kmetijstva na Kmetijsko gozdarski zbornici Maribor, se je bolj osredotočil na ekološko kmetovanje, saj je tam po navadi nabor izdelkov manjši, kar predstavlja še večjo težavo, ko morajo ustanove klicati vsakega manjšega pridelovalca posebej.  

Šuvak, ki je prav tako strokovni tajnik Združenja za ekološko kmetovanje severovzhodne Slovenije, je povedal, da je v društvu včlanjenih dobrih 30 ekoloških kmetovalcev, s katerimi imajo dogovor, da se lahko preko njih ponudi pridelke javnim zavodom, s katerimi tudi sodelujejo. Trenutno je pod njihovim okriljem 12-13 šol oziroma vrtcev, katere prejemajo različne surovine od sedmih ekoloških kmetij.

Cilj projekta je sedaj, da se končno vse skupaj poveže v eno celoto, na eno mesto, kar bo omogočilo boljšo preglednost, več informacij za vse vpletene in lažje reševanje, tako logističnih, cenovnih ali drugih težav.

Kmetijski zavod Maribor, ki je eden manjših kmetijskih zavodov v Sloveniji, pokriva 250 ekoloških kmetij, velika večina le teh pa ima težave s pridobivanjem ponudb za odkup pridelkov. Prav zaradi premajhnega odkupa pridelkov, ne bo mogoče doseči cilja kmetijske politike do leta 2027, kjer je cilj povečanje kmetijskih zemljišč na 18 odstotkov.  

K sodelovanju so vabljeni vsi, ki bi se želeli pridružiti

Idejni vodja projekta Kline je ob zaključku omenil, da si želijo projekt še razširiti, zato vabi kmetovalce, javne ustanove in občine, da se pridružijo projektu in skupaj ustvarijo boljše okolje za naše otroke. V projekt so vabljene tako ekološke kot tudi konvencionalne kmetije, ki pa bodo imele ravno zaradi povezovanja in podajanja informacij možnost preusmeriti svoje kmetije v smer trajnostnega kmetovanja, kar je tudi eden izmed dolgoročnih ciljev ministrstva in Evropske unije.

Kline je še dodal, da je projekt IRP-12 le del njihovega delovanja, ter da bodo v prihodnosti razkrili še več aktivnosti, ki bodo ponudile še več možnosti in rešitev za trenutno stanje, vendar pa bo za uresničitev vseh idej, potreben čas in tudi finance.