Pred časom smo na našem portalu pripravili članek Maribor skozi oči invalida. Boris Klep nas je seznanil s problemi na katere najpogosteje naletijo in hodeči na njih navadno nismo pozorni. Tokrat so nas prijazno sprejeli v Društvu slepih in slabovidnih, kjer smo govorili z Dejanom Goršekom, Goranom Glaserjem in Borutom Sotlerjem. Povedali so nam katere so njihove najpogostejše težave v svetu slepote in slabovidnosti.
Dejan Goršek, Goran Glaser in Borut Sotler.
Dejan je slaboviden, skoraj slep, vidi namreč le še en procent, do izgube vida je v njegovem primeru prišlo zaradi atrofije vidnih živcev. Goran je popolnoma slep od 11-leta starosti, domnevno zaradi cepljenja proti črnim kozam. Borut je slep zadnjih osem let, prestal je dve operaciji tumorja na očesnem živcu, po drugi je izgubil vid.
In kaj so ključne težave s katerimi se vsak dan srečujejo?
»Največja težava je seveda orientacija, da sploh veš kam greš. Doma se znajdeš, čim si izven domačega okolja je problem. Potem so tukaj ovire kot so pločniki, stopnice, ceste, semaforji, kolesarska stojala, reklamni panoji, luknje na cestah in podobno,« nam Dejan opiše težave. V mestu jim velikokrat oviro predstavljajo tudi gostinski lokali, ki se širijo na površine. Borut ob tem pove: »Poštna ulica je bila nekoč prehodna, sedaj je skoraj neprehodna. Moreš biti še posebej previden. Na Glavnem trgu smo se celo srečali s tem, da so gostinci stole postavljali kar na taktirne poti.«.
Pri oceni kako varen je Maribor so bili precej deljenega mnenja, Dejan je dejal, da je za popravnega, Borut podal oceno tri, Goran pa ob tem dodal: »Dal bi štirko. Odvisno je kako je kdo kritičen. Veliko je odvisno od nas samih.«
Težave v bolnišnici, na prehodih za pešce in z javnim prometom
Vsi so si več ali manj izdelali poti po katerih vsakodnevno hodijo, na kakšne pomembnejše opravke pa jih pospremijo domači ali osebni asistenti. »Težava je recimo v bolnici, nekoč je bilo zvočno klicanje pacientov, sedaj ti na ekranu izpiše številka tistega, ki je na vrsti. Ampak jasno je, da nikoli ne bo odgovarjalo vsem, gluhim recimo, je slikovno zagotovo bolj pomembno,« dodajo na tem mestu.
Zanimalo nas je ali se v našem mestu počutijo varno. »Jaz se počutim varno na svoji poti, a moje poti so kratke in redke. Glede same hoje se počutim varno. Če grem zvečer kdaj čez mesto, so moji občutki drugačni, saj slišiš razne zgodbe in se zaveš, kako bi lahko nekdo slepega zlepa napadel in okradel. K sreči še nisem imel takšnih slabih izkušenj,« pove Goran.
Velikokrat se zanašajo in orientirajo pri zvoku
»Taktirne oznake so super, a jih je precej malo, kar naenkrat se končajo in ne veš kam nadaljevati,« so složni, teh poti pa je le nekaj sto metrov. Povsod sicer, kot dodajo, niso potrebne, saj po samih pločnikih hodijo najlažje. Zalomi se tudi pri javnem potniškem prometu. Glavna avtobusna postaja je sicer v celotni dolžini opremljena s taktirnimi potmi, a na preostalih postajah jih ni, prav tako pa ni zvočnega opozorila, kdaj avtobus prihaja. Tako se v situacijah, ko se odpravijo na avtobus, zanašajo na dobre ljudi, ki jim pomagajo. Takšnih je k sreči veliko.
Slepi in slabovidni se morajo velikokrat zanašati in orientirati po zvoku. Zato se jim zdijo dobra ideja semaforji, ki z zvokom opozarjajo na prost prehod. »Žal pa velikokrat ti semaforji sploh ne delujejo. Zelo bi bili veseli, da bi v prihodnosti opremili več semaforjev in da bi dali več na to, da dejansko delujejo in da služijo svojemu namenu.«
Borut nam opiše svoje izkušnje v trgovini: »V trgovinah in lokalih kamor zahajam, vedo, da znam prešteti denar. Tako nimam težav s tem, da se v trgovino odpravim sam. Prodajalke me že poznajo in mi rade priskočijo na pomoč. Nesejo mi košaro in mi pomagajo pri nakupovanju.«.
»Čudeži tehnike obstajajo, z veseljem jih koristimo, ampak kljub temu smo ugotovili, da še vedno marsikdaj potrebujemo pomoč druge osebe.«
Tehnologija jim lajša vsakdan
K sreči je tehnologija tako napredovala, da jim olajša vsakdan. Pokazali so nam kako uporabljajo telefon, nekateri so vešči celo z računalnikom. Aplikacije namenjene slepim in slabovidnim, pomagajo rešiti zagate. Ena izmed aplikacij je vezana na projekt, v katerem sodelujejo prostovoljci. Te lahko pokličejo v primeru, ko potrebujejo pomoč. Preko videopovezave pokažejo kje so ali na želen predmet, prostovoljci pa jih pomagajo usmeriti ali rešiti nastalo situacijo. Tako imajo vedno na voljo dodaten par oči.
Veliko jih je športno aktivnih
Med pogovorom nam Borut pokaže medaljo, ki jo je prejel na turnirju v pikadu. »V pikadu? Prosim?« vprašamo začudeno. Nikoli si ne bi mislili, da slepi igrajo pikado, a so v tem zelo dobri. Gre za govoreči pikado, ki oddaja zvoke, glede na zvoka iz same sredine, vedo kam morajo ciljati. To pa ni edina športna aktivnost v kateri se udejstvujejo, naštejejo jih še nekaj: šah, rusko kegljanje, stezno keglanje, namizni tenis, gol ball, pilates, plavanje, manjši planinski pohodi.. Poleg tega prirejajo še kuharske tečaje.
Z Goranom in Borutom smo se sprehodili po mestu. Moramo priznati, da nas je njihova samozavest in sproščenost precej presenetila. Povedali so, da se veliko bolj varno počutijo v trenutku, ko začutijo, da so prišli do taktirne poti, a seveda te jim more nekdo naprej pokazati. Žal smo naleteli tudi na situacijo, ko sta njihovo pot prestregla fanta, ju z začudenjem opazovala in se umaknila s poti šele, ko smo jih na to opomnili mi. Z vprašanjem “kaj ta dva sta slepa?” sta pokazala, da ne vesta s čem povezati belo palico. Ta je za slepe nepogrešljiv pripomoček.
Ob koncu so se vsi zahvalili Društvu slepih in slabovidnih, ki sicer pokriva več kot 30 občin koroške in podravske regije. Skupno beležijo več kot 700 slepih in slabovidnih, polovica jih je redno aktivnih. »Ne vemo kako bi živeli brez društva. Iskreno smo hvaležni za vse kar nam dajejo.«
Z vprašanji kako je v mestu poskrbljeno za slepe in slabovidne in ali razmišljajo kako jim olajšati vsakdan, morda z ureditvijo semaforjev in taktirnimi potmi, smo se obrnili tudi na MO Maribor. Njihove odgovore bomo objavili, ko jih prejmemo.
