Velika noč je največji krščanski praznik, ki vsako leto znova odpira vprašanja o veri, upanju in pomenu novega začetka. O njeni duhovni globini, simboliki ter mestu v sodobnem času smo se pogovarjali z župnikom in dekanom v Šentilju Igorjem Ignacijem Novakom, ki je tudi soupravitelj župnij Košaki in Spodnja ter Zgornja Kungota. 

[[image_1_article_86979]]

Z njim se srečamo pred šentiljsko cerkvijo sv. Egidija, ki je le slab kilometer oddaljena od avstrijske meje, zgrajena pa je v neobaročnem stilu. Več o župniji, cerkvi, ob kateri raste tudi potomka Najstarejše trte, in njenem zavetniku bomo podrobneje pisali v enem naslednjih prispevkov. 

V veliki noči se v polnosti uresniči vse, kar je Kristus učil in obljubljal

Ignacij Novak najprej poudari, da se ravno v veliki noči v polnosti uresniči vse, kar je Kristus učil in obljubljal. "Uresniči se tudi vse to, kar je v stari zavezi Svetega pisma pričakovalo izraelsko ljudstvo. Ne gre le za to, da se je Odrešenik rodil - dal je tudi svoje življenje za človeštvo in ga odrešil. Ta vsebina je zelo aktualna tudi danes, ko ljudje iščemo mir in s skrbijo gledamo v prihodnost. Človek z vero na vse to gleda drugače kot tisti, ki vere nima."

V primežu komercializacije 

V nadaljevanju je kritičen do komercializacije praznika, ki v svoji zunanji podobi prinaša zajčke, čokoladna jajčka in druge stvari, ki s praznikom pravzaprav nimajo nič: "To je zelo pretresljivo, vendar ni nič novega. Spomnimo se Jezusovega prihoda v Jeruzalem na cvetno nedeljo, ko je v templju našel trgovce in jih izgnal. Iz prostora molitve so Judje naredili tržnico. Podobno se dogaja tudi danes. Tisti, ki vodijo vse zadeve, so trgovci in bankirji."

Danes je dan veselja 

Mora pa biti današnja velikonočna nedelja dan veselja, saj se je uresničilo vse tisto, kar so pričakovali starozavezni preroki. Tudi apostolom se je odvalil kamen od srca, ko so spoznali, da je Kristus res vstal od mrtvih. "Brez njegovega vstajenja, pravi apostol Pavel, je naša vera prazna in smo najbolj bedni Kristjani od vseh ljudi sveta. Če pa je Kristus vstal in on je vstal, pa imamo največji zaklad in največjo prihodnost za vse nas."

[[image_2_article_86979]]

Za današnje jutro je značilno, da se družine zberejo ob velikonočnem zajtrku. Velja namreč, da je družina prva cerkev, v kateri starši uvajajo otroke v vero. Ob velikonočnem zajtrku se ob simbolih spominjamo Kristusovega trpljenja in vstajenja.

40-dnevna priprava 

Če priprava na božič, ki je za mnoge najbolj priljubljeni praznik, traja štiri adventne nedelje, je pri veliki noči drugače. Nanjo se pripravljamo kar 40 dni. Gre za zelo pomembno, biblično številko: "40 dni so bili Izraelci v puščavi, kjer so se učili svobode, pred tem so bili sužnji v Egiptu. 40 dni je bil potop v povezavi z Noetovo barko, ki govori o očiščenju in trpljenju kot delu priprave na življenje. Glavni simbol postnega časa pa je 40-dnevno bivanje Jezusa v puščavi, preden je začel javno delovati."

Postni čas pomeni duhovno pripravo na velikonočno praznovanje. "Bolj ko zares sledimo temelju postnega časa, ki je v tem, da se odpovemo sebi, svojim razvadam, da premagamo in premagujemo greh v sebi, da postanemo otroci luči, lepše praznujemo velikonočno praznovanje."

Velikonočno tridnevje 

Velikonočno tridnevje je krona vsega dogajanja ob koncu postnega časa, še pojasni Igor Ignacij Novak in doda: "Veliki četrtek je dan, ko se spominjamo zadnje večerje. Jezus skupaj z dvanajsterimi apostoli obhaja prvo sveto mašo. To je dan, ko se spominjamo ustanovitve svete maše ali evharistije. Apostoli postanejo tudi duhovniki, zato se to dogajanje dogaja zvečer na veliki četrtek, dopoldne pa navadno škofje po vsem svetu zberejo svoje duhovnike ob krizmeni maši, kjer duhovniki ponovno izpovejo zvestobo škofu, zvestobo Cerkvi, zvestobo Bogu, in takrat tudi duhovniki skupaj s škofom posvetijo sveta olja."

Veliki petek je v krščanstvu dan žalovanja, spomin na Kristusovo smrt, ki se zgodi ob treh popoldne. Jezus umre na križu in takrat se ugasnejo zvonovi, tako da po vsem krščanskem svetu vlada tišina. Zvečer pa edinič v celem letu ni svete maše, je samo posebno obredje, bogoslužje velikega petka. Verniki takrat častijo križ in molijo ob božjem grobu. 

Naslednji dan je velika sobota, dan, ko Jezus počiva v grobu. "Na Slovenskem in na Štajerskem zelo priljubljen dan, kajti takrat gremo s košarami, v katerih so velikonočna jedila, v cerkev oziroma tudi h kapelam in križem, kjer potem blagoslovimo to hrano, ki jo potem zaužijemo, ne takoj po blagoslovu, ampak šele drugi dan na velikonočni zajtrk. Sobota zvečer pa je izjemno pomemben dan. Namreč, po starodavnem prepričanju in tradiciji Cerkve, ko pade noč, že vstopamo v velikonočno praznovanje. Obhajamo namreč velikonočno vigilijo, mašo vseh maš, kjer pride do izraza simbolika luči. Kristus je namreč luč, ki prihaja na svet, da bi nas rešil večne smrti. In potem seveda pri maši že zapojemo tudi velikonočno alelujo."

Naslednji dan, v nedeljo, so navsezgodaj procesije s križem - z vstalim Zveličarjem. "Po mnogih župnijah nosijo tudi tako imenovano nebo, pod katerim je duhovnik z Najsvetejšim. Ob tem igrajo pihalne godbe, možakarji pokajo z možnarji, da bi pokazali veselje, tiste eksplozije Kristusovega vstajenja, ki je pregnala strah in večno smrt. Seveda se to slavje nadaljuje še ves teden v velikonočni osmini, vse tja do binkoštnega praznika, torej do 50. dneva po veliki noči, ko so apostoli prejeli Svetega Duha. In tako se v glavnem potem tudi s to krono dogajanja z binkoštnim praznikom velikonočno praznovanje zaključi."

 

[[image_3_article_86979]]

"Bog nad nami nikoli ne obupa"

"Vsem bralcem želim, da bi ob praznovanju, v katerega smo vstopili, začutili, da je Bog z nami, da razume naše strahove, naša pričakovanja, naše načrte in da je prav s tem, ko je poslal na ta svet svojega sina Jezusa Kristusa, ki je dal življenje za nas, pokazal, da nad nami nikoli ne obupa. In zato vas vabim, da v teh dnevih pridete tudi v naša svetišča, da se umirite, da si vzamete čas zase, za Boga in da iz te tišine najdete novih moči za naprej, kajti Kristus nam je pokazal s svojim vstajanjem od mrtvih, da je prav upanje vanj tisto, ki je neuničljivo, in da prihodnost ni samo v naših rokah in v naših načrtih, ampak je v božjih rokah. Tako tudi kristjani pravimo, da se Bog vedno nasmehne, ko mi načrtujemo, kako bomo živeli, kakšna bo naša prihodnost, saj verujemo, da naša prihodnost ni samo v naših rokah, ampak da je v božjih rokah, kakor pravi star slovenski pregovor: Človek obrača, Bog pa obrne," zaključi naš sogovornik.