Leta 1992 je Erika Lilek z možem po umrli teti Mimi prevzela manjšo hribovito kmetijo na vzhodnem vznožju Šentilja. Tete Mime se še nekateri Šentiljčani radi spominjajo. Po šoli so ji hodili pomagat na kmetijo, klicala jih je »moji pubeci«. Mima je na trg v Maribor vozila piščance, ki jih je pobirala tudi od okoliških kmetov. Imela je nekaj živine, njive, sadje, vinograd in vrt. Njive je okopavala s pručko, saj je imela obolele noge. V viničariji, ki se nahaja nedaleč od hiše, je živel Mimin brat Franc, ki je imel v viničariji mizarsko delavnico. Njegove mizarske pripomočke še sedaj hranijo.

Leta 2005 so na mestu stare propadajoče hiše začeli graditi novo

“Ko sva z možem prevzela kmetijo, je bila že v zelo slabem stanju. Objekti so propadali, pokrajina in vinograd sta se zaraščala. Nekaj časa smo nadaljevali s konvencionalno obdelavo, ki pa je v glavnem prinašala izgubo. Pred desetimi leti smo morali zaradi poselitvenih načrtov v centu Šentilja prodali njivo. Odločili smo se, da denar vložimo v obnovo kmetije tete Mime. Na mestu stare propadajoče hiše smo leta 2005 začeli graditi novo z namenom turistične ponudbe,” nam pove Erika Lilek.

Leto kasneje so na kmetiji na 1,5 hektarjih zemljišča zasadili vinograd kot dopolnitev turistični ponudbi. Sedaj poleg grozdja pridelujejo različne vrste sadja in zelenjave. V juliju zorijo marelice na drevesih, ki že 60 let kljubujejo času. “Tako po korakih razmeroma majhno kmetijo, ki obsega 5 hektarjev gozda in 4,5 hektarjev obdelovalnih površin, postavljamo na noge. Moja glavna skrb sta razvoj in delo na turistični ponudbi, mož Evald, ki je rasel na kmetiji, se ukvarja z vsakim drevesom in rastlino posebej, sin Primož pa vnaša novosti, skrbi za strojno obdelavo in negovanje vina v kleti.”

S pomočjo sredstev z razpisa so dokončali investicijo

Kmetija se je na pot turizma podala po korakih. “Področje turizma mi je bilo vedno blizu, saj znanja s tega področja že vrsto nabiram v turističnih društvih, na raznih predavanjih in v Štajerski turistični zvezi. Poleg tega nas je na pot turizma vodila želja, da pridelke s kmetije ponudimo turistom in jim pokažemo tudi naše kraje in znamenitosti. Najprej smo se odločili opremiti sobe za goste, ker smo tudi vedeli, da je potreba v občini po namestitvah zelo velika in da se bo tu začel vračati denar najhitreje. Standardi za opremo turističnih sob so visoki, prav tako imajo turisti visoke zahteve. V opremo sob smo vključili predvsem trajnostne materiale, veliko lesa in naravnih materialov. Nato smo prišli do točke,  ko je bilo potrebno poiskati še dodatna sredstva, da pripeljemo investicijo v namestitvene kapacitete tako daleč, da so primerne za oddajanje gostom. Prav v tem času je imela Občina Šentilj razpis za namen butičnega turizma. Po uspešni prijavi na razpis smo leta 2020 dokončali investicijo in v letu 2021 začeli z oddajanjem sob. Občinska sredstva so nam prišla še kako prav, saj smo šli na pot turizma na novo, bil je čas korona krize in brez teh sredstev bi se nam investicija zavlekla.”

Kar 70 odstotkov gostov je Nemcev

Trenutno na kmetiji nudijo namestitve z zajtrkom za deset oseb v sobah s štirimi jabolki. Ponudbo nameravajo še nadgraditi in dodati infrastrukturo, ki bo nudila dodatne storitve, kar bo tudi zadržalo turiste dlje časa pri njih in v občini. “Poleg sob za goste organiziramo degustacije in imamo stalno ponudbo naših vin. Nudimo izvrstna vina, ki jih pridelamo iz grozdja rumenega muškata, traminca, sauvignona, laškega rizlinga in zweigelta. Poleg vina nudimo razne sokove, marmelade sadje in zelenjavo.” Na kmetiji gostijo največ tujih gostov. Od junija do septembra pri njih prenočujejo predvsem tranzitni gostje, ki pridejo od daleč in potujejo na dopust. V septembru in oktobru bivajo gostje dlje časa. Največ gostov imajo iz Nemčije, skoraj 70 odstotkov, nato sledijo gostje z Nizozemske, Belgije, Poljske. “Gostje so navdušeni nad kvalitetnim zajtrkom, ki jim ga nudimo iz pretežno domačih pridelkov in izdelkov. Veliko izdelkov pri nas tudi kupijo, zlasti vino. Ostalih obrokov še ne nudimo, zato gostom priporočamo obisk restavracij s prehrano v naši občini in obisk slaščičarne Pingo.”

So tudi turistični vodiči

Velikokrat se njihovi gostje odpravijo peš in opazujejo okolico. Gostom tudi svetujejo, kam se lahko odpravijo, in jih oskrbijo s prospekti iz šentiljske občine in od drugod. “Včasih gremo tudi z njimi kot vodiči. Peljemo jih na Brod na Muri, Keltsko zdravilno pot, na Brlogo. Ponavadi izlete povežejo z obiski destinacij v sosednjih občinah. Naši gostje nam pomagajo tudi pri trgatvah grozdja, včasih si izposodijo občinska e- kolesa in se odpravijo na kolesarske poti. Dogovarjamo se še z ostalimi ponudniki v Šentilju (Konjeniško društvo Branka ), pojavlja pa se tudi potreba po taksi službi.”

Ob koncu Erika Lilek doda, da bi si želeli še več turističnih kmetij, ki bi se bile pripravljene povezovati, saj si turisti želijo obiskovati kmetije in se veseliti. “Potem pa bi vsak tak butični turizem prispeval k povečanemu povpraševanju po dobrinah in storitvah v občini in nudil zaposlitev na podeželju občine.”