Popotnik in avanturist Marko Čuturilo je bil rojen v Mariboru, že od rojstva pa živi v Šentilju, kjer je že kot majhen deček prestopal državno (avstrijsko) mejo. V tistih časih je bila namreč količina uvoza kave in podobnih proizvodov omejena na število oseb, zato ga je mama pogosto vzela zraven ter na ta račun prenesla čez mejo dodatni kilogram kave za kakšno svojo sodelavko ali znanko. “Zaradi lokacije, kjer sem živel, sem tudi videl veliko različnih narodov ter slišal njihove jezike. Vse to je v meni zbudilo veliko zanimanje in burilo domišljijo o širnem svetu tam zunaj. Kot najstnik sem najraje bral pustolovske romane, kot so Robinson Crusoe (D. Defoe), Skrivnostni otok (J. Verne), Amerika (F. Kafka) in podobne. Moja najljubša knjiga pa je vedno bil tisti temno-moder Atlas sveta,” nam pove Marko in nadaljuje, da se je s šestnajstimi leti preselil k očetu v Srbijo, kjer je dokončal srednjo šolo. “To je bila moja prva samostojna pot z avtobusom, na kateri sem prečkal več državnih meja. Ko sem se vrnil v Slovenijo, sem se naučil mednarodnega jezika Esperanto in s tem so se mi odprle nove možnosti za potovanja. Tako sem se udeleževal Esperanto srečanj v Savoni (Italija), Györ (Madžarska) in Bourg Saint Maurice (Francija).”
Po obisku balkanskih držav je med drugim odpotoval v flamski del Belgije, ZDA in Indonezijo
Nato se je s prijatelji podal na pot po Balkanu, kjer so obiskali Hrvaško, Srbijo, Bolgarijo, Grčijo, Severno Makedonijo, Črno goro ter Bosno in Hercegovino. “Zatem sem si našel službo v Turnhoutu v flamskem delu Belgije. Od evropskih držav sem obiskal še Nemčijo, Romunijo in Nizozemsko.”
Ker je obiskal večino evropskih držav, se je začel zanimati za države izven Evrope, tako da je še z dvema prijateljema sklenil obiskati Indonezijo. “Poleteli smo z zagrebškega letališča do Dohe v Katarju in od tam do indonezijske prestolnice Jakarte, kjer smo prenočili in nato z letalom odleteli v Yogyakarto, kjer smo obiskali znamenita templja Borobudur in Prambanan. Naslednji dan pa smo poleteli na otok Bali ter tam uživali na valovih indijskega oceana in lenarili na tropskem soncu. Po nekaj dneh smo se odpravili z ladjo na otoček Gili Travangan, ki meri po najdaljši liniji le nekaj več kot 2 kilometra. Po nekaj dneh raja smo se vkrcali na ozko ladjico, s katero domačini potujejo vsak dan v službo ali po drugih opravkih. Zelo se je zibala, tako da je prijatelj zbolel za blažjo obliko morske bolezni. Ko smo pripluli na večji otok Lombok, smo od tam poleteli nazaj v Jakarto in še isti dan naprej v Doho in od tam v Zagreb.”
Še istega leta (2016) je sam odpotoval v ZDA, in sicer v mestece Hendersonville (Severna Carolina), nato v Charlestone (Južna Carolina) in Savanah (Georgia).
Ljudje na Šrilanki so zelo prijazni in nevsiljivi
Naslednje leto je prav tako sam, po nekajmesečnem premišljevanju, kam naj gre na dopust, odpotoval na Šrilanko. “Z letalom iz Zagreba sem poletel proti Dohi in po slabih šestih urah pristal v prestolnici Katarja. Od tam naprej pa sem imel direkten let v Kolombo, ki je trajal pet ur. Pristal sem ob dveh zjutraj po lokalnem času (+3,5h). V hotel bi se lahko prijavil šele po deseti uri, zato sem se trudil zapraviti čim več časa na letališču. Za Šrilanko je potreben vizum, ki se ga pridobi preko njihove spletne strani in stane približno 30 evrov. Ko sem opravil vse potrebno, je bila ura šele pol štiri zjutraj. Ogovorilo me je kakšnih trideset taksistov. Na koncu pa me je tudi eden izmed teh prepričal, naj grem zdaj z njim v hotel, in bo on vse uredil, da mi ne bo treba čakati do desetih. Tako sem tudi storil … Na poti sva se pogovarjala o življenju na Šrilanki in o moji daljni deželi, za katero še ni slišal, in bi rad šel tja delat, zato mi je dal svojo telefonsko številko in mi dejal, da naj ga pokličem, ko mu najdem službo. Prispela sva do hotela in seveda ni bilo tam nikogar. Bila je še tema, taksist pa je moral naprej …”
Kolombo je glavno mesto Šrilanke in obenem tudi največje mesto s 5,6 milijoni prebivalcev. Leži na zahodni obali otoka in je zelo živahno ter pisano mesto, saj so prisotne vse religije in kulture, ki so posledica portugalske, nizozemske in na koncu še britanske kolonije. Ljudje so zelo prijazni in nevsiljivi. Seveda poskušajo od vsakega turista nekaj zaslužiti, ampak, ko se jim reče ne, se umaknejo. “Bil sem sam pred hotelom, psi so lajali in ptiči so spuščali nenavadne zvoke. Na drugi strani ulice sem slišal jutranje kašljanje starejšega kadilca, videti ga nisem mogel, saj je bila tema in ulične razsvetljave v tej ulici ni bilo. Odločil sem se sprehoditi po ulici, vendar je bil večji nahrbtnik pretežek za sprehod po napornem dnevu, in temperatura se niti čez noč ne spusti kaj dosti pod 30°C, vlažnost pa je tudi neznosna. Zato sem se odločil, da ga skrijem pri hotelu ter grem na krajši ogled okolice. Ko sem se vrnil s sprehoda, se je že pričelo daniti in na drugi strani ulice sem zagledal starejšega gospoda v zeleni uniformi, ga pozdravil in on mi je s širokim nasmehom vrnil pozdrav in nakazal z roko, naj pozvonim pri hotelskih vratih. Tako sem tudi storil in po nekaj trenutkih mi je odprl vrata prijazen lastnik hotela ter me povabil noter. Ura je bila okoli šest. Dobil sem sobo, se stuširal in šel spat.”
Tuk-tuk je najpogostejši način prevoza za zelo malo denarja.
“Po nekaj urah spanja sem se odpravil v mesto. »Coffee!«, sem zaklical vozniku tuk-tuka in ta me je odpeljal do najbližje kavarne. Tuk-tuk je najpogostejši način prevoza za zelo malo denarja. Po kavi sem se odpravil pogledat bližnji budistični tempelj in okolico. Naslednji dan sem šel z vlakom na jugovzhod države. Žal pa je železnica speljana le do juga, tako sem po štirih urah vožnje izstopil na zadnji postaji v mestu Matara ter pot nadaljeval po cesti. Na vlaku so mi domačini svetovali, naj grem naprej z avtobusom, vendar me je tokrat voznik tuk-tuka prepričal, da bova na cilju pred avtobusom. Prispel sem na želeno destinacijo v Kirindi. Seveda je vožnja s tuk-tukom trajala vsaj dve uri dlje, kot pa če bi šel z avtobusom, vendar je bilo prijetno potovanje skozi čudovito pokrajino, kjer mi je voznik vsakih nekaj minut pokazal čistino in rekel »tsunami« (Šrilanko je namreč 26. decembra leta 2004 prizadel cunami, ki je terjal več kot 30.000 življenj) ali pa podrto betonsko ograjo in rekel: »elephants« (tam sloni živijo prosto, vendar so ob cesti ograje zaradi prometa, ki jih sloni včasih tudi prebijejo in gredo na drugo stran ceste). Nekje na pol poti sva se ustavila, nakar nama je kupil štručke, polnjene z nečim zelooo pekočim. Ko sem mu hotel dati nekaj denarja, ga ni hotel vzeti in to argumentiral, da sva sedaj prijatelja.”
Šrilanka se je nekoč imenovala Ceylon, po njej pa znameniti čaj
Kirinda je majhen kraj, ki še turistom ni tako zelo poznan. Tudi naš sogovornik ga je odkril čisto po naključju. “Ni mi žal, da sem se tako odločil, saj so ljudje tam zelo prijazni, se radi ustavijo in vprašajo, od kod prihajate? … »Slonija?« je ponovil za mano nek gospod, ko sem mu rekel Slovenija. V bližini je Yala, eden največjih nacionalnih parkov na Šrilanki, zato sem šel tudi na safari. Najem Jeepa z voznikom me je stal 33 evrov. Safari je trajal šest ur in videl sem veliko divjih živali v njihovem naravnem okolju: divje prašiče, vodne bivole, krokodile, leoparde, opice, slone in veliko vrst ptičev. Obiskal sem še budistični tempelj v Kirindi in se veliko kopal v indijskem oceanu. Upravitelj hotela me je skoraj vsak dan kam peljal s svojim motorjem. Tako sva si šla ogledat velike netopirje, ki se vsak večer odpravljajo na pojedino mangov v bližnje sadovnjake. Peljal me je tudi v svoj nasad kokosov, kjer sem degustiral sveže ubranega. Po dvanajstih dnevih uživanja se je moj dopust bližal koncu, zato sem se po nasvetu upravitelja hotela odpravil še v notranjost dežele na ogled plantaž čaja. Šrilanka se je nekoč imenovala Ceylon, po njej pa znameniti čaj. Z avtobusom sem se vozil pet ur do mesta Ella, tam sem se malo sprehodil po mestu in džungli, polni opic in divjih prašičev. Prespal sem v majhnem, mirnem hotelu in se naslednji dan zgodaj zjutraj usedel na vlak proti Kolombu in na dvanajsturni poti opazoval prekrasno naravo in neskončne plantaže čaja. Šrilanka je čudovita dežela, polna prijaznih in pozitivnih ljudi. Kokosove palme, bananovci in mangovci rastejo povsod in vedno se na kakšnem drevesu najde kaj zrelega.”
Naš sogovornik je leta 2018 obiskal Tanzanijo
Marko Čuturilo je z letalom iz Zagreba letel preko Dubaja. Ker je imel do naslednjega leta nekaj več kot osem ur, je izkoristil priložnost in skočil v taxi ter naročil taksistu iz Pakistana naj ga odpelje do najvišje stavbe na svetu – Burj Calife.
“Po pristanku v največjem mestu v Tanzaniji Dar es Salaam sem se hitro znašel v gneči taxistov, ki so en preko drugega ponujali prevoz kamorkoli za minimalno ceno. Po nekaj trenutkih obnemelosti od presenečenja sem se moral odločiti za enega izmed njih, ki me bo odpeljal do hotela v centru mesta. To je bil fant dvajsetih let, ki mi je takoj, ko sva sedla v taxi, začel pripovedovati o svoji bolni ženi in otrokom, ki so potrebni operacije. Seveda je hotel, da se mi zasmili in na tak način izmolsti čim več denarja od mene. Mesto je bilo zelo zanimivo. Nisem se mogel načuditi ženskam, ki so prenašale razen tovor na glavah; od košar s hrano do peči za roštilj, ki so ga postavile nekje na pločniku in pekle dišeče ražnjiče. Naslednje jutro me je pred hotelom nagovoril deček, ki mi je hotel razkazati mesto. Nekaj časa sva hodila vštric in on mi je pripovedoval o tamkajšnjem življenju in na koncu, po nekaj urah hoje, mi je zakasiral vodnje po mestu.”
To je bil fant dvajsetih let, ki mi je takoj, ko sva sedla v taxi, začel pripovedovati o svoji bolni ženi in otrokom, ki so potrebni operacije. Seveda je hotel, da se mi zasmili in na tak način izmolsti čim več denarja od mene.
“Naslednji dan sem se odpravil z lokalnim avtobusom do mesta Arusha, ki se nahaja v bližini gore Kilimanjaro, kjer so veliki nacionalni parki z najlepšimi safariji na svetu. Tudi ko sem tja prispel po dvanajstih urah vožnje, bil je že mrak, me je dočakala velika gruča taxistov, ki bi me peljali kamorkoli po minimalni ceni, in spet sem se moral odločiti za enega, ki je imel ženo v bolnišnici, in čaka na operacijo, vendar mora prej plačati 200$. Naslednji dan nepozaben safari in še nekaj dni sprehodov po mestu in okolici. Nato pa z avtobusom nazaj v Dar es Salaam in od tam z ladjo na Zanzibar.”
Jaz sem sedel z eno nogo v naročju starejše gospe močnejše postave, na drugi nogi mi je sedel starec.
“Stone town je prekrasno starinsko mesto z bogato kulturo in zgodovino. Tam sem se spoprijateljil z enim prijetnim gospodom, ki mi je pomagal najti lokalni avtobus za domačine. Tega ne kažejo turistom, zato ga je zelo težko najti. Tam sem se vkrcal z lokalnim prebivalstvom, ki so predvsem prišli na tržnico kupit razne dobrine, med drugim žive kokoši in koze. Zelo smo se natlačili na tako imenovani bus, ki je bil predelan kamion. V prikolici sta bili dve klopi, obrnjeni ena proti drugi, na strehi prikolice pa je bil ogromen kup prtljage. Skoraj v vsakem zavoju je padel kakšen kos na tla in se skotalil v jašek ob cesti, nakar so začeli vsi vpiti, da je šofer slišal ter ustavil kamion-bus, nato so znova zmetali tovor na kup in tako naprej. Jaz sem sedel z eno nogo v naročju starejše gospe močnejše postave, na drugi nogi mi je sedel starec. Po dveh urah vožnje sem prispel na sever otoka, kjer so rajske plaže z belo mivko in turkiznim morjem.”
Mjanmar
Leta 2019 je Marko za eno noč obiskal Bangkok in nato odpotoval naprej v Mjanmar, kjer se je počutil kot nezemljan. Tamkajšnji prebivalci namreč niso navajeni turistov, še posebej pa ne belcev oziroma zahodnjakov. “V Yangonu sem se vkrcal na vlak in naredil krožno vožnjo po okoliških krajih in opazoval svet, ki se mi je ponujal skozi okno. Veliko ljudi spi na pločnikih in cele družine imajo domove v gozdu pod krošnjami, na golih tleh matere dojijo svoje otroke … Obiskal sem tudi pozlačeno pagodo Shwedagon in se nato odpravil na sever v mesto Bagan, kjer so ostanki več kot 2200 templjev, starih več kot tisoč let. Čez nekaj dni sem šel obiskat mesto Mandalay in nato počasi z avtobusom nazaj proti prestolnici ter preko Tajske in Istanbula domov.”
Leta 2020 se zaradi nastale epidemije ni dalo potovati, zato se je Marko odločil za obisk sosednje Italije. Z avtom se je odpravil proti Benetkam in prvo noč prespal v mestu Lignano, naslednji dan naprej in vse do Barija in nato na drugo, zahodno stran škornja v mesto Pompeii ter nato počasi na sever skozi Neapelj, Rim, Firence, Bologno in tako do doma.
Letos je prehodil znamenito Jakobovo pot (Camino de Santiago) v Španiji
Ker se razmere v zvezi s pandemijo še letos niso umirile in ker je Marko Čuturilo v službi doživel preveliko mero stresa, se je, kot nam je povedal, odločil to zapustiti. Ponudila se mu je priložnost prehoditi znameniti Camino de Santiago (Jakobova pot), o katerem je razmišljal že veliko let prej, vendar ni nikoli uspel privarčevati dovolj časa, saj hoja od francoske meje do mesta Santiago de Compostela traja 37 dni.
“Nisem se kaj dosti pripravljal na to pot. Prebral sem nekaj kratkih prispevkov in pogledal en krajši video. Kupil sem si pohodniške čevlje in sandale, v nahrbtnik pa spakiral dvojna oblačila, brisačo, anorak in stvari za osebno higieno ter se 31. julija ponoči vkrcal na avtobus ter se vozil nekaj več kot 30 ur do mesta San Sebastian in od tam z vlakom do mesta Irun, ki se nahaja na meji med Francijo in Španijo. Tam sem prespal in se naslednje jutro, . avgusta, okoli sedme ure, odpravil na 830 kilometrov dolgo pot skozi štiri regije, in sicer Baskijo, Kantabrijo, Asturjo in Galicijo.”
Dnevno sem prehodil povprečno 20 kilometrov, jedel sem v gostilnah, v katerih imajo dnevne menije po 12 evrov, vključena je bila pijača in sladica.
Obstaja več poti, Marko se je odločil za najtežjo, najdaljšo in najlepšo. “Ta pot se imenuje Camino del Norte, kar pomeni severna pot, saj je speljana po skrajnem severu Španije, in tako sem imel večino časa na desni pogled na neskončni Atlantik. Dnevno sem prehodil povprečno 20 kilometrov, jedel sem v gostilnah, v katerih imajo dnevne menije po 12 evrov, vključena je bila pijača in sladica. Hodil sem počasi, saj sem imel časa na pretek, zato sem se bolj osredotočal na prečudovito naravo okoli mene. Kadar sem začutil, da bi se ustavil, sem to tudi storil, se usedel v travo in včasih sedel tudi po eno uro. Včasih je tudi deževalo. Trikrat je deževalo po cel dan, takrat sem bil premočen do kože, imel sem veliko težji nahrbtnik, mokra oblačila na meni so me tudi bolj ovirala, vendar me ni ustavilo, saj ko sem bil enkrat moker, je bilo to to,” pravi Marko in nadaljuje, da je na poti srečal veliko ljudi iz raznih krajev sveta. Z vsakim je pokramljal in prehodil nekaj kilometrov. “Z nekaterimi sem se srečal tudi po večkrat in včasih tudi prehodil cen dan v družbi. Večina ljudi je imela žulje, jaz pa nobenega. Ne vem … mogoče zaradi kvalitetnih čevljev ali pa načina hoje, česar se nisem zavedal. Spal sem v tako imenovanih albergih, ki so namenjeni za romarje, cene se gibljejo med 8 in 15 evri na noč. Nekateri pa imajo politiko koliko daš in pri teh te po navadi čaka še večerja. Imenujejo se donativo.”
Bil je priča zmagi Primoža Rogliča
“Po 35-ih dneh sem prispel v mesto Satniago de Compostela, in to je bila ravno tista nedelja, ko je prispel še en Slovenec, veliko bolj znan od mene, in sicer Primož Roglič, zmagovalec Vuelte. To je bil za mene zelo čustven trenutek, ki ga je seveda še dodatno začinila njegova zmaga, in na trgu pred katedralo je zadonela slovenska himna. Kaj se je od takrat spremenilo v meni še ne vem točno, ampak vseeno opažam, da sem se naučil biti sam s seboj, da je udobje včasih težko prenašat, tako v nahrbtniku kot tudi v življenju nasploh. Spoznal sem tudi, kako malo je potrebno za svobodno in resnično prijetno življenje. Velikokrat se ustavim in si vzamem čas, prisluhnem vetru ali drugim zvokom iz narave in se mi ne mudi več tako kot prej. Nekako zaupam življenju, saj je veliko strahu iz vsakdanjega življenja zgolj nesmiselna iluzija,” sklene naš sogovornik.
